Premiera filma je bila iz lanskega leta prestavljena na letošnji februar, kar je pomenilo, da Varuhi zapuščine niso mogli biti upoštevani za oskarjevske nominacije - no, po ogledu se izkaže, da tudi sicer najbrž ne bi pobrali nobenih. Foto: Kolosej
Premiera filma je bila iz lanskega leta prestavljena na letošnji februar, kar je pomenilo, da Varuhi zapuščine niso mogli biti upoštevani za oskarjevske nominacije - no, po ogledu se izkaže, da tudi sicer najbrž ne bi pobrali nobenih. Foto: Kolosej
Še celo vedno zanimiva Cate Blanchett je v svoji nenavdihujoči vlogi medla in pozabljiva. Foto: Kolosej
V prvotni igralski postavi je bil tudi Daniel Craig, a se je moral zaradi natrpanega urnika sodelovanju odpovedati. Foto: Kolosej
Filmu pridih aktualnosti daje nedavno razkritje zbirke Corneliusa Gurlitta, ki je med drugo svetovno vojno z blagoslovom oblasti od bežečih Judov pod ceno "odkupoval" dragocene umetnine in jih kopičil za svojo zasedbno zbirko. Foto: Kolosej

Na papirju ni zvenelo slabo: Varuhi zapuščine bi lahko, če bi bili narejeni prav, postali letošnja Misija Argo - očitno prirejena, a ne popolnoma brez posluha obdelana zgodovinska anekdota. V preteklosti v svojih režijskih podvigih relativno uspešni George Clooney in njegov stalni sodelavec Grant Heslov (Lahko noč in srečno, Marčeve ide) sta po predlogi istoimenske knjige zgodovinarja Roberta Edsla spisala scenarij o ekipi umetnostnih zgodovinarjev, ki v zadnjih mesecih druge svetovne vojne po Evropi iščejo in rešujejo najpomembnejša dela iz zgodovine umetnosti.

Očitno je, da je Clooney skušal posneti vojni film, v katerem v ospredju ne bi bila vojna (od blizu ne vidimo niti ene same bitke), pač pa razmislek o tem, za kaj se je v življenju vredno bojevati. "Kdo bo zagotovil, da bo kip Davida stal še naprej, da se bo Mona Liza še naprej smehljala?" predsednika Roosevelta z nemalo patosa vpraša vodja misije George L. Stout (George Clooney) - Varuhi zapuščine so namreč eden izmed tistih filmov, ki zelo rad še z besedami razlaga, kar že tako ali tako vidimo na platnu - preden dobi zeleno luč, da na kup zbobna svojo ekipo, gručo nenavadnih patronov, ki so očitno prestari ali prenerodni za vpoklic v redno vojsko. To so kurator Metropolitanskega muzeja (Matt Damon), trebušasti kipar (John Goodman), Francoz ... z baretko (drugih osebnostnih lastnosti Jean Dujardin pač ne pokaže), zapiti Britanec (Hugh Bonneville) ter naj-bi-bil-komični par pričkajočih se arhitektov (Bob Balaban in Bill Murray).

Može spoznamo v obetavni zmontirani sekvenci, kar pa je na žalost tudi edina točka v filmu, posvečena njihovi karakterizaciji: vsi liki so na eno samo značajsko (ali celo telesno) lastnost zreducirani do te mere, da nam bo pozneje, ko se bodo na različnih koncih Evrope znašli v smrtni nevarnosti, res bolj ali manj vseeno, ali odnesejo celo kožo ali ne. Ko prestanejo osnovno urjenje, se možje namreč v dvojicah razpršijo po evropskih deželah, v prvi vrsti na lovu za dvema umetninama, Michelangelovo Devico iz Brugesa in znamenitim Gentskim oltarjem. (Tudi sicer se "strokovnjaki" za umetnost v filmu varno držijo omemb najslavnejših imen, slike pa večinoma identificirajo tako, da pogledajo, kdo je podpisan na okvirju ali hrbtni strani. Filmu o umetnosti se očitno z umetnostjo ni ljubilo podrobneje ukvarjati.)

Od prvega pa do zadnjega prizora Varuhov zapuščine se našim junakom ne zastavi niti ena resnična etična ali moralna dilema (čeprav bi bilo težko zagovarjati tezo, da kateri koli film naciste prikaže v "preveč negativni luči", pa je Clooney s svojo upodobitvijo tretjega rajha kot klasičnega bavbava, kot antiteze vsega, kar je na svetu dobrega, rahlo komičen). Popolnoma jasno je, kdo so dobri fantje (Američani) in kdo zlobci (Nemci, ki hočejo "uničiti zgodovinski spomin Evrope"). Osnovna moralka - da je umetnost najpomembnejša dediščina človeštva (ter, diskretneje, da je Evropa potrebovala Američane, če je hotela rešiti svojo bit) je parafrazirana na tisoč in en način, čeprav se bíje z lahkotnim tonom pustolovščine, na katero se - ob generičnih, žvižgajočih melodijah starih vojnih filmov - podajo protagonisti.

Ob ponavljajočih se šalah (na primer o tem, da Damonov lik katastrofalno mrcvari francoščino), ki še v prvo niso bile pretirano duhovite, lahko gledalec ob četrti ali peti ponovitvi samo še prizanesljivo zavije z očmi. Pa so šale še vedno neprimerljivo manj mučne od razčustvovanih trenutkov. Težko si je predstavljati, zakaj je Clooney v končni različici pustil triminuten prizor Billa Murrayja, ki s solzami v očeh posluša posnetek božične pesmi od svoje vnukinje.

Če odštejemo neposrečeno duhovičenje, Varuhi zapuščine niso brez dobrih lastnosti: scenografija, kostumografija in fotografija nas prepričljivo prestavijo v štirideseta leta prejšnjega stoletja, tako kot je v teoriji privlačna tudi ideja, da bi se vojni film dalo posneti na intelektualističen, "higieničen" način - a kaj, ko celota v končni fazi zaradi ohlapnega, medlega scenarija, ki razpada v serijo predvidljivih anekdot, nikoli zares ne učinkuje.


Ocena: 2/3, piše Ana Jurc