6. november 2004

Še štiri dni do začetka Liffa 2004

Dva dni po ameriških predsedniških volitvah

Letošnje priprave na Liffe so bile v znamenju volitev; oktobra naše domače, v začetku novembra ameriške. Težko bi bilo ob teh usodnih trenutkih ne pomisliti na povezave med politiko in filmom oziroma umetnostjo nasploh.

Vsi, ki se nam življenje vrti okoli filma, smo le stežka verjeli v zmago republikancev, saj so vsi filmarji, ki jih poznamo, hudo navijali za demokrate. Pošiljali so elektronske pozive za mir na svetu, opozarjali na svoje anti-Irak-vojne filme ..., še najbolj pa smo verjeli, da je Michael Moore, najglasnejši Bushev kritik, ovenčan s svojo evropsko zlato palmo, vplival na politično vest svojih rojakov. In izkazalo se je, da kvečjemu v obratni smeri.

Ob tem se mi je ura zavrtela nazaj:

V svojem govoru ob odprtju sekcije canskega festivala Štirinajst dni režiserjev je predsednik Društva francoskih filmskih režiserjev Pascal Thomas napovedal novo obdobje v razumevanju vloge filma z besedami: "Nikdar ni bilo dvoma, da sta film in politika povezana." Da je čez deset dni zmagal Moorov politični dokumentarec, ki v estetskem smislu ni prinesel nič novega, niti ni hlinil, da mu je kaj do iskanja avtorsko inovativnih umetniških poti do gledalcev, je bilo samo še vprašanje časa.

Trend naraščanja festivalov, ki se izrekajo za festivale človekovih pravic, je seveda v kontekstu prej povedanega; začela se je odprta igra podpiranja in festivalske promocije (tudi z nagradami, seveda, ali pa še posebej z nagradami) politično
korektnih filmov, pri čemer je korektnost seveda strogo odvisna od konkretnih razmerij moči okrog prirediteljev festivala. Ta pojav v svetu kulture ni čisto nič novega, le da je bila običajna povezava med ideologijo in umetnostjo bolj ali manj subtilna, celo nezavedna, izražena na ravni osebnih izpovedi avtorja, in je le občasno prerasla v bolj ali manj očitne politične manifeste. Politične spremembe v Evropi, predvsem mislim seveda na institucionalne povezave držav Evropske unije, so prinesle nov trend direktnega političnega podpiranja festivalov in prireditev, ki razumejo AV-kulturo v skladu z razpisnimi pogoji različnih evropskih skladov.

Favoriziranje določene politične opcije skozi umetnost oziroma točneje rečeno AV-kulturo je lahko prav plodno, za kar je v svetovni in seveda tudi v naši zgodovini dovolj primerov (pri nas je zadnji najbolj razvpit primer NSK, čeprav na žalost ravno na filmskem področju ni pustil veliko sledi).

Čeprav je pojav sam po sebi dovolj zanimiv, ga ne bi omenjala pred odprtjem Slovenskega filmskega festivala in Liffa, če se ne bi pri nas ravno zadnje čase pospešeno dogajala renesansa političnih povezav z umetnostjo, še posebej s filmom. Gre pa za drugačno vrsto naveze: v zgornjem primeru ustvarjalci zavestno vključujejo politične teme v svoja dela, ki jih nato podprejo s svojim aparatom, določena kulturna politika oziroma določena festivalska prireditev ipd. Izjemoma se je v evropski zgodovini kulture kar cela skupina umetnikov podredila določenim političnim vizijam. Pri nas pa smo priča obrnjenemu trendu, verjetno ne gre za enkratni pojav, nedvomno pa si je težko zamisliti, da bi se v moderni demokratični družbi lahko dogajalo kaj podobnega in nihče ne bi zagnal vika in krika, tudi sedma sila ne. Oziroma ravno sedma sila ta pojav šele v resnici omogoča, največkrat prav naivno ali zaradi oportunizma.

Politika seveda ni samo boj za uveljavljenje določenih vizij, pač pa predvsem boj za oblast, za premoč. Sprevržen odnos med politiko in umetnostjo je naslednji: izrabiti določeno razumevanje umetnosti, da se "pozicioniraš" kot poznavalec, da se prebiješ do vzvodov kulturno/politične moči.

Zdi se, da smo od v socializmu tolikokrat deklarirane zahteve po nevmešavanju politike na področje umetnosti oziroma kulture že daleč. Kot da je nova, na demokratičnih načelih sloneča družba obudila tudi stare stalinistične sanje o eni in edini pravi umetnosti, ki naj pod budnim očesom "preverjenih kadrov" razsvetli narod. Dokler se je ta ideologija uveljavljala samo na ravni razdeljevanja javnega kulturniškega denarja, je bila zadeva še zabavna, ko pa se je razrasla v cel sistem omejevanj dostopa do določenih filmov in predvsem objektivnih po različnih medijih posredovanih informacij, pa je to postala grozljivo resna zadeva.

Da, zopet me je zaneslo predaleč. Še sreča, da telefon kar naprej zvoni in moram prenehati razglabljati. Opozarjajo me, da je treba skleniti še veliko izvajalskih in partnerskih pogodb.

Jelka Strgel

Se nadaljuje.

Sorodna novica:
PRAZNIK ZA FILMSKE SLADOKUSCE