Nekaj vrstic o napačnih napovedih sem napisal že leta 2014. Zgrešene napovedi so lahko stvar provokacije in motivacije (v tistem seznamu Zlatko Zahović), čustveno prenagljenih ocen (Igor E. Bergant), pretiranih nerealnih želja (Primož Kozmus) ... Najpogostejši razlog pa je preprosto pomanjkanje natančnih informacij.

Prejšnji konec tedna se je v Londonu končal (posamični) finale teniške sezone. Alexander Zverev je nekoliko presenetljivo dobil finale najboljše (zdrave) osmerice, s tem pa je tudi dokončno zakoličena lestvica ATP. Pri tem so družbena omrežja preplavili spomini na članek slovitega francoskega športnega časnika L'Equipe. Njihovi novinarji so pogledali v čarobno kroglo in sestavili lestvico najboljših igralcev leta 2018.

Opombi:
- V srednjem stolpcu je najboljša deseterica, ki naj bi letos vladala tenisu. L'Equipe jo je sestavil leta 2013.
- V stolpcu 2018 je resnična lestvica na dan 19. 11. 2018.

Francozi so v najboljši deseterici zadeli le dva igralca, kar je, milo rečeno, slab uspeh. Le štirje njihovi igralci so danes v resnici del najboljše petdeseterice, Jerzyja Janowicza pa, denimo, sploh ni več na lestvici.

A ta lestvica bolj kot ne kaže na nepredvidljivost in pomanjkanje informacij (ki se seveda ne kažeta le v športu). Poglejmo si natančnejšo lestvico najboljših igralcev iz prve deseterice.

Opomba: Tokrat je v stolpcu 2018 lestvica najboljših desetih igralcev ta trenutek, v stolpcu 2013 pa njihova uvrstitev pred petimi leti v času grand slama v Parizu.

Najprej v oko pade to, da je bilo kar osem najboljših igralcev tudi pred petimi leti del najboljše 25-erice, kar prikazuje na majhno pretočnost lestvice. Kdo je leta 2013 resno verjel, da bosta Roger Federer (ki je bil že takrat star 32 let!) in Rafael Nadal (z večnimi zdravstvenimi težavami) še vedno del teniške elite? Kdo je verjel, da bo preboj uspel igralcem, ki so bili že dolgo zraven, a jim je vedno precej zmanjkalo do preboja med res najboljše (John Isner, Kevin Anderson, Marin Čilić). Teniška generacija okrog Federerja in Nadala je izrazito spremenila teniško okolje, elita se je starala z njima. Povprečna starost elitne deseterice se je dolgo gibala nekje pri 25 letih, z zlato generacijo pa se je izrazito starala. Kdor koli je prišel na novo zraven, je bil praviloma prav tako izkušen in daleč od najstniških let (Čilić, Stan Wawrinka).

Še najpomembnejše pa je spoznanje, da je nemogoče napovedati, kdo izmed velike "anonimne množice neverjetnih talentov" bo res naredil veliki korak in postal "novi Roger Federer". Leta in leta smo poslušali, da bo to postal Grigor Dimitrov. Bolgar je bil večni talent, lani je pri 26 letih vendarle dobil prvi turnir serije 1.000 in celo zaključek sezone, danes pa ga najdemo šele na 19. mestu.

Leta 2013 ni bilo nikjer Dominica Thiema in Alexandra Zvereva, danes pa sta oba del svetovne elite. Če bi se tako danes zazrli v leto 2023, bi morda zadeli kakšno ime ali dve, velika verjetnost pa je, da tudi specializirana teniška javnost sploh še ne pozna zvezdnikov iz leta 2023. Ker preprosto nima dovolj ustreznih informacij (ti igralci se še niso dovolj profilirali, razvili ali pa so še mladinci).

Omrežja so završala in se večinoma posmehovala izboru iz leta 2013. A tudi ta kritika je odveč. Treba se je zavedati, da je to namenjeno predvsem zabavi in izmenjavi stališč. Seveda še enkrat poudarjam, na podlagi informacij, ki jih imamo v danem trenutku. In te so na neki način zaslužne, da se o tenisu veliko govori in mu dajejo izpostavljeno mesto v športni hierarhiji. Ne nazadnje pa na napoved iz leta 2013 lahko gledamo kot na še en vidik razsežnosti in pomena Rogerja Federerja, ki je uspešno kljuboval zobu časa in le plemeniti svoj legendarni status med legendami tega športa.