Knjige
(4)
Kresnik je v 18 letih nagradil 15 avtorjev. Foto: EPA
Štefan Kardoš, Rizling polka
Lani je slavil roman Štefana Kardoša, ki se prav tako kot prejšnji zmagovalec dogaja v Prekmurju. Foto: MMC RTV SLO
Kresnika je dvakrat dobil Lojze Kovačič. Foto: Beletrina
Tudi Jančar je slavil dvakrat, pri čemer so enega izmed romanov priredili za gledališko predstavitev, drugi pa je postal podlaga za film.
Med zmagovalci sta le dve ženski, in sicer Katarina Marinčič za roman Prikrita harmonija ter Berta Bojetu za Ptičjo hišo. Foto: Mladinska knjiga
Kresnik, Kardos
Zmagovalec nato obredno prižge kres na Rožniku. Foto: MMC RTV SLO

Dodaj v

Kateri so vsi kresniki?

Pregled 18 let kresnikov
24. junij 2009 ob 12:42
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ob podelitvi letošnjega kresnika romanu Čefurji raus! si oglejmo, kateri romani so prejeli častni naziv najboljšega romana leta.

Nagrado kresnik podeljuje časopisna hiša Delo na kresni večer na ljubljanskem Rožniku vse od leta 1991, v 18 letih pa so jo podelili 15 različnim avtorjem, po dvakrat so jo namreč prejeli Lojze Kovačič, Feri Lainšček in Drago Jančar. Sicer pa se lahko Lainšček pohvali s petimi nominacijami, Jančar in Dušan Merc pa s po štirimi.

2008 - Štefan Kardoš: Rizling polka (Zavod Litera)
Tudi lani je kresnika prejel prvenec, šel pa je v roke Štefanu Kardošu za detektivsko zgodbo s prekmurskega podeželja o zvestobi in prešuštvu. Pripoveduje o mladem vinogradniku Cvetu Golji, ki se mu po dolgem čakanju napove potomec, a mu vaščani vcepijo dvom o lastnem očetovstvu, saj se kot mogoč kandidat pojavi še mestni norec David Švec.

2007- Feri Lainšček: Muriša (Založba Beletrina)
Roman obravnava čas neposredno pred začetkom 2. svetovne vojne, ko glavni junak, mladi inženir Julijan Spransky gradi most na reki Muri na Petanjcih, ki ga pozneje jugoslovanska vojska, ki se umika pred nemškimi enotami, poruši. Gre za drugi roman trilogije o svetu ob Muri.

2006 - Milan Dekleva: Zmagoslavje podgan (Cankarjeva založba)
V tretjem Deklevovem romanu je v središču Slavko Grom, ki je seveda neposredna aluzija na Gruma, dogaja pa se v treh delih , ki so trije dogajalni prostori Gromovega življenja: Dunaj, Ljubljana, Zagorje. Vmes pa nekajkrat preskoči tudi v Šmartno.

2005 - Alojz Rebula: Nokturno za Primorsko
Roman je postavljen v 20. leta, ko se duhovnik Florijan kot zagrizen branitelj slovenstva znajde pred dvomi, ali je Cerkev res Kristusova cerkev, če tako popušča fašističnim težnjam italijanskega političnega vrha, in celo pred hujšo osebnostno versko krizo.

2004 - Lojze Kovačič: Otroške stvari (Založba Beletrina)
Zgodba pripoveduje o pripovedovalčevemu doživljanju otroštva, njegovi usodi in usodi njegove družine, ki se je pred drugo vojno morala izseliti iz švicarskega Basla in se preseliti v neznano očetovo deželo Jugoslavijo.

2003 - Rudi Šeligo: Izgubljeni sveženj (Nova revija)
Enajsto Šeligovo delo želi definirati človekov zgodovinski svet, ki ima značaj najvišje usode, osredotoči pa se na tri časovne parametre, ki naj bi predstavljale celoto zahodnega sveta. To stori z zgodbami treh Tomažev: apokrifnega apostola, nesrečnega revolucionarja in klavrnega tranzicijskega povzpetnika.

