Sorodna novica Jeremy Strong si je sklepni prizor Nasledstva predstavljal drugače: "Nisem vedel, da bom to naredil"

To, da je Nasledstvo ena najboljših TV-serij, kar jih je bilo kdaj posnetih, niti ni tako hiperbolična izjava, kot se morda zdi na prvi pogled: v širšem kontekstu je televizija mlad medij, ki ni vedno stremel k ustvarjanju velikih umetnin z nadčasovno vrednostjo. Če se lahko strinjamo, da je ambicioznost Sopranovih, Skrivne naveze (The Wire) in Seinfelda obrodila nekaj, kar je več kot samo pozabljiva zabava, lahko v ta kanon odslej mirno štejemo tudi Nasledstvo. A če so Sopranovi svoj primat v "zlati dobi televizije" prvega desetletja tega tisočletja lahko še uživali v miru, so poznejše serije v vse bolj zasičeni TV-pokrajini morale za občinstvo in kritiško pozornost tekmovati med seboj; v špici "prestižne televizije" je zdaj že neznosna gneča. Kljub temu pa v zadnjih štirih letih na malih zaslonih ni bilo nadaljevanke, ki bi premogla boljši scenarij, bolj ciničen smisel za humor ali boljšo sposobnost za prepletanje komičnega in tragičnega, kot jo ima dinastična saga Jesseja Armstronga.

V nasprotju z Igro prestolov sklepnim epizodam Nasledstva nismo zakorakali naproti s cmokom v grlu: jasno je bilo, da se Armstrong z ekipo zaveda svoje odgovornosti. Veliki finale je bil brezkompromisen. Bojno polje, posejano z (metaforičnimi) trupli, ne pušča nobenega dvoma – od samega začetka smo spremljali klasično tragedijo o likih, ki jih je v propad pognala hamartija, tragična zmota: pustili so, da sta jim sla po moči in bogastvu v srcih izpodrinila globoko ljubezen, ki so jo čutili drug do drugega.

Sledijo kvarniki za zadnjo sezono serije Nasledstvo.

Sorodna novica V epizodi Nasledstva omemba Slovenije – v ne najbolj pozitivnem kontekstu

Nasledstvo nastavlja zrcalo obsceno bogati, samozaverovani kasti, ki jo z naslado sovražimo do te mere, da je razredna satira v zadnjih letih postala samostojen podžanr. A serija ni samo popreproščeno posmehovanje vati, v katero so zaviti milijonarji: na pregleden način je prikazala, kako je kapital v zadnjih desetletjih ugrabil in sprevrgel ameriško politiko; pojasnila je, kako je sprega med politiko, mediji in šovbiznisom pripeljala do skorajšnjega zloma demokracije. Če smo kaotično obdobje, v katerem je Ameriko vodil klovn resničnostne televizije s slovensko ženo, včasih opisovali kot "resničnost, bolj čudno od fikcije", je Nasledstvo razkrilo mehanizme in vzvode, ki take bizarne scenarije dejansko pripeljejo do uresničitve.

Nobena skrivnost ni bila, da je Nasledstvo roman – no, serija – "na ključ": podobno, kot je Hudičevka v Pradi implicitno priznavala, da portretira Anno Wintour, in podobno, kot je ves svet vedel, da je Državljan Kane aluzija na imperij Williama Randolpha Hearsta, tako je imelo tudi Nasledstvo lahko izsledljiv navdih. Waystar Royco je fiktivni odgovor na korporacijo Fox, njen mogul pa na Ruperta Murdocha in njegovo razvejano dinastijo. (Kot navdih je služil tudi Sumner Redstone, medijski mogul na čelu konglomerata Paramount Global.) Logan Roy je dokaz, da veliki kapitalisti politične strani ne izbirajo na podlagi osebnega prepričanja – na desno se nagibajo, ker je to bolje za posel, kajti, kot je Gordon Gekko ugotovil že v osemdesetih, "pohlep je dober". Lažna propaganda, zamaskirana v "poročila", za razne Murdoche in Roye ni drugega kot nenadkriljivo gledljiva televizija in priložnost za dober posel.

Sorodna novica 74. podelitev emmyjev: veliki zmagovalki sta seriji Nasledstvo in Ted Lasso

V povezavi z Nasledstvom se je veliko uporabljal pridevnik "shakespearjansko". Na najbolj površinski ravni je vzporednice lahko razbrati. V samo premiso serije je bila vpisana matrica Kralja Leara: potomci mogočnega, a pešajočega patriarha Logana Roya (Brian Cox) se morajo med seboj poklati v bitki za to, kdo bo starca nasledil na prestolu. Čeprav smo (vsaj na začetku) izmenično navijali bodisi za enega ali drugega mladega Roya, je bilo že zelo kmalu jasno, da med njimi ni mehkosrčne Kordelije; po moči hlastajo zgolj in samo Jago, Lady Macbeth in Kasij, če primerjavo razširimo na celoten Shakespearov kanon.

In vendar bi bilo prelahko, če bi bili zgolj in samo negativci: Loganova dolgo napovedovana, a vseeno nenadna smrt (zgodila se je že v tretji epizodi zadnje sezone!) je razgalila, kar smo slutili že od samega začetka. Če odmislimo vse žolčne izbruhe, vsa izdajstva in žaljivke, so bili Connor (Alan Ruck), Kendall (Jeremy Strong), Shiobhan (Sarah Snook) in Roman (Kieran Culkin) edini ljudje na svetu, ki so globoko in brezpogojno ljubili Logana Roya (in obratno). Ko morajo o starem kaj lepega povedati tisti, ki so mu bili najbližje v vsakodnevnem življenju – "stara garda" finančnikov in bankirjev – zmorejo le prazne puhlice. "Bil je dobre sorte", "bobu je znal reči bob", in tako dalje.

