Temu bi po tej logiki utegnilo slediti tudi filmsko ustvarjanje, ki bi z glasbenimi dokumentarci poskrbelo za še dodatno promocijo domačih izvajalcev. Nedavni film o skupini Mladi levi je naznanil, da smo vsaj v obrisih res priča takšnemu poteku dogodkov, a da je obenem veliko odvisno tudi od same kakovosti filma. Ta ima velik delež pri tem, ali se bodo portretirani izvajalci resnično zapisali v spomin ali pa utonili nazaj v pozabo.

V takšno spremenjeno vzdušje na domači sceni je zdaj vstopil glasbeni dokumentarec o legendarni skupini Buldožer. Film s polnim naslovom Glasba je časovna umetnost 2, LP film Buldožer – Pljuni istini u oči režiserke Varje Močnik se vsekakor poskuša že v prvih minutah vzpostaviti kot nekoliko drugačen prispevek žanru. Namesto da bi film zapadel v klasično past nostalgičnega podoživljanja anekdot, se je režiserka odločila kombinirati sila različno vizualno gradivo, ki sega od arhivskih posnetkov, pogovorov z glasbenimi kritiki, estetiziranih intervjujev s člani skupine pa vse do zaigranih prizorov in celo animacijskih vložkov. Režiserka se je zelo dobro zavedala, da se takšno hiperaktivno in presenetljivo prehajanje iz ene realnosti v drugo izvrstno ujema s filozofijo skupine Buldožer, ki je ves čas temeljila na ustvarjalni odbitosti ter skrajno ironičnem in satiričnem begu od uveljavljenih norm svojega časa.

Subverzivni pridih, ki ga je takšna naravnanost imela v 70. letih, je danes sicer v glavnem že izpuhtel, neizpodbitno pa je, da je poudarek na nebrzdanem umetniškem izražanju ohranil vso svojo svežino in zdaj, v začetku 21. stoletja, drži ogledalo današnji, normativov polni popularni godbi.

Dokumentarec se na vsakem koraku trudi, da bi nas z vso silo pahnil v ta vznemirljivi in divji svet skupine Buldožer, ki je v času svojega prelomnega prvenca Pljuni istini u oči močno zaznamovala slovensko in jugoslovansko glasbeno sceno.

Dokumentarec se s svojimi 52 minutami trajanja zdi razmeroma kratek za celovito izkušnjo gledanja filma v kinu, a je obenem zaradi hitrega podajanja vizualnega gradiva vseeno izčrpen. Ustvarjalci so produkcijske omejitve, s katerimi se pregovorno ubadajo slovenski filmarji, presegli tako, da so namesto povprečnega in običajnega 90-minutnega filma raje sestavili krajši, a bolj osredotočen izdelek, v katerem so iz unikatnega ustvarjalnega sveta skupine Buldožer potegnili največ, kar so lahko. Vprašanje je, ali bo to dovolj, da se bo za skupino navdušila nova generacija poslušalcev. Vsekakor pa gre za enega boljših poskusov, da bi na slovenski sceni posneli izstopajoč glasbeni dokumentarec.

Matic Majcen, iz oddaje Gremo v kino na 1. programu Radia Slovenija.