Knjige
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 21 glasov Ocenite to novico!
Louis Adamič
Louis Adamič (1898-1951) na posnetku iz leta 1931. Foto: Wikipedia
       Včasih se mi zdi, da Amerika s svojim mrzličnim delovanjem, z napačnim pojmovanjem vrednot in z nezadovoljstvom, ki sledi iz vsega tega, obljublja vendar še nekaj velikega; morda je ta obljuba, ki jo vidim zakrito v sedanjem ameriškem življenju, varljiva, vendar zajema in vnema človeku domišljijo, da začenja misliti in čutiti še sam po ritmu prostranega, raznolikega, bolestnega, prekipevajočega, tragikomičnega (to je komičnega z emfazo) življenja te dežele.       
 Louis Adamič: Smeh v džungli
John Enyeart
Profesor John Enyeart z Univerze Bucknell v Ohiu pred rojstno hišo Luisa Adamiča v Blatu pri Grosupljem, ki jo je zapustil z vsega 14 leti in se izselil v ZDA. Profesor Enyeart pripravlja Adamičevo biografijo, ki naj bi izšla prihodnje leto. Foto: Združenje Slovenska izseljenska matica/Jasmina Ilić
       Slovenija je polna imenitnih, telesno čilih mož in žena, toda posamezno in kolektivno so brez moči zoper raznovrstne krivice in svetovne neumnosti, ki jih morajo prenašati, torej se smejijo in prepevajo in popivajo, sem ter tja ubijajo drug drugega, požigajo drug drugemu hleve in si kakor drugi majhni narodi v podobnih okoliščinah od začetka zgodovine izmišljajo legende o odrešenikih, ki bodo prišli, da bi pravično uredili njihov svet.       
 Louis Adamič: Vrnitev v rodni kraj
Smeh v džungli
"Džungla ... Tu je ugodna prilika za uspevanje česarkoli, toda le za kratek, skoraj vedno le za zelo kratek čas. Rastline in drevesa nižje in višje vrste cveto le kratkotrajno, potem podležejo kaosu in odmro. Umakniti se morajo novim rastlinam, ki poganjajo odspodaj in tako vedno dalje brez prenehanja. Taka je svoboda v demokraciji. Svoboda džungle! ... Los Angeles je poln čudno divjih in strupenih izrastkov, propadajočih religij in kultov in lažne znanosti in sleparskih kupčijskih pogodb, ki so jim neposredni smoter le nagli dobički in so zato obsojene na polom, ki bo potegnil za seboj trume ljudi ... Res džungla ..." Navedek iz Adamičeve avtobiografske knjige Smeh v džungli, ki je v izvirniku izšla leta 1932. Foto: Wikipedia
       Amerika mu je dala, kar mu je mogla dati ... Ničesar pa mu ni vzela ...       
 Oton Župančič o Louisu Adamiču leta 1932
Konferenca
V okviru projekta Iz mnogih dežel so bili organizirani konferenca v Atriju ZRC-ja SAZU-ja, izdaja tematske številke revije Borec, razstava v Narodni in univerzitetni knjižnici, avtor katere je Aljoša Pelhan, predavanje ameriškega profesorja Johna Enyearta na Filozofski fakulteti v Ljubljani in potujoča razstava otroških del, nastalih po motivih dveh zgodb Louisa Adamiča, in sicer Ko je hišni zvonec zazvonil ter Silvestrovo v New Yorku. Na posnetku s konference so moderatorka Larisa Daugul, pisatelj Borut Golob in literarna zgodovinarka Leonora Flis. Foto: Združenje Slovenska izseljenska matica/Jasmina Ilić
       Kaj pomeni 'biti strpen' v praksi? Pomeni, da te zaradi tega, ker si bil rojen v Italiji ali Rusiji ali ker se pišeš Wasielewski ali ker si Jud ali temnopolt, ne napadam zgolj zato, ker dihaš isti zrak. Strpen je tisti, ki pasivno prenaša nekaj, kar mu ni všeč. Strpnost je krinka, za katero se skriva nestrpnost; in ta krinka kaj hitro lahko pade. Zdi se, da strpnost deluje takrat, ko ni resnih družbenih težav, kot je npr. brezposelnost.       
 Louis Adamič v predavanju leta 1947
Louis Adamič
"Ni pomembno, kako je Adamič umrl, pomembno je, kako je živel in kaj nam je v svojem življenju dal," je ob tragični smrti Louisa Adamiča dejal nekdanji ameriški kongresnik John Blatnik. Foto: Arhiv NUK
       Toleranca je torej nežna in vljudna netoleranca.       
 Louis Adamič leta 1941
Večerja v Beli hiši
Rezultat večerje v Beli hiši z ameriškim predsednikom Franklinom Delanom Rooseveltom in britanskim premierjem Winstonom Churchillom, ki ju je zaprosil za pomoč uporu Jugoslavije proti naci-fašistični agresiji, je Adamičeva knjiga iz leta 1946, naslovljena preprosto Večerja v Beli hiši, vendar mu je opomba o britanskem posegu 1944 v Grčiji na glavo nakopala Churchillovo tožbo. Ta je dobil odškodnino od Adamičeve dolgoletne založbe Harper, pisatelj pa je posledično izgubil svojega založnika. Foto: Amazon
       Kot tujci, večinoma nevešči angleškega jezika, so zavzemali nižje položaje v socialnem, gospodarskem in političnem življenju države. Med njimi je bilo zelo veliko delavcev, ki so opravljali najnižja dela in zato slabo zaslužili. Vse prepogosto so v tej ali oni obliki trčili ob rasne ali splošne predsodke proti priseljencem. Ameriški delavci starejšega rodu so jih gledali postrani. Če je začelo primanjkovati dela, so jih odpuščali prve, pred domačimi delavci. Večinoma so stanovali v najslabših četrtih mest in revirjev /.../. Bili so zelo pogosto in neizogibno zapostavljeni. Zaradi vsega tega so se čutili kot posamezniki in kot člani svojih priseljenskih skupin v podrejenem odnosu do Amerike in njenih drugih prebivalcev; pri njih samih pa se je pojavljala težnja, da ostanejo sami zase in se družijo v glavnem le s svojimi sonarodnjaki. Ta občutek in te težnje so vztrajno prehajale tudi na njihove otroke, Novoameričane.       
 Louis Adamič: Moja Amerika
Louis Adamič
Louis Adamič je bil poročen z avtorico otroške literature Stello Sanders, s katero je med letoma 1932 in 1933 deset mesecev prebil v Jugoslaviji. Adamičevi žena in tajnica sta po njegovi smrti poskrbeli, da je izšla njegova zadnja knjiga, naslovljena Orel in korenine. Tukaj je Adamič na posnetku, ki je nastal nekaj mesecev pred njegovo smrtjo. Foto: Wikipedia