2002 - Katarina Marinčič: Prikrita harmonija (Mladinska knjiga)
Se izogiba tradicionalni romaneskni zgradbi, v kateri so liki postavljeni v vzročno-posledične odnose in zveze, namesto tega je neke vrste metafora o srednjeevropskem duhu v prvih dvajsetih letih prejšnjega stoletja; zgodba družine, ki se po propadu očetovega podjetja iz Dunaja preseli v Trst. Skozi tretjeosebnega pripovedovalca posega v srednji sloj slovenske mešanice intelektualcev in kmetov in junake opazuje skozi blago ironijo.

2001 - Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit (Slovenska matica)
Roman se dogaja v 18. stoletju v času velikih vojn in sovražnosti, kjer se izrisujejo usode treh ljudi iz slovenskih krajev: preprostega dekleta Katarine Poljanec, ki zapusti očeta in rodni dom ter odide na veliko romanje k Zlati skrinji, k smislu in sreči; jezuita Simona Lovrenca, ki na istem romanju išče Boga in izgubljeno vero, ter stotnika in "pava" Franca Henrika Windischa, ki želi na čelu avstro-ogrske vojske poraziti Pruse in jih pognati v Severno morje. Roman so leta 2005 postavili tudi na oder ljubljanske SNG Drame.

2000 - Andrej Skubic: Grenki med (Založba Litera)
Še en nagrajen romaneskni prvenec, kjer je v središču jezik in multikulturnost, prav tako pa naj bi šlo za roman skupnosti oziroma nekega generacijskega načina življenja.

1999 - Drago Jančar: Zvenenje v glavi (Mladinska knjiga)
Prvega kresnika je Jančar prejel za prvoosebno zgodbo o uporu, ki iz neznatnega vzroka izbruhne v kaznilnici, pri čemer marsikaj v zaporniškem okolju ironično spominja na čisto vsakdanje stvari iz slovenske in evropske družbene sodobnosti. Po romanu je leta 2002 nastal istoimenski film v režiji Andreja Košaka.

1998 - Zoran Hočevar: Šolen z brega (Založba *cf.)
Ob sedmem kresniku velja omeniti, da je na svoj izid moral počakati pet let, saj tega blagega ironičnega, humornega, duhovitega in gladko berljivega dela sprva nobena založba ni imela kot dovolj zanimivega za objavo.

1997 - Vlado Žabot: Volčje noči
Roman so označili za folklorno fantastiko, ki je usmerjena v destrukcijo vaške skupnosti skozi poganske podobe močvirskega duha Vrbana in njegove pomočnice, moč čarobnega napitka in čaja, volčje preobrazbe.

1996 - Berta Bojetu: Ptičja hiša
Gre za roman, napisan v pesniško privzdignjeni in bogati simbolni govorici, ki z ujetostjo ženske opozori tudi na enako zapleten položaj moškega v sodobni družbi.

1995 - Tone Perčič: Izganjalec hudiča
Roman opisuje totalitarizem in terorizem od evropskih mest do slovenskih hribov. Piše "alternativno zgodovino", ki je zgodovinarji in politiki niso hoteli ali smeli povedati, v kateri so zasledovalci žrtve, žrtve so oblastniki, ideologija pa je goreča vera v ...

1994 - Andrej Hieng: Čudežni Feniks

1993 - Miloš Mikeln: Veliki voz
Gre za kroniko dveh vej enega rodu, ki zajema čas med 1918 in 1947, dogaja pa se na različnih koncih Slovenije. V drugem delu, ko začne avtor govoriti o lastnih izkušnjah, pa se roman približa vojnemu ali partizanskemu romanu, v njem pa se pojavlja tudi problem borbe med partizani in domobranci ter povojnih pobojev.

1992 - Feri Lainšček: Namesto koga roža cveti
V svojem prvem kresniku nas Lainšček popelje v svet prekmurskih Romov, po romanu pa so posneli tudi film in TV-nadaljevanko v treh delih Halgato.

1991 - Lojze Kovačič: Kristalni čas
Prvega kresnika je pred 18 leti prejel Kovačič, ki ga še vedno štejejo za enega največjih slovenskih pisateljev tega časa.

