Ocenjujemo
Zamolčani dokumenti
Film nadaljuje tradicijo Spielbergovega pogosto kritičnega preizpraševanja ameriških vrednot (Most vohunov, Lincoln, Amistad ...). Foto: Kolosej
Zamolčani dokumenti
Zamolčani dokumenti je že peto filmsko sodelovanje Stevena Spielberga in Toma Hanksa. Meryl Streep, zanimivo, pa z režiserjem še nikoli prej ni posnela ničesar. Foto: Kolosej
Zamolčani dokumenti
To je prvi Spielbergov film z žensko protagonistko po Barvi škrlata (1985) in Meryl Streep z enim od svojih nenadkriljivh nastopov več kot nadoknadi ves zamujeni čas. Foto: Kolosej
Zamolčani dokumenti
Filmu manjka občutek vseprisotne paranoje in tesnobe, ki je tako značilen za številne klasične drame o Nixonovi eri. Foto: Kolosej
Zamolčani dokumenti
Nadarjena Sarah Paulson je zapravljena v čisto majhni vlogi Bradleejeve žene. Foto: Kolosej

Filmska recenzija: Zamolčani dokumenti

19. januar 2018 ob 19:14
Ljubljana - MMC RTV SLO

Steven Spielberg v Zamolčanih dokumentih išče vzporednice med Nixonovo in Trumpovo administracijo. To počne v svoji prepoznavni maniri: nežno moralizira in nastavlja zrcalo ameriški zgodovini, obenem pa še vedno skuša ponuditi visokoproračunski film za najširše občinstvo, ne da bi ga polovica Amerike pri tem stlačila v skupni predal z dežurnim bavbavom, "liberalnimi mediji".

Če slutite, da je dinamika spopada med vzkipljivim, nasilniškim predsednikom in novinarsko srenjo malce preveč aktualna, da bi bila naključna, imate prav: Spielberg je projekt, ki je bil v predprodukciji kar nekaj časa, pospešeno na prvi tir postavil lani spomladi, nato pa glavni vlogi razdelil Meryl Streep in Tomu Hanksu, dvema glasnima kritikoma Trumpove administracije.

Kar ni kritika: navsezadnje je inteligentno opaziti na prvi pogled skrito zgodovinsko analogijo in jo na očiten način uporabiti v kritičnem filmu. Škoda je le, da se Spielberg, ki so mu zgodbe o spopadu "malega človeka" z velikim, zlobnim sistemom pisane na kožo, za odtenek preveč naslanja na pravičniški ton moralne superiornosti - na točno tisti vase zaverovani idealizem, ki je najbrž delno pripomogel k republikanski zmagi na zadnjih predsedniških volitvah. Junaki ne morejo kaj, da si ne bi čestitali za svoj nesebični in junaški boj v imenu svobode tiska in demokracije.

V uvodnem kadru se za hip znajdemo v zatohlem, kaotičnem peklu vietnamske vojne. Med kamufliranimi ameriškimi vojaki, ki so ujeti pod točo strelov v džungli, je eden, ki je videti še posebej izgubljen in paničen. S seboj je prinesel pisalni stroj. Daniel Ellsberg (Matthew Rhys) je analitik neprofitne korporacije RAND, v Vietnamu po naročilu ministrstva za obrambo, da oceni možnosti za pozitiven izid ameriške misije. Ellsberg je s fronte prišel v enem kosu, nato pa postal žvižgač: na tisoče strani zaupnih dokumentov je predal najprej New York Timesu, pozneje pa še Washington Postu. Razlogi za uradnikovo "veleizdajo" državnih skrivnosti so podani skopo in niso zares bistvo zgodbe: na letalu domov je slišal ministra za obrambo Roberta Mcnamaro (Bruce Greenwood) rentačiti o tem, kako je položaj v Vietnamu vsak dan hujši, takoj po sestopu z letala pa je isti možak novinarjem postregel s klišejskimi floskulami in lažnim optimizmom.