Dodaj v

Louis Adamič ali življenje kot "avantura v razumevanju"

120. obletnica rojstva najodmevnejšega slovenskega izseljenskega literata in političnega aktivista
25. marec 2018 ob 08:06
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Vse življenje v tej svobodni, demokratični, individualistični državi je bilo slepo, nasilno, slučajnostno," Louis Adamič v svoji avtobiografiji Smeh v Džungli opiše svojo drugo domovino ZDA in neizprosnost tamkajšnjega življenja širokih množic, ki ga močno zaznamujejo socialne krivice.

Napredne preporodovske ideje so bile krive, da so - takrat še Lojzeta - Adamiča izključili z ljubljanske gimnazije. Njegovi starši so četrtemu od trinajstih otrok, kljub njihovi prvotni želji, da bi se priključil jezuitom, dovolili, da se kot zgolj štirinajstletni fant izseli iz Blata pri Grosupljem v ZDA. Tja je prispel 28. decembra 1912 kot eden v nepregledni množici nekvalificiranih delavcev, nato pa se je kot samouk skozi leta izoblikoval v intelektualca, novinarja, literata in zgodovinarja – deset let pred smrtjo so mu podelili celo častni doktorat univerze Temple v Philadelphii.

Zaradi svoje sposobnosti opazovanja, razumevanja in predvsem zaradi svoje pronicljivosti se je odločil živeti lastno življenje kot "avanturo v razumevanju", kakor je to sam imenoval. Za seboj je pustil 20 obsežnejših v veliki meri družbenokritičnih literarnih del in več kot 500 raznolikih novinarskih prispevkov. "On je največ, kar nam je dalo naše izseljenstvo. Bil je kronist in slikar naših izseljencev. Velik pisatelj svetovne mere …" je bil glede Adamiča prepričan Oton Župančič.

