Priporočamo
Simona Semenič
"Simona Semenič je vsestranska gledališka ustvarjalka. Ni le dramatičarka, temveč je dramaturginja, performerka, režiserka in gonilna sila pri vzpostavljanju produkcijskih pogojev za kontinuiran razvoj slovenske dramske pisave. Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti," so zapisali v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada. Foto: Nada Žgank
sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije
Dramsko besedilo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije so navdihnile usode treh pomembnih žensk - Nemke Sophie Magdalene Scholl, Rusinje Sofije Lvovna Perovskajeva in Francozinje Marie-Sophie Germain. Na fotografiji prizor iz uprioritve v režiji Diega de Bree in v izvedbi Mestnega gledališča Ljubljanskega. Foto: Sebastian Cavazza/MGL
       Pravijo, da smo na svobodi, ampak smo toliko vpeti v razpise, pritožbe … Za vsak bolniški dopust je treba pridobiti sto papirjev itd. Te stvari vzamejo ogromno časa, žrejo ustvarjalno energijo in ni nobenega zagotovila, da boš imel naslednji mesec dovolj denarja na računu … Niti eno niti drugo ni idealno, a institucija zagotavlja vsaj določeno stopnjo varnosti.       
Simona Semenič
Simona Semenič je lani izdala dve knjigi z naslovoma tri drame in me slišiš?. Foto: BoBo
Simona Semenič: Me slišiš?
Me slišiš? obsega dramska besedila jaz, žrtev, še me dej ter drugič, ki pa jih avtorica povezuje s komentarjem, metatekstom. Foto: KUD AAC Zrakogled
       Če pišem brez ločil, se mi zdi, da ne nakazujem intonacije oz. puščam bralcu prosto pot, kako bo intoniral. Tudi vizualno se mi zdi, da besedila bolj dihajo, so bolj pretočna in to mi je bližje.       

Dodaj v

Simona Semenič: "Pogoji, v katerih delamo samozaposleni v kulturi, so nemogoči"

Pogovor z dobitnico nagrade Prešernovega sklada
18. marec 2018 ob 17:50
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Družba smo, se sooblikujemo in mislim, da bi se moral vsak posameznik tega ves čas zavedati - da drug drugega potrebujemo in da drug drugemu oblikujemo poti," razmišlja Simona Semenič, ki skromno sprejema nagrado Prešernovega sklada, za katero pravi, da ne stoji ona sama, temveč cela plejada ljudi.

Dramatičarka in performerka je dobitnica nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let, že prej pa je dobila kar tri Grumove nagrade za najboljše slovensko dramsko besedilo (leta 2009 za 5fantkov.si, leto pozneje za 24ur in leta 2015 za besedilo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije).

Njena besedila so bila prevedena v vrsto jezikov in uprizorjena na številnih evropskih odrih. Lani je objavila svojo prvo in drugo knjigo. Pri KUD-u AAC Zrakogled je izšla njena prvenka me slišiš? (v njej je objavila dramska besedila jaz, žrtev, še me dej ter drugič, ki jih je povezala s komentarjem, metatekstom), pri Beletrini pa so pod skupnim naslovom tri drame izšle drame tisočdevetstoenainosemdeset, sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije ter mi, evropski mrliči.

Več o sebi, svojem ustvarjanju, umetniški gotovosti oziroma negotovosti, didaskalijah in še čem je nagrajenka povedala v oddaji 3. programa Radia Slovenija, Ars, Naši umetniki pred mikrofonom v pogovoru z Markom Goljo.

Simona Semenič, ste dramatičarka, performerka in še marsikaj. Kako pa vi vidite sebe?
Kar zadeva poklicno, se mi zdi, da sem najprej dramatičarka in potem performerka, oziroma bom rekla, da mi je eno in isto. Tudi kadar nastopam, je seveda pred občinstvom neki drug format, ampak tudi svoje dramsko pisanje razumem kot neke vrste performans ali pa ples. Drugače pa se mi zdi, da večino svojega časa porabim, da sem gospodinja in mama, zato mislim, da je to tisto, kar je prvo.

V današnjem pogovoru se bova več pogovarjala o tej vaši prvi javni vlogi. Rodili ste se v Postojni, potem pa kar nekaj let živeli v Ajdovščini. Kaj vam je ta kraj, ki je manjše mesto od Ljubljane, dal, kaj pa morda vzel?
Rojena sem v porodnišnici v Postojni, sem pa iz Ajdovščine. Svoja otroška in najstniška leta sem preživela v Ajdovščini, potem sem šla na fakulteto v Ljubljano. Ko sem bila še otrok, sem vedno razmišljala, da je Ljubljana veliko, Ajdovščina pa zakotno majhno mesto. Ko pa sem se potem preselila v Ljubljano, sem čakala in čakala, da se bo to veliko mesto zgodilo, pa se nekako nikoli ni. Slovenija je majhna in žal mi je, da imamo zelo provincialno mentaliteto, v veliki meri malomeščansko. In tukaj kakšnih velikih razlik med Ajdovščino in Ljubljano ni. Koliko je mesto vplivalo, ne znam določiti, ker je bilo to mesto mojega otroštva in verjetno je percepcija vsega drugačna, kot če bi tam živela danes. Spomnim se marsičesa. Zelo pomembna je bila moja družina - starši, brat, stara mama -, s katero smo živeli. In potem seveda razširjena družina - strici, tete, babica in dedek. Šola, prijatelji, prijateljice ... Do konca osnovne šole sem trenirala rokomet. Vse to je bilo pomembno in mi je veliko dalo. Kaj mi je pa vzelo, pa ne vem. Ne vem, ali je to stvar prostora oziroma geografske lokacije.

