Ob vstopu v EU so bila pričakovanja velika. Foto: epa
Ob vstopu v EU so bila pričakovanja velika. Foto: epa
Oda radosti je znamenito delo Ludwiga van Beethovna.
Takole je madžarski umetnik Jozsef Kordas upodobil evropsko himno - Odo radosti. Foto: epa
Nove članice imajo tudi nekaj težav s prevajanjem v lastne jezike.
V Evropskem parlamentu razpravljajo tudi o kulturi. Foto: epa
Obiskovalka razstave hiti mimo avtoportreta nizozemskega slikarja Carela Fabritiusa.
Danes živimo zelo hitro. Sploh še vemo, kdo smo? Foto: epa
V središču Bruslja
Vsaka evropska kulturna prestolnica lahko prikaže ustvarjalnost domačih umetnikov. Foto: epa

Največkrat izraženi strahovi so bili, da se bo Slovenija kot majhna država v Evropski uniji, ki so jo v teh pogovorih pojmovali kot nekakšen talilni lonec, izgubila, da bo slovenski narod izgubil svoj jezik, kulturo in identiteto. Čeprav so bile te teme izrazito prisotne v medijih in političnem življenju države, pa je treba v isti sapi dodati, da je bil, sodeč po anketi MMC-ja, odnos javnosti precej bolj stvaren.

V anketi, v kateri so maja lani anketiranci odgovarjali na vprašanje, kakšna bo usoda slovenskega jezika v EU-ju, je skoraj tri četrtine vprašanih odgovorilo, da ne bo večjih sprememb ali pa da je vse odvisno od nas samih.

V prvi vrsti odgovornost države
Kakšne pa so naše izkušnje po enem letu članstva? Če se ozremo nazaj, lahko ugotovimo, da je bila - vsaj glede na razmere danes - večina strahov odveč. Kot poudarja večina domačih in tujih strokovnjakov ter kulturnih delavcev, največja odgovornost za ohranitev narodne kulture ostaja na ramenih posameznih držav, ne Evropske unije. Ta državam in umetnikom ponuja možnost, da stopijo na večje prizorišče in da potencialno lažje dobijo sredstva, vseeno pa breme predstavljanja, zaščite in razvoja leži na državaih in prek njih na posemznikih. Države morajo same negovati svojo kulturo, jezik in posebnosti. Akcije, kot so bratenje mest in projekt evropske kulturne prestolnice, lahko le obogatijo kulturno ponudbo, ne morejo pa nadomestiti državne skrbi za kulturo.


Vabimo vas, da svoje mnenje izrazite tudi na forumih o Evropski uniji.

Kontinuiteta v slovenski kulturni politiki
Tudi Slovenija se zaveda, da bo za ohranitev svoje kulturne identitete morala najbolj pokrbeti prav sama. Še v času delovanja ministrice za kulturo Andreje Rihter je nacionalni svet za kulturo sprejel sklep o predlogu o ustanovitvi institucije za uveljavljanje slovenske kulture v tujini, kot prednostno nalogo kulturnega ministrstva za letošnje leto pa je predstavitev slovenske kulture v tujini poudaril tudi njen naslednik Vasko Simoniti, ki je v ta namen tudi okrepil oddelek za mednarodno sodelovanje.

EU pozornost namenja tudi kulturi
Evropska unija kulturi namenja nekaj posebnih programov, kot so Kultura 2000, ki jo zdaj nadomešča Kultura 2007, Media Plus in Media Training, za njihovo izvajanje in oblikovanje pa skrbijo Evropska komisija, Evropski parlament z odborom za kulturo in izobraževanje, Svet Evropske unije, ki skrbi za izobraževanje, mladino in kulturo, s kulturno tematiko pa se lahko pri svojem delu srečuje tudi urad evropskega varuha človekovih pravic. Slednji deluje predvsem na področju zagotavljanja pravice do uživanja in ohranjanja lastne kulture.

Težave novih članic
Le nekaj dni pred obletnico je na težave, povezane z jeziki novih članic, opozoril eden izmed naših evropskih poslancev Miha Brejc. Pri generalnem sekretarju Evropskega parlamenta je namreč protestiral, da imajo poslanci novih članic težave pri uveljavitivi pravice, da govorijo v svojem maternem jeziku. Težave se ne pojavljajo pri plenarnih srečanjih, ampak na srečanjih odborov, kjer večje države imajo tolmače, manjše, predvsem nove članice, pa ne. S podobnimi težavami so se srečevali tudi ob prejšnjih širitvah EU-ja, ki so jih tedaj rešili v roku dveh let. Evropska unija pa sicer ne skrbi le za prevajanje svojih uradnih aktov, ampak del stredstev namenja tudi za prevode leposlovnih del, za katere lahko kandidirajo vse države članice.

Državljani Slovenije in Evrope
Slovenci so 1. maja 2004 postali tudi državljani Evrope. S tem sta povezana še oblikovanje novih identitet, med katerimi vse bolj v ospredje stopa tudi evropska, in preoblikovanje obstoječih. Pomembno pa se je zavedati, da gre za dolgotrajni proces, katerega rezultatov ne gre pričakovati čez noč ali v eni generaciji. Ob razpravah o identiteti pa se je pogosto pojavljal tudi strah, da bi Slovenci med večjimi narodi izgubili svojo (kulturno) identiteto. Da se strah ne bi udejanil, je Slovenija kot pomembno temo osnutka strategije razvoja države vključila ohranjanje slovenske nacionalne identitete. Strategija, ki načrtuje delo v obdobju med letoma 2007 in 2013, bo spodbujala kulturni razvoj na skupnem slovenskem kulturnem prostoru, mobilnost v kulturi, izobraževanje o kulturi in kulturnem prostoru ter skladen kulturni razvoj Slovenije.

Tudi Slovenija bo imela kulturno prestolnico
Čeprav Evropska unija omogoča več izmenjav, sodelovanja in raznovrstnih dogodkov, pa tudi rezultati ankete MMC-ja kažejo, da Slovenci in Slovenke ne občutijo, da bi se od 1. maja 2004 kulturna ponudba povečala. Mogoče bo kaj drugače leta 2012, ko bo Slovenija skupaj s Portugalsko evropska kulturna prestolnica.