Kot pravijo akademiki, je ta konstitutivni element naše biti edini sposoben urediti kaos slovenskega kozmosa. Toda katero pesem in katerega avtorja naj si izberemo za izhod iz krize?

Romantični Prešeren je preveč iskren, groba stvarnost socialnega realizma prerobata. Pa poskusimo z moderno. Oton Župančič je novembra leta 1915 v podobno neveselih časih objavil v Zvonu drobno zbadljivko in to si izberimo za današnjo literarnozgodovinsko analizo. "Zlato v blatni vasi" so odsihmal večkrat citirali in interpretirali, a moral je dozoreti čas, da lahko uzremo resnično vrednost ter pravo sporočilo pesmi.

Ker Slovenec ni več vajen brati poezije – če pa je že, mu je blizu prosti slog sodobnih bardov in bi mu bil popolni Župančičev verz najbrž nerazumljiv – naredimo kratko obnovo kar v prozi.

Torej, v naselje, imenovano "Blatna vas", pridejo trgovci z novci. Pridejo kar tako, za šalo. Nihče ne ve, zakaj so pustili na trgu sredi blata pisker zlata. Dejstvo je, da so ga pustili in potem odšli. Nato pride skupina slepcev, ki – nekoliko nelogično – nosijo cepce. Zaradi neznanega razloga, najbrž pa zaradi objestnosti, mlatijo po loncu zlata, dokler ta ne razpade na dvoje. Zadovoljni z delom odidejo tudi slepci s cepci.

Za njimi pridejo norci s korci. Korec v tem kontekstu ni strešna kritina, temveč posoda za zajemanje vode; ni jasno, zakaj norci hodijo naokoli s korci. So pač norci. Bolj usodno je, da planejo po razbitem vrču in zlato raztresejo po blatu. Čisto na koncu pride putka tutka, se pravi kokoš. Ne vedoč, kaj je zlato, in ne zavedajoč se njegove vrednosti, ga pozoba iz blata in zadovoljno odide. Potem je na vrsti še peta kitica – zaradi primerno dramatičnega zaključka jo bomo morali citirati v celoti šele na koncu. Zdaj pa se posvetimo analizi.

Kar se je leta 1915 zdelo kot zabavna pesmica ali mogoče nežna zbadljivka, se po stotih letih izkaže kot temna prerokba časa, v katerem prav zdaj živimo. Ob Župančičevem videnju se zdijo TV-šlogarice kot slaba šala.

Torej, Blatna vas simbolizira slovensko družbo kot celoto, to je menda jasno. Tudi trgovci z novci so preprosti: gre za člane raznih delegacij, ki si te dni podajajo vrata na našem največjem letališču. Banke, politiko in javnost počasi pripravljajo na delno izgubo suverenosti, ki jo prinaša mednarodna finančna pomoč. Ti gospodje bodo v tednu ali dveh "na trgu sredi blata", se pravi na trgu med parlamentom in Novo Ljubljansko banko, na katerem se je rodila slovenska državnost, postavili pisker zlata. In potem bodo trgovci z novci odšli, preroško pravi Župančič, "naprej, haha, zares". Slovenija je poskusni zajec za reševanje prezadolženih evropskih držav, od tod "naprej, haha, zares". Pri tem je neoliberalni "zares" napisal z malo.

V drugi kitici se pojavi nekoliko enigmatični lik slepca s cepcem. Brez analize bi dejali, da bi bilo glede na patološki odnos med slovensko oblastjo in slovenskim ljudstvom primerneje reči "cepci s slepci" …, a Župančič je napisal "slepci s cepci". In je zadel. Kajti nobene možnosti ni, da bi tok denarja, ki bo začel pritekati v naše banke, usmerili za kar koli koristnega. Postal bo plen elit in prenos na slabo banko, se pravi reševanje slovenskih kreditnih zablod, ne pomeni ničesar drugega, kot udrihanje slepcev s cepci po piskru zlata.

"Norci s korci" je logično nadaljevanje slepcev s cepci, saj se bodo nad zdaj že razbiti pisker zlata spravili lobisti, interesne skupine in Karel Erjavec. Korci so nekoliko enigmatičen element v tej prispodobi, a mogoče je Župančič menil, da vrč pač tako dolgo hodi po vodo, dokler se ne razbije. Je pa povsem jasno, koga in kaj je mislil z norci.

Najtežavnejši del za analizo je "putka tutka". Nepremišljeno bi dejali, da gre za predsednico vlade: najprej bo potacala vse blato, potem pa začela zobati zlato. A morebiti je Župančič preroško videl nekaj, kar je bilo leta 1915 navadnim smrtnikom skoraj nemogoče uzreti.

V jeku prve svetovne vojne Slovenija še ni mogla dajati geografske oblike kokoši, bard pa jo je ugledal v svojih genialnih videnjih in najbrž je putka tutka personifikacija sodobne Slovenije, ki zoba pisker zlata in s tem simbolično tudi svojo prihodnost. Analizo tega literarnega kolosa pa moramo končati z izvirno peto kitico:

In Blatničani zbrani
Sklenili so v en glas zares:
"Ta puta kokodajca
Bo nesla zlata jajca!"
Potem pa pit; haha, zares,
Vsi Blatničani zbrani.

Čeprav je na prvi pogled preprosto uvideti moralo zgodbe, pa opozorimo še na podrobnost ali dve. Najprej se pesnik norčuje iz prepričanja Blatničanov, da pozobano zlato daje zlata jajca, ko pa je jasno, da je edina žlahtna posledica zlatega zrnja, zlat kurji drekec pekec. Ki pa je še vedno drekec pekec.

In še to: Župančič v četrti kitici kokoš imenuje za "putko", v peti pa jo imenuje "puta". To je v romanskih jezikih in s tem na zahodu Slovenje priljubljen izraz za prostitutko.

Tako se na simbolni ravni pesnitev še enkrat dramatično obrne. Župančič nam riše sprostituirano deželo, v kateri tuja pomoč krmi domače politične elite, medtem pa ljudstvo malikuje lažne preroke, se zapija po gostilnah, gleda španske nadaljevanke in v obupu vije roke nad zlo srečo.
Prisluhnite Zapisom iz močvirja na Valu 202