V MMC-jevi raziskavi leta 2007 je bil v Sloveniji Manchester United najbolj priljubljen tuji nogometni klub. K veliki bazi navijačev je najbrž vplivala tudi sezona 1998/1999, ko so rdeči vragi osvojili trojno krono. Slika je s parade, ko so iz Barcelone prinesli pokal za naslov v Ligi prvakov. Foto: EPA
V MMC-jevi raziskavi leta 2007 je bil v Sloveniji Manchester United najbolj priljubljen tuji nogometni klub. K veliki bazi navijačev je najbrž vplivala tudi sezona 1998/1999, ko so rdeči vragi osvojili trojno krono. Slika je s parade, ko so iz Barcelone prinesli pokal za naslov v Ligi prvakov. Foto: EPA

Navijači s(m)o posebno pleme, ki zahteva od klubov uspešnost, navdušejoče igre in predvsem lovorike. Naš klub nas mora zabavati, razveseljevati in vsaj občasno spraviti v evforijo. V zameno smo pripravljeni trpeti in prenašati vsakdanji stres na tanki črti med uspehom in neuspehom.

Toni Gruden, novinar
Navijačici
Vsakoletno 'menjavanje klubov' ni mogoče v reprezentančem nogometu. Foto: EPA

Zmagovalci in uspešni ljudje na medijsko prepoznavnih področjih so magnet za široke množice. Radijski voditelj Miha Šalehar, ki pipico modrosti in izzivalnih vprašanj v eter Vala 202 odpira vsak torek zjutraj in zvečer v oddaji Toplovod, je tako pred dnevi pri izboru popevke tedna povzel: "Podpiramo zmagovalce, četudi nam niso všeč, zgodba naših življenj."

Prvi del njegove izjave preusmerimo v športne vode in se vprašajmo, za katere športnike navija večina prebivalcev te dežele. Pomislimo na tiste panoge, ki so v naši deželi najbolj priljubljene, o njih se največ govori in imajo največ "zvestih" navijačev. Pred šestimi leti smo na MMC-ju pripravili glasovanje za najbolj priljubljene tuje nogometne klube po najbolj kakovostnih evropskih ligah - največ glasov so dobili Barcelona, Bayern, Manchester United in Milan. Skratka, tisti klubi, ki so najuspešnejši, ki so zmagovalci.

Nič drugače ni, denimo, v tenisu, ki sodi med medijsko najbolj izpostavljene individualne športe na svetu. Prepričan sem, da velika večina tistih, ki se opredeljujejo kot teniški poznavalci in navijači, pesti držijo za enega od velike trojice Roger Federer, Rafael Nadal in Novak Đoković. Že pri Andyju Murrayju se ta številka bistveno zmanjša. Kako veliko bazo privržencev pa ima pri nas deseti najboljši teniški igralec na svetu Richard Gasquet, pa je seveda le retorično vprašanje.

Ravno tenis je idealen primer strukturne zgradbe športa. Ta je zgrajen v obliki piramide, na vrhu je le malo prostora za najboljše. Le peščica tenisačev dobiva najbolj pomembne turnirje, le malo njih zasluži ogromno denarja, ki (n)jim in njihovim otrokom zagotavlja več kot lagodno življenje. Že igralci med 50. in 100. mestom pa dejanjsko igrajo za preživetje. In zato ni čudno, da različne raziskave kažejo, da so ravno ti tenisači najbolj dovzetni za prirejanje izidov.

A vrnimo se k navijačem. Ti so strukturirani v obliki obrnjene piramide - velika večina torej navija za najboljše in le peščica za povprečne in neopazne. To je seveda povsem logično. Najbolj zavzeti navijači se s svojimi ljubljenci poistovetijo, povsem razumljivo je, da so to primarno tisti klubi ali športniki, ki so uspešni, ki zmagujejo. Zakaj bi človek navijal za neuspešne klube? Zakaj bi si kvaril kakovost svojega življenje s številnimi razočaranji ob porazih? Slaba volja se rada vseli v podzavest človeka. Poznam kar nekaj ljudi, ki imajo uničen ves teden, ker je njihova ekipa izgubila. Njihovo nezadovoljstvo je tako veliko, da sploh ne dovolijo, da bi jih kdor koli ogovoril!?

Gotovo ste že opazili učinek, ko nekateri klubi v hipu dobijo goro novih navijačev? To so seveda uspešni klubi, ki tako ali drugače navdušujejo. V zadnjih letih so to v svetu nogometa, denimo, Barcelona, Chelsea, Manchester City, ..., Ti so naenkrat postali sila uspešni. Vsi so bili seveda že prej precej uspešni in prepoznavni, a zaradi določenega razloga so to postali še mnogo bolj. Barcelona je v eri Pepa Guardiole, Lionela Messija in Xavija postala serijski zmagovalec in nabiralec lovorik, angleška primera pa sta kluba, ki sta zaradi nepričakovane finančne injekcije vstopila v "prvo ligo" in osvojila naslov državnega prvaka, o čemer sta prej dolga desetletja zgolj sanjala.

Nekateri športni novinarji kritično opozarjajo na porast takih navijačev in jih z angleškim izrazom poimenujejo "glory hunterji". Sam v tem ne vidim nič slabega. Pomislite na svoj klub, za katerega navijate. Večini vam je ta klub padel v oči, ko je bil uspešen in je s tem sploh lahko dobil vašo pozornost. Šele ko dobi pozornost, lahko potencialno postane "vaš".

Ključen pa je trenutek, ko ta klub ni več uspešen, se zaradi različnih vzrokov več ne more boriti za sam vrh, ni več konkurenčen ali celo pade v nižjo ligo. Večina navijačev preprosto obrne ploščo, zamenja klub in postane "navijač" nekega novega kluba, ki je v svoji knjigi ravno začel pisati poglavje zmag. Peščica zvestih pa seveda ostane na ladji, četudi ta zdrsne v popolno anonimnost. To so tisti, ki sem jih opisoval tri odstavke višje. In to so tudi tisti, ki jim najbolj privoščim uspeh. V angleškem primeru: še kako sem vesel za tiste navijače Manchester Cityja, ki so 44 let čakali na naslov državnega prvaka, in lani maja v infarktni končnici zadnjega kroga doživeli pravi korak v raj. Za tiste, ki stalno menjajo barko, pa mi je vseeno, ti tako ali tako zmagajo na vsaki tekmi.

PS: V branje priporočam tudi branje Tonija Grudna, ki je pred leti razmišljal, zakaj slovenski nogometni navdušenci tako radi navijajo za tuje, in ne za domače klube.

Navijači s(m)o posebno pleme, ki zahteva od klubov uspešnost, navdušejoče igre in predvsem lovorike. Naš klub nas mora zabavati, razveseljevati in vsaj občasno spraviti v evforijo. V zameno smo pripravljeni trpeti in prenašati vsakdanji stres na tanki črti med uspehom in neuspehom.

Toni Gruden, novinar