V nadaljevanju je dogajanje filma zgoščeno v zatohlih pisarnah in razmetanih uredništvih; ne pričakujte pregonov z avtomobili, izbruhov nasilja ali stranske zgodbe z ljubezenskim zapletom. Po opisanem prologu se središče zgodbe preseli h Katharine Graham (Meryl Streep) in Benu Bradleeju (Tom Hanks), založnici in uredniku časopisa The Washington Post, ki je bil pred afero z "vietnamskimi dokumenti" samo lokalen časopis, neprimerljiv s statusom New York Timesa. ("Še niste utrujeni od tega, da berete novice, namesto da bi o njih poročali," razdraženo zavzdihne Bradlee, ko jih Times spet enkrat prehiti z ekskluzivo.)

V novoreku hollywoodskih blocbusterjev je film Zamolčani dokumenti preddel klasike Vsi predsednikovi možje (1976) - Spielberg na neki točki eksplicitno aludira na afero Watergate, ki je izbruhnila po dogodkih v njegovem filmu. Zdi se, da so bile poleg "časopisnih dram" Spielbergov navdih tudi Hitchcockove srhljivke: zlovešče približani kadri, denimo kraja zaupnih dokumentov iz sefa, se zdijo kot hommage velikemu mojstru. Vprašanje je samo, ali lahko Spielberg ponovi uspeh tematsko sorodne drame V žarišču, ki je predlani domov odnesla oskarja za najboljši film in najboljši scenarij.

Nekonvencionalno pri scenariju Zamolčanih dokumentov je to, da poudarek z novinarskega poročanja prenese na dilemo uprave, ki bo morala, če časopis res objavi pentagonske dokumente, nekako sanirati kolateralno škodo v svojih odnosih z Belo hišo. Posledično to sicer pomeni, da je težje najti empatijo do obeh privilegiranih, petičnih protagonistov, ki jima morda grozi poklicni polom, a njuna dolgoročna dobrobit, roko na srce, ni zares ogrožena.

Meryl Streep je seveda spet izjemna v vlogi ženske, ki se je po moževem samomoru nepričakovano znašla na čelu založniške hiše in s tem v "fantovskem klubu". Čeprav jo kolegi v sejni sobi obravnavajo, kot da ne obstaja, in čeprav jeclja, ko mora govoriti pred njimi, ima dovolj hrbtenice, ko je čas za težke odločitve. Tom Hanks v vlogi urednika, ki bi lahko bila "samo" stranska, išče ravnotežje med idealizmom in robatostjo. Bruce Greenwood je zanimiv lik kot nekdanji minister za obrambo, človeški, nič kaj demonični obraz vladne zarote. Še en zanimiv detajl: Richard Nixon igra samega sebe. Na platnu ga vidimo samo kot oddaljeno silhueto, njegovo jadikovanje o "izdajalskih" medijih pa je avtentičen odlomek z zloglasnih arhivskih posnetkov.

Spielberg, ki se nikoli ni upiral rahli sentimentalnosti, novinarski poklic portretira z leskom nostalgije po preddigitalnih časih: fotokopirani dokumenti v kupčkih po tleh v Bradleejevi dnevni sobi, detajli tiskarskega stroja, tekoči trakovi z morjem svežih časopisov, tovornjaki, ki razvažajo snope časopisov nestrpnim bralcem ... (Direktor fotografije je spet njegov stalni sodelavec, Janusz Kamiński.) Implikacija vsega tega je verjetno nostalgija po podjetjih v družinski lasti, po časih, ko so Američani še lahko zaupali višjemu razredu (v katerega sodi dinastija Katharine Graham), da bo ravnal z integriteto in v interesu ljudstva.