Ob 120. obletnici rojstva tega angažiranega literata in političnega aktivista je bila med drugim organizirana konferenca, na kateri so v dveh sklopih (Adamičeve sledi v zgodovini in politiki ter Multikulturalizem, razredni boj in recepcija Adamičevih del) predstavili različne vidike lika in dela Louisa Adamiča. Govorci so se posvetili temam, kot so na primer: Adamič kot antifašistični antikolonialist (John Enyeart), "revolucija" v njegovih delih (Jakob Müller), opazovanje razrednega boja na strani delavstva (Blaž Gselman), socialni angažma v njegovem literarnem novinarstvu (Leonora Flis), Adamičeva knjiga Dinamit kot učbenik za političnoekonomske prvošolce (Borut Golob) ...


Izdano zaupanje priseljencev in njihovih potomcev
V Ameriko se je v treh desetletjih med letoma 1890 in 1920 izselilo osemnajst milijonov ljudi, kar je omogočilo razvoj še danes najmočnejšega gospodarskega sistema na svetu. Migranti so po Adamičevem prepričanju glavne žrtve tistega, kar pojmuje kot žrtvovanje revolucionarnih idealov enakosti in svobode na oltarju ekonomskega dobička in kapitalizma. Tako mu je že zelo zgodaj postalo jasno, da je kot tujec podvržen prejkone nasilnemu delovanju v smeri amerikanizacije prišlekov, pri čemer je šlo za asimilacijo v anglosaški kulturni model. Vendar se je hkrati ves čas zavedal, da ne gre zanikati lastnih korenin. Adamič je imel vsakega Američana za nosilca "svoje" Amerike. Vendar so bile po njegovem mnenju ZDA tiste, ki so izdale zaupanje priseljencev in njihovih naslednjih generacij, saj jim je bila onemogočena z njihovim lastnim intimnim doživljanjem skladna amerikanizacija.

"Amerika je blaznica in s tem je vse povedano"
Ob prihodu v ZDA se je zasidral na vzhodni obali in začel delati v uredništvu najstarejšega lista slovenskih delavcev v Ameriki Glas naroda, ki je izhajal v New Yorku, in v njem objavil svoje prve prevode iz angleščine. "Kdo bi vedel razložiti vse to! Amerika je blaznica in s tem je vse povedano, vse razloženo!" je mlademu Slovencu o njegovi novi domovini nekoč dejal tedanji urednik te publikacije. Leta 1916 je Adamič pustil službo pomožnega urednika Glasu naroda in se začel preživljati s fizičnim delom. Skozi leta je spoznal, da slovenski priseljenci v ZDA živijo lastno življenje brez posebnega zanimanja za ameriško politiko ter da se delijo v verne in neverne oziroma na klerikalce in socialiste, poleg njih pa je množica ravnodušnih in posledično politično neopredeljenih ljudi.

Visoko etičen in angažiran pisatelj
Velja omeniti, da je Adamič sprva postal znan kot novinar, zgodovinar, kot zares pozoren opazovalec in poročevalec o socialnih razmerah v Ameriki, nato pa se je uveljavil še kot pisatelj leposlovnih knjig v angleškem jeziku. V prvih letih življenja čez lužo se je preživljal torej tudi s fizičnim delom, leta 1917 se je pridružil ameriški vojski, pridobil ameriško državljanstvo in se po koncu vojne znova preživljal s fizičnim delom. Adamič se je začel literarno udejstvovati s pisanjem člankov za ameriške publikacije, pa tudi s prevodi del Ivana Cankarja - najbolj znan je njegov prevod Hlapca Jerneja - ter še drugih slovenskih in tudi nekaterih jugoslovanskih avtorjev. Na sredini 40. let preteklega stoletja je bil Louis Adamič že uveljavljeno ime med ameriško pisateljsko srenjo. Vse njegove knjige odražajo, da so delo očitno etičnega in angažiranega pisatelja, zaznamuje pa jih avtobiografska nota, kar je tudi sicer precej pogosto, ko govorimo o izseljenski literaturi.