B. K.
Prijavi napako
Komentarji
gomro
# 02.07.2009 ob 09:19
tako je, vlade, dol z akademiki! akademiki raus!
:)
teychy127
# 24.06.2009 ob 17:01
Čestitke!!! Končno ena knjiga, ki jo z veseljem bere tudi mlajša generacija (med katerimi je dosti takih, ki niso prebrali nobene knjige za domače branje, te knjige se pa prostovoljno lotijo) :) Realistična in iskrena, obenem pa tudi humorna in iskriva. Pa ne moralistična. Skratka, priporočam v branje ;)
Neža~
# 24.06.2009 ob 14:50
Popravek... Andrej Hieng je prejel kresnika za roman Čudežni Feliks in ne Čudežni feniks.
Ladko Gajšek
# 24.06.2009 ob 14:46
Čestitke, Čefurji raus!

Letošnje tekomovanje za delovsko nagrado Kresnik sem spremljal od prvega dne in v pripravah naprej: nergali so nad mano, kako da hvalim mladega in svežega imenitnega pisatelja Gorana Vojnovića, znanega tudi po kolumnah - oziroma, bolje rečeno: po feljtonih naročeno v ljubljanskem Dnevniku?! češ, lejsiga, sam si vrhunski umetnik in mojster leposlovne besede, Vladimir Gajšek, in to že vsaj 40 let! - pa nam hvališ takega, ko bi vsak znal takole pisati... "Ja, zakaj pa ne napišeš ti takega feljtonskega romančka Čefurji raus!?" odgovarjam negodnim marnjavkam in godrnjačem, ki jih kar zvija...

Ampak je res je, Bog mi odpusti, da sem moral v Cankarjevem domu že tik ob in po podelitvi Prešernove nagrade iz sklada Goranu Vojnoviću na "okroglih mizah" zagovarjati - naše vrle policiste, njihovo visoko humano usposobljenost, njihovo skrb za varnost na vseh ravneh, njihovo tako že skoraj neskončno potrpežljivost ob ne le koruptivnem in gospodarskem kriminalu, njihovo vlogo v urejanju prometa, sploh ko organi pregona obravnavajo po zakonu o kazenskem postopku kriminaliteta, urejajo v občinah javni red in skrbijo za mir med ljudmi, ko delujejo v mejnih zadevah in imajo opravka s tujci, ko varujejo kot telesni stražarji osebe in objekte…-, v smislu humanizma sem zagovarjal torej težko policijsko službo! Kajti kot običajno, pa ne le pri nas v Sloveniji ali Ljubljani, so širili predsodke zoper policiste največkrat ob različnih aferah, tako s plemensko romskimi ljudmi, na primer ob nasilju celo na sodišču, kjer so morali odstraniti mirno in ne več pripustiti nasilnežev, do čefurskih mladinskih nasilnežev-pretepačev, ki si jemljejo moč ulice huligansko ali celo gangstersko v območno oblast itd. Nisem govoril v prid policiji, pa bi lahko, ko sem ob pristnem sodelovanju z rajnkim državnim predsednikom Janezom Drnovškom naletel na "moje fante" - osebne varnostnike, s katerimi sem se "samoumevno" spoznal in smo imeli svojega in našega državnega predsednika - preprosto radi! - tudi nisem govoril v obrambo policistov, ko so ukrepali zoper pretepača, ki me je v pošastno alkoholski vnemi napadel z rjovečo sodrgo, namreč v afektu - k sreči me ni zaklal, "se ni spomnil", da ima pri sebi edinole žepni ali gangsterski nož, me pa je mlatil, utrujenega izčrpanega, z nahrbtnikom knjig pozimi, tudi do krvi... Govoril sem pa v Cankarjevem domu, mislim, da v dvorani Lili Novy, ob predstavitvi Gorana Vojnovića, da se policija ne pusti sramotiti in žaliti kar tako, saj take "umetniške svobode" ne razume disciplinirana uniforma... - Pri tem sem se spomnil, kako sem srečal npr. Pavleta Čelika, ki je kot šef ljubljanskega miličništva v letih študentskih nemirov in naše študentske revolucije v dogovoru z nami obljubil, da nas oboroženi miličniki ne bodo pretepali, ko smo organizirali javno povorko študentskih demonstracij po ulicah in cestah slovenske prestolnice - le da ne bi začeli kaki kričači v razgretosti razbijati morda izložbenih oken ali ropati trgovin ter obračati in zažigati "mimogrede" še avtomobilov ali drugih vozil...: takrat sem mu z drugimi, gospodu policistu, šefu tedanjega miličništva, obljubil, da do takih materialnih izgredov ne bo prišlo... - in tokrat, po toliko letih, sem mu zaupal, da sem demonstracije kadriral tako, da smo v prvo vrsto postavili - anarhist/k/e, ki so se drli karkoli, le da je bila A, v drugo vrsto smo dali zagrete mladince komunist/k/e, ki so bili disciplinirani le toliko, da so o kričali tisto o večnem dialektičnem "razrednem boju" in "revoluciji", - nadalje so sledili paragrafarski, intelektualno izurjeni pravniki, ki so s politiki, tudi v vrhuški, diskutirali v tujkah in strokovnih izrazih pravniško, za njimi in med njimi medicinke in medicinci, ki so organe in telesa države šteli kot lastni predmet anatomije, ki ga je treba secirati...: gospodu Pavletu Čeliku je bilo nekoliko kar nerodno, ko sem ga spomnil na tiste čase, saj je bil v resnici, si upam reči danes: z nami! sam je izhajal iz socialnega okolja, ko je študiral ob delu in je poznal humano plat študentskega življenja, seveda pa je bil miličniški stručko... Vsega tega nisem oživljal v javnih pogovorih v kongresnem ljubljanskem centru, kajti čas je preveč oddaljen od Gorana Vojnovića in te generacije, ki pa ima seveda enake simptome uporništva, kakor smo jih imeli sami v študentskih letih.