Kdaj ste odkrili gledališče? Zakaj ste se odločili, da greste študirat na akademijo v Ljubljano?
Gledališke predstave sem delala s sestrično Laro Jankovič, ko sva bili še zelo majhni. Ampak to je bila igra. Na akademijo pa sem v resnici šla zaradi filma. Ta je bil tisti, ki me je bolj privlačil kot gledališče. Še danes raje pogledam film kot gledališko predstavo. Ko pa sem šla na akademijo in sem začela intenzivneje delati, sem ugotovila, da mi filmski proces predstavlja veliko manj izziva kot gledališki. Gledališki proces mi je veliko zanimivejši, saj se kljub vsemu manj ukvarjaš s 'tehnikalijami', se mi zdi bolj organski in živ. To je tisto, kar me privlači. Vsaj v mojem omejenem dojemanju medija se mi zdi, da ponuja več možnosti, da je na odru mogoče vse, medtem ko na filmu ni.

Ste želeli imeti kot avtorica gledališča morda več nadzora nad besedilom, nad umetnino?
Niti ne. Pisanje, se pravi dramatika, je v bistvu prišlo naknadno. Sicer sem pisala že v srednji šoli, vendar je potem ta pot do pisanja peljala skozi projekte na neodvisnem prizorišču in ti projekti niso temeljili na besedilu, ampak je to nastajalo sproti kot del procesa. Medtem ko sem pisala besedilo, je igralec kreiral svojo vlogo. To je potekalo sočasno in verjetno sem skozi te procese dobila drugačen odnos do svojega besedila. Kadar postavijo moje drame na oder, nimam težav s tem, če jih črtajo, spremenijo, jih vzamejo le kot izhodišče za predstavo. Bistveno mi je le to, da je predstava dobra, da me prevzame in me na tak ali drugačen način navdihne.
Kar zadeva to, da bi potrebovala nadzor nad svojim besedilom ali projektom - da, ampak ga tako ali tako nimaš. Največ nadzora imam, ko pišem zase doma. Tudi kadar delam projekt, tega nadzora ni, saj ga vedno omejujejo produkcijski pogoji. Nikoli nimam nadzora v celoti.

Številni vaši kolegi iz ljubljanske akademije so končali v institucionalnih gledališčih, vi ne. Zakaj ne?
Pravzaprav ne vem. Se še vedno prijavljam na različne razpise za zaposlitev. Verjetno sem preveč konfliktna in zato ne dobim službe.

Sem vas želel še drugače vprašati - si zares želite takšne službe?
Želim si varnost, zagotovljen priliv na račun vsak mesec in možnost bolniškega dopusta. Ampak takšne službe si pa ne želim, vendar niti takšne, kot jo imam, kjer 70 odstotkov svojega časa porabim za papirologijo, za pogodbe, za stvari, ki nimajo zveze z mojim delom. Kakšnih 30 odstotkov časa pa porabim za pisanje. Najmanj časa mi ostane za ustvarjalnost. Pogoji, v katerih delamo samozaposleni v kulturi, so nemogoči. Pravijo, da smo na svobodi, ampak smo toliko vpeti v razpise, pritožbe … Za vsak bolniški dopust je treba pridobiti sto papirjev itd. Te stvari vzamejo ogromno časa, žrejo ustvarjalno energijo in ni nobenega zagotovila, da boš imel naslednji mesec dovolj denarja na računu. Ali pa vem, da bo za naslednjega pol leta dovolj denarja, ampak kaj bom pa potem. In če vmes zboliš, ne zaslužiš ničesar. Niti eno niti drugo ni idealno, a institucija zagotavlja vsaj določeno stopnjo varnosti.

Toliko o vaši bivanjski negotovosti. Kaj pa umetniška gotovost? Kdaj imate občutek, da je vaš projekt, performans, dramsko besedilo dobro?
Nikoli (smeh). Vedno obstajajo dvomi, nikoli nimam občutka, da je to zdaj dobro. Sčasoma ko grem še enkrat čez besedilo in preberem, razmišljam, morda pa zdaj to je dobro, potem spet začnem dvomiti. Kar zadeva mene, nikoli ni gotovosti. Sicer dobiš potrditev od zunaj, ampak tudi potem nisem gotova. Vedno je lahko boljše, vedno lahko še kaj dodelaš, narediš. Vendar na neki točki neham pisati, ker imam besedila do vrha glave in si rečem: dovolj je. To je to, ne morem več, pika. Ga pustim in oddam. Nikoli pa zato, ker bi verjela, da je dovolj dobro.