V krog ameriških pisateljev se je uvrstil z avtobiografijo Laughing In The Jungle (Smeh v džungli) in z zgodovino razrednih bojev v ZDA, naslovljeno Dynamite: A Century of Class Violence in America, 1830-1930 (Dinamit). V obeh knjigah opisuje delavske razmere in delavska gibanja v ZDA, rešitve za izboljšanje položaja delavstva je iskal v okviru ameriške kapitalistične družbe. Tudi sam je prišel kot eden izmed milijonov migrantov, ki so jih ZDA privabile z namenom pridobitve velikanske množice nekvalificiranih delavcev, nujnih za poganjanje gospodarskega sistema, ki za vsako ceno teži k ustvarjanju dobička, in ne zgolj k ustvarjanju dobrin.

Dinamit govori o skorumpiranosti, na kateri temelji kapitalizem, pri čemer sledi prepletu gospodarstva in organiziranega kriminala ter organiziranega kriminala in sindikalizma. Po njegovem mnenju bi bila zato v ZDA nujna avtonomna in radikalna delavska gibanja, ki se ne bi osnovala na podlagi poklicnih korporacij, temveč na podlagi industrijske pripadnosti. Želel si je, da bi se pri delavcih vzpostavilo kolektivno zavedanje delavstva z razvojem svojstvenih vodilnih vlog v boju za delavske pravice in torej mimo posredovanja sindikatov.

Porajanje protislovij namesto njihovega reševanja
Razredni boj je zanj predstavljal osnovo njegove Amerike, paradoksne dežele, ki ga je prevzela s svojo mnogoterostjo, kruto naravo in neusmiljenostjo ekonomskega sistema, ki ga poganja trpljenje malega človeka. Veliko pozornosti je posvečal nerešenim protislovjem nasprotujočih si kategorij, kot so med drugim ZDA in Evropa, kapital in delo, roden in tuj, demokracija in podjetništvo. Šlo je za čas, ki je bil današnjemu podoben po tem, da se je namesto reševanja protislovij na teh celo napajal in jih tako še dodatno porajal.

O nesmislu pljuvanja v ocean
Že leta 1925 je v pismu Ivanu Moleku, takratnemu uredniku glasila Prosveta, zapisal, da njegov izstop iz socialistične stranke ni bil posledica bojev znotraj nje, temveč ga je do tega privedlo spoznanje, da je izvedba socialistične propagande v ZDA ravno tako plodno delo kot pljuvanje v ocean, da bi se na ta način povečal njegov obseg. Po njegovem mnenju je psihologija ameriškega delavstva toga do te mere, da je absolutno ni mogoče spremeniti. "To je nacija individualistov, vzgojena v ideji, da lahko vsakdo postane bogat in močan. /…/ Seveda mislim, da so socialne reforme potrebne, in sem socialist do te mere," je še zapisal v pismu.

Neovrgljiva prepotentnost kapitalizma
Adamičevo držo bi lahko označili za univerzalistično, saj je namreč ZDA videl kot potencialni zarodek svetovne demokracije, ki bi bila zmožna odpraviti vse rasizme in nacionalizme, zaradi česar jo je imenoval "panhumanistična". Vendar je za uresničenje česa takega imel za nujen pogoj vzpostavitev razmer enakosti, ki bi presegale zgolj formalno raven. Njegovo veliko zanimanje za ameriške priseljenske skupine nemara izvira iz otroških let v domovini, ko so bili Slovenci v času Habsburške monarhije podvrženi narodnemu zatiranju. Tako si je s 30. leti preteklega stoletja začel prizadevati za ohranitev etničnih organizacij in gibanj v ZDA, pa tudi za njihov vpliv na tamkajšnjo družbenopolitično in gospodarsko sfero.

Kulturni pluralizem in izobraževanje
V priznani reviji za literaturo, politiko, kulturo, finance in umetnost Harpers Magazine je v letu 1934 izšel njegov članek, naslovljen 30 milijonov novih Američanov, s predlogom ustanovitve organizacije, ki bi delovala v smeri ozaveščanja, da ZDA niso zgolj podaljšek Velike Britanije in Nizozemske, temveč tako rekoč celotne stare celine. Istega leta je postal član direktorata organizacije za zaščito interesov priseljenskih skupin v ZDA Foreign Laguage Information Service. Pet let pozneje je sodeloval pri ustanovitvi organizacije Common Council for American Unity, jedro delovanja katere je bilo osredotočeno na različne etnične skupine ameriških priseljencev. Leta 1940 pa je nato kot vodilni član te organizacije postal še svetovalec pri narodnoobrambnem svetu ZDA ustanovljene vladne komisije za narodno obrambo. Pod okriljem Common Council for American Unityja je izhajal časopis Common Ground, ki velja za enega najuspešnejših poskusov osnovanja publikacije na nacionalni ravni, ki si je prizadeval za vzpostavitev temeljev za novo multikulturno delo, usmerjeno v izobraževalne, družbene in pridruževalne strukture v ZDA.

Njegov koncept ameriške identitete je osnovan na zavedanju nove pluralne identitete, ki jo tvori splet razlik v smeri neprekinjene, a hkrati tudi konfliktne redefinicije. Na splošno so bila Adamičeva dela zelo brana, njegove ideje pa dovolj močne, da so lahko vplivale celo na oblikovanje učnih načrtov ameriških osnovnih in srednjih šol. Zelo je izpostavljal pomembnost izobrazbe in poudarjal, da se v vse ameriške javne izobraževalne institucije - pa tudi v medije in kulturo - vključi zgodovinske in kulturne izobraževalne programe z namenom vključevanja na novo prispelih v ZDA, pa druge in tretje generacije priseljencev. Njegova knjiga Dinamit, ki velja za prvo delo o zgodovini razrednih bojev na ameriških tleh, je bila dejansko uvrščena v izobraževalne programe ameriških kolidžev in univerz.

Pozneje v roman prelita večerja v Beli hiši
Adamič je bil na začetku leta 1942 povabljen na večerjo v Beli hiši, kjer se je srečal s predsednikom Franklinom Delanom Rooseveltom in britanskim premierjem Winstonom Churchillom, ki ju je ob tej priložnosti zaprosil za pomoč uporu Jugoslavije proti naci-fašistični agresiji. Vendar si je Adamič z ameriškim predsedniškim parom začel dopisovati že bistveno prej, in sicer leta 1934, okoli trideset pisem iz te korespondence pa hrani newyorški FDR Memorial Library. (Na tem mestu omenimo, da del njegove korespondence z različnimi dopisovalci hranijo v NUK-u.) Rezultat te večerje je njegov roman iz leta 1946, naslovljen preprosto Dinner At The White House (Večerja v Beli hiši), vendar mu je opomba o britanskem posegu 1944 v Grčiji na glavo nakopala Churchillovo tožbo. Tako je britanski premier dobil odškodnino od Adamičeve dolgoletne založbe Harper, pisatelj pa je posledično izgubil svojega založnika.

Zakoniti predstavnik ameriških Slovencev
Na slovenskem ameriškem narodnem kongresu je bil s koncem leta 1942 izvoljen za častnega predsednika Slovenskega ameriškega narodnega sveta in tako je nastopal kot zakoniti predstavnik ameriških Slovencev. V naslednjem letu je bil na njegovo pobudo z namenom organizirane podpore NOB-a ustanovljen Združeni odbor južnoslovanskih Američanov, organizacija vseh južnoslovanskih izseljencev v ZDA, ki ji je tudi predsedoval. Dejaven je bil prav tako pri Splošnem svetu za ameriško enotnost in bil član Narodnega sveta za varnost ZDA ter tako v boju proti naci-fašizmu skrbel za varovanje enotnosti vseh državljanov ne glede na deželo njihovega izvora. Jasno mu je bilo, da so ZDA lahko zelo neugoden svet za povprečnega malega kmeta iz balkanskih ali vzhodnoevropskih držav.

Vnovič v Beli hiši, tokrat pri drugem predsedniku
Adamič je leta 1944 prejel vladno nagrado za pomoč pri medsebojnem razumevanju posameznih skupin v ZDA. V naslednjem letu pa ga je sprejel Harry Truman, ki je takrat predsedoval ZDA, in Adamič se je nanj obrnil s prošnjo, naj predsednik poskrbi za izboljšanje odnosov med ZDA in Jugoslavijo. Sicer je znano, da Adamiča niso zanimala ideološka vprašanja razhoda med Titom in Stalinom, zelo pa se je zanimal za posledično možnost spremembe mednarodnih odnosov. Šlo je za obdobje zaostrovanja odnosov med ZDA in Sovjetsko zvezo, za obdobje vse bolj navzoče hladne vojne.

