Mednarodni dan maternih jezikov zaznamujemo od leta 1999 v spomin na protest in smrt bengalskih študentov, ki so leta 1952 v Pakistanu zahtevali enakopravnost za svoj jezik. Foto: EPA
Mednarodni dan maternih jezikov zaznamujemo od leta 1999 v spomin na protest in smrt bengalskih študentov, ki so leta 1952 v Pakistanu zahtevali enakopravnost za svoj jezik. Foto: EPA
Pero
Letošnji dan materinščine bo v luči 70-letnice splošne deklaracije človekovih pravic narekoval, da jezik ni predmet diskriminacije. Foto: BoBo
Ivo Svetina
Ivo Svetina opaža, da so Slovenci nekoliko nemarni do lastnega jezika. Foto: BoBo

Od Brižinskih spomenikov dalje, torej več kot tisočletje, slovenski jezik priča, da smo samosvoje ljudstvo, ki je z ustoličevanjem karantanskega kneza na knežjem kamnu razumelo tudi pomembnost prenosa pravice vladanja z ljudstva na vladarja. Da so se ustanovni očetje ZDA pri pisanju Deklaracije o neodvisnosti leta 1776 zgledovali pri obredu, ki se je odvijal ob knežjem kamnu, je znano in priznano dejstvo, a od nas samih premalo cenjeno in spoštovano.

Ivo Svetina

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo Unesco je 21. februarja za dan maternih jezikov razglasila leta 1999. Letošnji sovpada s 70-letnico splošne deklaracije človekovih pravic, ki prevedena v več kot 500 jezikov narekuje, da jezik ni predmet diskriminacije.

Živimo v večjezični in večkulturni družbi z večjezičnimi sodržavljani. Ljudje obstajamo skozi jezik; z njim se izražamo, komuniciramo, sodelujemo v socialnem in javnem življenju ter prenašamo znanje in kulturo na trajnostni način, so zapisali na Unescu.

Jezik, v katerem čustvujemo in sanjamo
Materinščina je jezik, ki se ga ljudje običajno naučijo kot prvega, torej jezik, ki ga večinoma govorijo naši starši, in jezik, v katerem se najlaže izražamo, čustvujemo, razmišljamo, tudi sanjamo. Človek ima lahko glede na življenjske okoliščine tudi dva materna jezika - prvega in drugega. Po svetu je različnih jezikov, neupoštevajoč narečja, na tisoče.

Po oceni državnega statističnega urada ob slovenščini, materinščini večine govorcev, živi še več kot 50 materinščin. Prav zato je, kot poudarja Unesco, izobraževanje v večjezičnosti izjemnega pomena - jezikovna raznolikost in večjezičnost sta temelja trajnosti in miru.

Slovenščina, jezik, ki se ne da
Predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) Ivo Svetina je spomnil, da materinščina ni le jezik sporazumevanja, ampak v njej ustvarjamo tudi besedne umetnine. Ob tem opaža, da so Slovenci nekoliko nemarni do lastnega jezika. "Slovenščina je trdoživ organizem, živo bitje, ki smo ga ohranili in razvijali stoletja in stoletja. Od brižinske pridige v slovenskem jeziku do Trubarjevega Katekizma je slovenščina tiho in vztrajno cvetela kot zimzelen pod snegom," dodaja.

"Od Brižinskih spomenikov dalje, torej več kot tisočletje, slovenski jezik priča, da smo samosvoje ljudstvo, ki je z ustoličevanjem karantanskega kneza na knežjem kamnu razumelo tudi pomembnost prenosa pravice vladanja z ljudstva na vladarja. Da so se ustanovni očetje ZDA pri pisanju Deklaracije o neodvisnosti leta 1776 zgledovali pri obredu, ki se je odvijal ob knežjem kamnu, je znano in priznano dejstvo, a od nas samih premalo cenjeno in spoštovano," je predsednik DSP-ja zapisal v poslanici.

Spomnil je, da je z željo po normiranju slovenščine Marko Pohlin leta 1768 izdal Kraynsko gramatiko in pozval svoje rojake, naj se ne sramujejo svojega maternega jezika. Slovenščina je tako znotraj habsburške monarhije čudežno ostala živa. Prevedena je bila Biblija, napisani sta bili prvi dve slovenski komediji, Micka in Matiček, "in bilo je leto, ko se je začela francoska revolucija, vedra revolucija, kot jo je poimenoval Josip Vidmar".

Začela se je tudi pot slovenske samostojnosti in neodvisnosti, je dodal Svetina in nadaljeval: "Od Pohlinove slovnice do samostojne države je naslov slovenske zgodovine, ki jo je leta 2006 napisal Peter Vodopivec. Za marsikoga nenavaden naslov, saj - kaj pa imata skupnega slovnica in država! A zgodovinarju lahko verjamemo: najprej je bilo treba normirati jezik, nato pa ustanoviti državo; narod je postal nacija in jezik eden od 225 jezikov, ki se jih govori v Evropi."

Opozoril je, da vsako leto umre nekaj jezikov, ki jih vidi kot neizmerno bogastvo, vir samobitnosti narodov, ljudstev, plemen ter kultur in duhovnih izročil. A ob maternem jeziku se vse pogosteje, kot ugotavlja, sliši tudi jezik, ki ni več jezik naše države ter jezik Trubarja, Linharta, Prešerna, Cankarja. To je "jezik sovraštva, nestrpnosti, vseh mogočih fobij, jezik, ki ni več vesel pozdrav ali pesem, ampak kletev, jezik, ki je plod najbolj podlih strasti, ozvočen z zlom in kriki po linču ...".

V spomin bengalske študente
Na pomembnost ohranjanja materinščine bodo opozarjali različni dogodki po svetu, tudi v Sloveniji. V Klubu Cankarjevega doma bo v sodelovanju z DSP pesniško-glasbeni večer s pesnico in varuhinjo rezijanskega izročila Silvano Palletti ter pevko ljudskih pesmi Bogdano Herman. Mednarodni dan maternih jezikov zaznamujemo že 19 let v spomin na protest in smrt bengalskih študentov, ki so leta 1952 v zahtevali enakopravnost za svoj jezik v tedaj še zvezi Pakistan. Unesco je z dnevom želel opozoriti na potrebo po ohranjanju kulturne in jezikovne raznolikosti po svetu.

Od Brižinskih spomenikov dalje, torej več kot tisočletje, slovenski jezik priča, da smo samosvoje ljudstvo, ki je z ustoličevanjem karantanskega kneza na knežjem kamnu razumelo tudi pomembnost prenosa pravice vladanja z ljudstva na vladarja. Da so se ustanovni očetje ZDA pri pisanju Deklaracije o neodvisnosti leta 1776 zgledovali pri obredu, ki se je odvijal ob knežjem kamnu, je znano in priznano dejstvo, a od nas samih premalo cenjeno in spoštovano.

Ivo Svetina