V svojem jedru je Nasledstvo namreč družinska saga ali, če hočete, žajfnica, ki v resnici tematizira isti obraz nebrzdanega kapitalizma kot pred desetletji Dallas ali Dinastija. (HBO je v zadnjih desetletjih izpilil veščino "privzdignjenega" reinterpretiranja populističnih žanrov, pa naj bo to gangsterska drama (Sopranovi), fantazija (Igra prestolov) ali videoigra (Zadnji med nami)). Edina prava razlika je, da namesto zlobnih dvojčkov in prepovedanih afer v ospredje stopajo poslovne spletke in male bitke za prevlado, ki Roye razkrajajo navznoter, čeprav sami tega ne opazijo. Zdi se, da je os njihovega sveta denar, a v resnici je osrednje gonilo dogajanja družinska travma. Ekscesi, ki se jim Royi udinjajo, so zgolj reakcija na globoko notranjo praznino, ki si jo podajajo iz ene disfunkcionalne generacije v naslednjo. Royi so dokaz, da ran iz otroštva, ki so ti jih povzročili odsotni ali hladni starši, ne moreš zaceliti niti z vsem denarjem tega sveta. V svoji biti boš vedno "mala spužva, žejna ljubezni", kot svoje sorojence opiše Connor.

In če je bila serija shakespearijanska v svojem neizbežnem iztekanju proti tragičnemu koncu, se je na Barda opirala tudi v manjših podrobnostih, na primer z dramatično pretiranostjo govoranc (le kdo bi pozabil Tomov izbruh na račun "absurdno prostorne torbe", s katero se je neka plebejka drznila pojaviti v izbrani družbi), z nepričakovanimi aliteracijami, besednimi igrami in eruditskimi referencami – na pamet mi ne pada nobena druga serija, ki bi premogla takšno jezikovno gibčnost in večplastnost, da že ta sama po sebi upraviči večkratni ogled vsake epizode.

Za odtenek manj revolucionarno je bilo Nasledstvo po vizualni plati. V prvih epizodah je serija posvojila trendovski kvazidokumentarni slog s strateško tresočo kamero in dramatičnimi približki. Pozneje so te prijeme omilili in se oprli na manj vpadljivo, tradicionalno estetiko, kar pa ima prav tako lastno sporočilnost. Dinastija Roy se giblje izključno v miljeju bogatih in slavnih, pa naj bo to orjaška jadrnica v Dalmaciji ali pa luksuzno letovišče v švedskem gozdu: kamor koli se podajo, so njihova življenja kmalu reducirana na serijo generičnih, anonimnih sejnih soban in sterilnih pisarn. Spektakularnih panoramskih posnetkov tako nismo dobili skoraj nikoli, a se je serija kljub temu spogledovala z močno vizualno metaforiko. V vsaki sezoni je v gledalcu vzbujal tesnobo vsaj en prizor Kendalla Roya na strehi visoke stavbe ali v bližini vode; skoraj slišali smo lahko temnino, ki ga kliče k sebi. Včasih je cele strani teksta nadomestil en sam močen prizor: Logan Roy za hipec razkrije svoj hrbet, prepreden s starimi, zabrazgotinjenimi ranami. Kaj več je še treba povedati o motivaciji, ki ga je izbezala iz mizerije otroških let, preživetih v Kanadi?

Seveda pa se popkulturna viralnost ne rodi iz shakespearjanske motivike in korporativne kulise. Čeprav je bilo Nasledstvo skoraj neizčrpna zakladnica za poglobljene analize in resno kritiko, so ga za svojega vzela tudi družbena omrežja, ki so en teden zadihano zagovarjala belski kvazifeminizem (#ShivHive), naslednji pa neironično medlela za "ljudsko princesko" Kendallom Royem (#TeamKendall), za katerega so dekleta trdila, da "ga lahko popravijo".

Vprašanje za 10 milijard dolarjev je bilo torej naslednje: kateri od travmatiziranih "nepotističnih otročkov" bo novi obraz imperija Waystar Royco, glomazne korporacije, ki ima pod svojim okriljem ladje križarke, zabaviščne parke in hujskaško desničarsko televizijo ATN? Izkaže se, da – nobeden od njih. Logan je vedel, o čem govori, ko je svojim otrokom navrgel: "Rad vas imam, ampak niste resni ljudje."

Pod črto to niti ni relevantno. Ni bilo nemogoče predvideti, da bo petoliznik brez hrbtenice Tom Wambsgans (Matthew Macfadyen) oportunistično izbral prava zavezništva in končal na vrhu. A tudi njegova zmaga je pirova – ostaja ujet v vlogi korporativnega pajaca, le da bo odslej izvrševal ukaze novega gospodarja, švedskega tehnološkega anarhokapitalista Lukasa Mattsona (Alexander Skarsgård). Poanta se skriva drugje. Nam je mar, da je bil Edgar tisti, ki je v Kralju Learu pomagal restavrirati monarhijo? Ne. Nasledstvo ni zgodba o uspehu, pač pa zgodba o napuhu, pohlepu in propadu. Saj vemo: Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.

Štiri sezone Nasledstva so svet zgornjega odstotka pretresale z globokim cinizmom in na trenutke gledalcu zavestno nudile predvsem voajeristične užitke. (Na kupe esejev je bilo napisanih, denimo, o "tihem luksuzu" ultradragih oblačil znamke Loro Piana in podobnih.) Nasledstvo ni ne prva in ne zadnja serija, ki se naslaja nad bliščem in glamurjem bogastva – je pa morda prva, ki je s podobami razkošja tako precizno pričarala mikrokozmos sveta, ki kleca pod vse bolj drastično družbeno neenakostjo.