Tri knjige z jugoslovansko tematiko
V treh svojih knjigah se posveča razmeram v Jugoslaviji. The Native's Return: An American Immigrant Visits Yugoslavia and Discovers His Old Country (Vrnitev v rodni kraj) iz leta 1934 je postala prodajna uspešnica z več kot dvajsetimi ponatisi. Adamič je s to knjigo, s katero je Američanom približal Balkan, tudi zares zaslovel. Dejansko pa so z njo kot učnim gradivom na začetku druge svetovne vojne opremili ameriške vojake, ki so se tako seznanili s socialnopolitičnimi in kulturnimi značilnostmi jugovzhodne Evrope. My Native Land: Yugoslavia 1933-1943 (Moja rodna dežela) iz leta 1943 velja za prvi nekoliko romantičen zapis zgodovine in analizo dogajanj, vezanih na narodnoosvobodilni boj (NOB). Knjiga The Eagle and the Roots (Orel in korenine), ki je izšla leta 1952, torej v letu po njegovi smrti, opisuje razvoj jugoslovanske revolucije 1945, predvsem zgodbo jugoslovanskega razhoda s Stalinovim informbirojem. Delo je rezultat Adamičevega zadnjega potovanja v Jugoslavijo v letu 1949, na katerem se je med drugim sešel tudi s Titom in Edvardom Kardeljem. Že med pisanjem knjige, ki je bila kljub njegovi siceršnji navdušenosti nad novo državno ureditvijo do nje tudi kritična, je bil deležen groženj s smrtjo.

Moteč za mnogotere ideološke strani
Z Adamičevim udejstvovanjem se je pogosto ukvarjala komisija za neameriške dejavnosti, neredko so ga označevali za subverzivnega in že leta 1944 se je v ameriškem kongresu omenjal v povezavi s preiskavami tovrstnih dejavnosti, še posebej pa so se z njim ukvarjali pet let pozneje v preiskavi v povezavi z delovanjem slovanskega ameriškega kongresa. Po drugi svetovni vojni je imel več nasprotnikov na različnih straneh, tudi zaradi svoje neposrednosti. Med drugim zaradi stikov z levičarji in tudi skrajnimi levičarji pa ga je preiskovala ameriška zvezna policija FBI, njegov dosje obsega kar 39.000 strani. Od konca vojne je bil vse bolj izpostavljen pritiskom.

Louisa Adamiča so 4. septembra 1951 našli ustreljenega v glavo v njegovem podeželskem domovanju v Milfordu pri New Jerseyju, v hiši pa je bil na več mestih podtaknjen ogenj, ki je med drugim uničil številne njegove zapiske. V svoji zadnji knjigi Orel in korenine se je zavzel za povojno federativno republiko Jugoslavijo, zaradi česar si je nakopal bes južnoslovanskih monarhistov, kolaboracionističnih beguncev, različnih stalinistov in ameriških konservativcev. Glede na FBI-jeve dokumente pa naj bi za njegovim umorom in požigom hiše najverjetneje stali hrvaški fašisti, ki se jih je po navedbah FBI-ja tudi najbolj bal, vendar ni bil ta zločin nikoli dokončno razrešen. In tako se je žal izkazalo, da je imel še kako prav, ko je zapisal, da so ZDA "bolj džungla kot civilizacija".

Pina Gabrijan
Prijavi napako
Komentarji
o.r.c.h.i.d
# 25.03.2018 ob 17:58
Če že ni nobenega komentarja na tem članku, pa si vsaj preberite nekaj iz njegovih del, recimo tole:
The native's return: an American immigrant visits Yugoslavia and discovers his old country by Louis Adamič
magnetek
# 26.03.2018 ob 19:29
Odličen članek, hvala za to.
Ana Praček Krasna - tudi slovenska izseljenka v ZDA, pisateljica, novinarka, urednica Glasu naroda, aktivistka, izjemna ženska, v svojih kratkih zgodbah zbranih pod naslovom Newyorški razglednik, med drugim tudi opisuje veličino Luisa Adamiča in njegov izjemen pomen za izseljenske Slovence v ZDA ter na sploh njegov družebni angažma. Priporočam v branje, zelo!
ohinah
# 25.03.2018 ob 19:14
Kaj pa bi naj bila ta problematična opomba o britanskem posegu leta 1944 v Grčiji?
mulhollDR
# 26.03.2018 ob 08:01
Bral sem Vrnitev v rodni kraj, ki me je navdušila. Obvezno branje za tiste, ki jih zanima medvojna Jugoslavija.
Kazalo