Perfect You je torej drugi album doma še vedno premalo znanega in cenjenega glasbenika. A Balladero se z lastnim statusom niti ne bode. Nekdanji bobnar alterrockovskih zasedbe Psycho-Path, ki je z vstopom v trideseta presedlal za klavir in začel peti vse prej kot kričeče in angažirane vinjete, ostaja zanimiva in malodane še vedno zelo skrivnostna figura na domačem glasbenem prizorišču. Balladerov univerzalni izraz bo tudi v prihodnje več poslušalcev našel drugje, in ne doma. A to je manj pomembno.

Za avtorjev prvi album Club Deuce, ki je izšel pred štirimi leti, je bila značilna neošansonjerska drža, ki ni popuščala pred vplivi boogieja ali kantrija, prav tako se ni vztrajno ozirala za folk dediščino britanskega izvora. Če že, je bilo v Balladerovih songih blago čutiti staro- ali pravzorčenje, celo mardigrasovske narave. Tako je še zdaj, vsaj načeloma.

Tudi za Perfect You trdim, da se antitrendovstvo izpostavlja kot unikatno delo, ob tem, da je oblika glasbenikovega zvoka ostala skrajno avtorsko-obrtniška. Trojica iz tega slogovnega bazena shranjena v moj ipod je za več zaporednih sezon brez prave konkurence ostala Mumford & Sons / Noah & the Whale / Balladero. Ali Lancashire, nato London (s pridihom Toronta in Nashvilla) in končno panonija. Ko prispeš na breg reke, kanala, potoka, ribnika, kaj drugega tako ali tako ne tekne. Če pa je moj vlak sopihal še mimo vzpetin, pa je Balladero dobil prednost še zlasti takrat, ko sem potoval počasneje, ali pa takrat, ko so bili hribi v daljavi komaj vidni. Da mi vidni učinek tipa slow-motion ni uspel pobegniti, se ve.

Po novem je Balladero za stopnjo bolj sofisticiran. V nove skladbe je z veliko mero občutka vgradil tudi všečne in sodobnejše prehode ali pa kar kratke značajske medstavke.

Revijalna Desert Trail vsebuje dva takšna trenutka, enega posebej izrazitega pa tudi bluesovsko rahlo zavozlana Stargazer. Poptemperaturo prinaša song This Grace, ki mu frazo (morda nevede), izposojeno pri The Stranglers (iz njihove Midnight Summer Dream natančneje - kako kul referenca, pravzaprav), ob refrenih zaljša tremolo električne kitare.

Balladero je z novim albumom v resnici bolj urban kot prej. Naslovna Perfect View je pred zborovskim zaključkom zvedavo kvazieltonjohnovska. Cinematični Last Tango si tudi ne dovoli zaviti proti sladkobnosti. Podobno filmsko se dobrika še ena sijajna pesem, to je Ragged Inn. Odlična je igriva New State Of Mind. Njen ritem sčasoma pospeši, tako da obvelja kot najhitrejša med vsemi. A še vedno smo v deželi balad, da ne bo pomote. Vrhunec albuma je polovično triphopaška oziroma tiho dubovska Sale La Vie, ki bi lahko nakazala glasbenikovo perspektivo. Ako pač ne celostno, pa naj se podobni poskusi le ponovijo.

Dve popevki imata slovensko besedilo. Le bdi in singlično že izpostavljena Zlati časi. Če sta tu zato, da Balladera (poleg Vlada Kreslina in Magnifica) dokončno ustoličita kot tretjega domačega craft-poprockerja (v vrsti za pomembno priznanje, na primer), potem svoji vlogi popolnoma upravičita. Še dve, ki zelo lepo ohranjata značilno (in nalezljivo) Balladerovo zamaknjenost. Ta je res posebna, kot da namenoma nikoli perfektna, za to pa vražje avtorska. Začenši z vokalom, ki ni nikoli akademskim, ampak prijazno prijateljski ali kar bratski. Ravno song Zlati časi Balladero uvede v maniri Ladija Mljača ali Prizmine zimzelenke Pogum, medtem ko ga sklene zelo drugače oziroma precej nižje.

Producent dela Perfect View je kitarist Uwe Bossert, član freiburške pop-rockzasedbe Reamonn, znane po veliki evropski uspešnici izpred poldrugega desetletja, to je po skladbi Supergirl.
Balladero je na drugem albumu še boljši. Doseči to, pa ni kar tako.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic