Osemindvajsetletnemu didžeju in producentu iz Lyona bolj (pri)stoji vzdevek Dark Lord, s katerim so ga ob izidu njegovega prvenca Aleph velikodušno počastili frankofonski kolegi. Foto: Facebook
Osemindvajsetletnemu didžeju in producentu iz Lyona bolj (pri)stoji vzdevek Dark Lord, s katerim so ga ob izidu njegovega prvenca Aleph velikodušno počastili frankofonski kolegi. Foto: Facebook

"Pred kratkim se je na to temo izpovedal angleškim novinarjem, opravičujoč se, da je že slišal za ime Kanye West, a žal njegove glasbe ne pozna. Hudomušno ciničen promocijski salto v najboljši egocentrični maniri, katerega vonj se je razkadil iz francoske kuhinje."

Četudi ni povsem jasno, s čim si je Mike Lévy ali umetniško Gesaffelstein prislužil to, v popularni (sub)kulturi, vedno problematično, dvoumno, a hkrati laskavo titulo. Osemindvajsetletnemu didžeju in producentu iz Lyona bolj (pri)staja vzdevek Dark Lord, s katerim so ga ob izidu njegovega prvenca Aleph velikodušno počastili frankofonski kolegi. Fantastičnega prvenca, ki ga bodo težko prebavili tisti privrženci electro-techna, katerih ušesa niso vajena simbiotičnega zlitja zvočne brutalnosti, klavstrofobije stranskih ulic in temačnih zakulisij človeške psihe.

Prvi singel in še posebej videospot Hate Or Glory je najprepričljivejši za takšen opis. A se Gesaffelstein nič drugače in z nič manjšo intenziteto ni predstavil tudi v svojem drugem hitsinglu Pursuit – nevrotično tlakovanem evolucijskem mimohodu sodobnega časa, ki ga na spletišču lahko vidite v dveh različicah – rahlo cenzuriranega in rahlo razodetega. Do izida albuma Aleph je Gesaffelstein nizal mini izdaje, med katerimi je vsekakor treba izpostaviti dva EP-ja Conspiracy Part 1 in Conspiracy Part 2.

Toda galaktično prepoznavnost je požel kot producent, asistent ritma, tonski čarodej, izumitelj obsesivno-melodičnega nelagodja (skladbi: Send It Up in Black Skinheads) na albumu Yeezus planetarno popularnega ameriškega hitmekerja Kanyeja Westa. V nasprotju z drugimi projektanti, ki so dobro unovčili in iztržili Westov podpis na koncu, se Mike Lévy niti ne spomni omenjenih skladb. Pred kratkim se je na to temo izpovedal angleškim novinarjem, opravičujoč se, da je že slišal za ime Kanye West, a žal njegove glasbe ne pozna. Hudomušno ciničen promocijski salto v najboljši egocentrični maniri, katerega vonj se je razkadil iz francoske kuhinje. Album Aleph ni usoden kot nekoč v primeru nekaterih Gesaffelsteinovih rojakov. Njegova nekonvencionalnost in nadvse drznost se zrcali v avtorjevem radikalnem zavračanju in kritiziranju stihijskega potrošništva in odvisnosti o materialnem. Ali povedano v Gesaffelsteinovem slogu – ko kapitalizem obmolkne.

Ocena: 4

"Pred kratkim se je na to temo izpovedal angleškim novinarjem, opravičujoč se, da je že slišal za ime Kanye West, a žal njegove glasbe ne pozna. Hudomušno ciničen promocijski salto v najboljši egocentrični maniri, katerega vonj se je razkadil iz francoske kuhinje."