Zamolčani dokumenti je morda kritičen, ni pa jezen film: gledalca skuša pomiriti z vero v inherentno dobroto v ljudeh, ne pa podžigati njegove jeze. S pozivom k enakopravnosti med spoloma na delovnem mestu in svobodi tiska je absolutno ujel trenutni zeitgeist, obenem pa s svojim pristopom vsevednega pripovedovalca negira kaotičnost sodobnega sveta. Namesto umazane resnice dobimo sanirano parabolo o odpornosti človeškega duha.

Ocena: 4-, piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
bilzerian
# 19.01.2018 ob 19:56
čista ameriška propaganda.
po eni strani so morali objaviti dokumente, ter so s tem branitelji demokracije, po drugi strani pa večina prebivalcev ZDA in njihovih medijev podpira to, da je treba Assanga in Maninga ubiti
Bivši uporabnik
# 19.01.2018 ob 23:26
Moje mnenje:

"Lepi, dobri" Kennedy je eskaliral vojno v Vietnamu, napadel Kubo in skoraj zakuhal jedrsko vojno s Sovjeti.

"Pokvarjeni, umazani" Nixon je končal vojno v Vietnamu, sklenil SALT s Sovjeti in naredil preboj v odnosih s Kitajsko.
Blue-Star
# 20.01.2018 ob 00:21
Ocena tega filma 4-, skropucalo the last jedi pa 5-...?
Ja pa ja de.
el CARTEL
# 19.01.2018 ob 21:11
skratka ameriška vlada ima dolgo zdogovino prikrivanja, manipulacij in propagand.
kaj je to tako novega.

tisto, kar se moramo evropejci naučiti je, da EU verjetno ni nič drugačna.
le manj moči ima. zato pa hočejo vojsko.
gremyus
# 19.01.2018 ob 21:07
Če kdo misli, da je bilo pri Obami in Clintonovi kaj drugače, se moti. Isti štosi, samo drugačno pakiranje. Naj si enkrat za vselej tam čez lužo nalijejo čistega vina, pa bo volk sit in koza cela. Tudi v EU bomo na njih po tem začei gledati povsem drugače.
sm0ve
# 19.01.2018 ob 22:34
Še en film, ki si ga ne bom ogledal. Hollywood je že postal dolgočasen.
aktivist
# 19.01.2018 ob 21:29
Nixon, Reagan, Trump. Ista ameriska srenja. Samo spomnite se , kako je CIA (Nixonova administracija) preganjala Johna Lenonna. Kako je Reagan napadel Granado.. sama lopovscina za pridobivanje podpore na racun domoljubja.
ginza
# 22.01.2018 ob 13:04
Američani so blazno obsedeni s svojimi predsedniki.
SloExit
# 20.01.2018 ob 01:25
Tega filma iz principa ne bom gledal. Že zato, ker se greste tako anti-Trump propagando.

Enako kot ne gledam Svet (Skret) na kanalu A in 24ur. Same fake news.

MMC, na tak način samo izgubljate občinstvo. Pljuvate si v skledo.
Bivši uporabnik
# 19.01.2018 ob 21:35
"Nixon, Reagan, Trump. Ista ameriska srenja. Samo spomnite se , kako je CIA (Nixonova administracija) preganjala Johna Lenonna. Kako je Reagan napadel Granado.. sama lopovscina za pridobivanje podpore na racun domoljubja."

Republikanci so vedno imeli dober odnose z Jugoslavijo/Slovenijo.
Slovenijo so med 2.sv vojno ( Maribor) bombardirali demokrati, Franklin D. Rooselvet je bil demokrat.( predsednik ZDA med 2. sv vojno).
Demokrati so bombardirali tudi Jugoslavijo ( Srbijo) v 90ih.
Toliko o prijaznih demokratih.
Filmske recenzije
link
Filmska recenzija: Tomb Raider
10
19. marec 2018 ob 18:16 Že kar precej oddaljenega leta 2001 se je v čevlje Lare Croft, ali bolje rečeno v njene mične obline, vživela seksapilna Angelina Jolie in kljub mlačnemu kritiškemu sprejemu dovolj navdušila ...
Več novic ...
Kazalo