Danes je uradno najboljši slovenski pisatelj: GORAN VOJNOVIĆ, ki je tako presegel akademskega mariborskega Draga Jančarja! Kresnik, ki je v 18 letih pogansko nagradil 15 piscev, je tudi te pisce potonil že v aktualistično pozabo! In kako je "ptičjo hišo" kot moško moč v prižganem kresniku kresnikovanja doživljala naša Bertica, danes rajnka Berta Bojetu - niti malo je ni ožgala slava! Zdaj je bistveno, da založbe lepo poprosijo in moledujejo Gorana Vojnovića - za nadaljnje tekste, da se jih usmili s svojimi povsem angažiranimi pisanji, kar vidimo urednice, kako se muzajo okrog mladca in ga občudujejo zaljubljeno, medtem ko založniki ponižno vdano, a imenitno poprosijo, ali se jih avtor usmili - in morda odda kakšno besedilo v natis? Kajti uradno je osebnost Goran Vojnović tudi s Prešernovo nagrado - naš najboljši in največji avtor na začetku 3.tisočletja v slovenskem leposlovju! Čestitke!

Ob podelitvi letošnjega kresnika romanu Čefurji Raus! je slovenski najboljši romanopisec Goran Vojnović tudi presežni avtor. Ko sem npr. omenil, ob razpravi, kaj naj dela tibetansko govedo v Sloveniji, namreč v kraticah JAK (Javna agencija za knjigo), me je brž predsednik komisije, neki Šteger, preprečil, češ da komisije ne zanima noben prevedeni Ivan Tzankar! ker je pač Ivan Cankar nezanimiva in za Slovence seveda že povsem neaktualna in neznana preteklost... - jaz pa sem le odgovoril v soglasju s krepostmi samega umetniškega ustvarjalnega delovanja, da brez preteklosti (Ivana Cankarja) verjetno tudi sedanjosti zdaj ne bi bilo, niti v Društvu slovenskih pisateljev ne! In res, moral bi temu gospodu Štegru, predsedniku sejne komisije v Društvu slovenskih pisateljev odgovoriti, z Goranom Vojnovićem: Čefurji in Ivan Cankar, raus! Ja, potem pa bi me take komisije bržda takoj razumele?! Vsaj nagradni kresnik dokazuje, z najboljšim slovenskim romanopiscem Goranom Vojnovićem, da se zčenja vendarle prostor ustvarjalne svobode tam, kjer komisije v svojih pisarnicah najmanj pričakujejo: namreč na Rožniku, prav tam, kjer je zadnja leta živel prav Ivan Cankar, ki je pač za komisije samo neznana in ničkaj upoštevana, odvečna ali vsaj povsem zanemarljiva preteklost. Kajti dogaja se tukaj, pri nas, v Ljubljani Čefurjani!

Vladimir Gajšek
Kazalo