Ocenjujemo
(5)
To je prostor mladostnikov, tistih, ki se bodo na starost nostalgično spominjali poletnega vonja asfalta, ne pa travnikov in rožic, in katerih telo in duša bosta zaznamovana z ranami, zadanimi v tem obdobju. Foto: SFC
       Kar je morda najpomembneje, pa je to, da je Štantetu kot prvemu pri nas – z resnično le minimalnimi odkloni – uspela tista izjemna, brezkompromisna doslednost režije, kakršno smo do zdaj lahko občudovali le pri drugih, ne domačih ustvarjalcih. In prav to najbolj navdušuje.       
Prvenec Posledice scenarista in režiserja Darka Štanteta je imel na fimskem festivalu v Torontu svetovno premiero. Foto: Kolosej

Dodaj v

Filmska recenzija: Posledice

Izjemna, brezkompromisna doslednost režije
22. oktober 2018 ob 08:31
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Zavajajoče bi bilo reči, da slovenski film ni poznal socialne drame. Take, kot nam jo na primer znajo odlično servirati britanski cineasti, kakršna sta veterana Ken Loach in Mike Leigh, pa tudi mlajši ustvarjalci, od Shana Meadowsa do Andree Arnold. Ali pa belgijski bratski dvojec Jean-Pierra in Luca Dardenna. Ne nazadnje pa tudi Francozi, od Roberta Guédiguiana pa vse do Bruna Dumonta. Prej nasprotno – to je poznal nadvse dobro.

A ta je vsaj do nedavnega skoraj vedno trčila vsaj ob dve čeri: prva je bila nedvomno njena lastna ujetost v zelo ozko socialno okolje, iz katerega je črpala svoje zgodbe, saj so te večinoma prihajale iz ruralnega okolja; druga pa je bila nečistost forme, v katero je bila ujeta pripoved, saj se je le redko kdo odločil za tisti dosledni, brezkompromisni realizem, ki počasi drsi že proti naturalizmu ali pa se vsaj izteče v topli humanizem.

A po letu 2000 se je tudi ta obraz slovenskega filma začel naglo spreminjati. Ne nazadnje se je veliki obrat v slovenski kinematografiji, ki je naplavil novi val slovenskega filma, začel prav s tako socialno dramo – Cvitkovičevim filmom Kruh in mleko. No, tudi tu smo imeli opraviti še z manjšimi nedoslednostmi na slogovni ravni, a po dolgem času se je v slovenski film vrnila prepričljiva, gledljiva in predvsem urbana socialna drama. Pa vendar, tiste čistosti sloga in režiserske discipline, ki bi od začetka do konca vztrajala v istem formalnem okviru in ki si ne bi dovolila dajanja koncesij ne sama sebi ne gledalcu … Takega dela vendarle nismo dobili. A nato pride na vrsto letošnji portoroški festival, kamor zanese tudi prve odmeve s festivala v Torontu, in kmalu začne rasti pričakovanje, da se nam po dolgih letih le obeta izvrstna socialna drama. Taka, ki bo pometla tako s predsodkom, da slovenski film zaradi manka navezanosti na urbano kulturo in sploh urbani prostor, torej na tisto socialno okolje, ki sicer dominira v tej zvrsti, v njej ne zmore ustvariti kakovostnega dela, in tudi predsodkom, ki ga do te zvrsti goji domače občinstvo.

In res se na festivalu nato zgodijo Posledice, celovečerni igrani prvenec Darka Štanteta, izvrstna socialna drama, ki v sebi nosi tako klice del Kena Loacha kot tudi francoskega novovalovskega veterana Françoisa Truffauta. Štante je namreč svojo zgodbo o Andreju, najstniku, ki ne zna kanalizirati svoje jeze in se spoprijeti s težavami, ki mu jih na pleča nalaga okolje njegove globoko disfunkcionalne družine, zaradi česar se znajde v prevzgojnem domu, umesti v prepoznavno, a za slovenski film popolnoma novo urbano okolje. Še več, to je prostor mladostnikov, tistih, ki se bodo na starost nostalgično spominjali poletnega vonja asfalta, ne pa travnikov in rožic, in katerih telo in duša bosta zaznamovana z ranami, zadanimi v tem obdobju. A hkrati tudi močjo, da se tovrstne rane preživi in iz njih nekaj nauči. V Andreju, glavnem liku filma, namreč lahko vidimo tako Liama iz Loachovega filma Sladkih šestnajst, tistega na zunaj ostrega, a v sebi močno ranljivega fanta, kot tudi Antoina Doinela iz Truffautovih 400 udarcev, tistega divjega, a iz sebe ustvarjalnost bruhajočega neprilagojenega fanta, ki zna svet okrog sebe videti in čutiti drugače. Kar je morda najpomembneje, pa je to, da je Štantetu kot prvemu pri nas – z resnično le minimalnimi odkloni – uspela tista izjemna, brezkompromisna doslednost režije, kakršno smo do zdaj lahko občudovali le pri drugih, ne domačih ustvarjalcih. In prav to najbolj navdušuje.

Iz oddaje Gremo v kino

Denis Valič. 3. program Radia Slovenija, Ars
Prijavi napako
Komentarji
Closer
# 22.10.2018 ob 09:41
Zelo dober film! Večkrat me je pustil odprtih ust. Upam, da si ga ogleda čim več ljudi.
Dušan Selič
# 24.10.2018 ob 18:34
Dajmo Yo! za domač film, ki je hraber v mnogo pogledih in kjer gay tematika ni drama ampak nekaj, kar pač obstaja. Zato pa film raje zašpili teme, ki so resen izziv sodobne družbe.

Btw: "Timotej" nam enim pač od letos precej nori po glavi ;)
https://www.youtube.com/watch?v=BvWefB4N
GGI
anomis
# 23.10.2018 ob 19:22
Ah, no, še en popravek: Timon Šturbej
anomis
# 22.10.2018 ob 17:20
Popravek zatipka: z izjeno lika Timoteja Šturbeja (ne Štrubeja)
anomis
# 22.10.2018 ob 17:18
Preveč tendenciozen in skop pri karakterizaciji likov (z izjemo lika Štrubeja) za primerjavo z Loachem. In kje neki naj bi bruhala ustvarjalnost iz fanta, ki bojda zna čutiti svet okrog sebe drugače (kako?)??? WTF! Pregled slovenskega filma in potem skromen odstavčič recenzije, ki temelji na majavih primerjavah (ne glede na to, da so zgledi očitni). Bolje bi bilo, če bi napisal kar - film mi je bil zelo všeč.
Ocenjujemo
link
Liffe: Marguerite Duras: Spomini na vojno
2
18. november 2018 ob 08:41 Veliko je kandidatov za prvi film, ki je bil kdaj posnet. Prav tako je veliko kandidatov za prvi film, ki je bil posnet po literarni predlogi.
Več novic ...
Kazalo