V knjigi z naslovom me slišiš? ste se vrnili k nekaterim dramskim besedilom, solobesedilom, kot jim pravite vi, jih pravzaprav nekako reinterpretirali z metatekstom, orjaškimi didaskalijami. Zakaj ta vrnitev - zaradi te želje, ki ste jo pravkar opisali, ali druge želje, da permanentno širite polje dramskega besedila?
V bistvu mi je bilo vodilo in izziv pri tej knjigi - tako sva tudi začela pogovore z urednikom Gašperjem Malejem - žanrski hibrid. Se pravi, da je to knjiga, ki ni zbirka dram, ampak gre za prozno besedilo, v katerega so vpeta dramska dela. Da se torej tudi dramatika na drug način poskuša brati in približati bralcu. Kolikor sem prejela odzivov na knjigo, so mi rekli, da jo je mogoče brati kot roman, se pravi, da se da tudi dramatika - ki je pregovorno težje berljiva - na takšen način brati.

Če bi bil drug dramatik na vašem mestu, bi preprosto ponatisnil svoje mladostne tekste. Vi ste na novo napisali novo knjigo, nova besedila, jih reinterpretirali, potopili v neko novo celoto, v kateri igra pomembno vlogo tudi Simona Semenič.
Gre za neke vrste moduliranje; na primer ko delaš umetniški projekt, recimo fotografsko razstavo, lahko isti projekt izvedeš še kot gledališko predstavo, nato pa to še kot koncert. V tem smislu sem želela, da dramska besedila, ki so bili že izvedena na odru, dobijo zdaj še knjižno obliko, ki ni natis dram, ampak nova umetniška oblika, ki bralca nagovori na neki način. Tu je moje ukvarjanje z didaskalijami prišlo prav, ker sem želela bralca na enak način nagovarjati kot gledalca. V veznem tekstu sem na isti način operirala - se pravi, bralca nagovarjam s ti, kot bi se pogovarjala z njim, kot da bi poskušala stopiti v dialog z bralcem. Gre torej za tretjo obliko mojih umetniških projektov - najprej je bila avtobiografska monodrama, potem predstave in zdaj tretja oblika je knjiga, ki je sama po sebi umetniški izdelek.

Ostaniva pri vaši drugi in tretji obliki umetniške prakse. Pri drugi me zanima ta dialektika, razmerje med pisanjem teksta in njegovo produkcijo - kako produkcija vpliva na vas, kako pisanje vpliva na produkcijo?
Če pišem po naročilu za institucijo, imam občutek, da si privoščim manj raziskovalne svobode, kot če pišem za svoje performanse. No, ko sem pisala mi, evropski mrliči za SMG, sem si malo več privoščila. Ko pišem za svoje performanse, se ne omejujem toliko, da so dramaturško natančni, da so stvari logične in stojijo, pač pa jih zavestno pustim vnemar, ker me zanima, na kakšen način bo funkcioniralo, če sploh bo. Ko pišem za performanse, v bistvu vsakič znova začenjam iz neke negotovosti. Ne vem, kako bo funkcioniralo. Prej sem imela v mislih koncept, da bodo gledalci brali, in potem sem pisala na tak način tudi didaskalijo. Dialog med uprizoritvijo in pisanjem je bil spet manj omejen z gledališkimi konvencijami, kot kadar pišem za gledališko predstavo, ki jo bo nekdo režiral in v njej igral.

Didaskalije bi lahko vsebovale imanentno nevarnost, da bi bile neke vrste vaš alter glas. Da bi skozi njih kot avtorica intervenirali, osmišljevali svet, dramske usode likov itd. Kako se branite pred tovrstno skušnjavo?
Mislim, da se ne branim, da je to to. Vendar posukam pisati na tak način, da didaskalije niso obvezujoče, ampak da pričarajo vzdušje ali atmosfero, skozi katero ustvarjalci, ki delajo na tem besedilu, dobijo drugo, natančnejše občutje o tem tekstu; torej, kaj naj bi ta tekst bil. Ali jih upoštevajo, niti ni bistveno. Bolj se mi zdi pomembno, da so tu, da se lažje vstopi v ta svet teh likov in zgodb, ki jih pišem.

Omenili ste že razprtost svojih dramskih besedil. K tej odprtosti in nehierarhičnosti gotovo pripomorejo tudi male črke, ki jih uporabljate precej dosledno v svojih dramskih besedilih. Od kod ta odločitev, da se odpoveste velikim začetnicam?
Ko sem pisala jaz, žrtev, sem najprej pisala z velikimi začetnicami in ločili. Nastal je tekst, za katerega se mi je zdelo, kot da je fiktiven, tudi če je govoril o meni. Zdelo se mi je, kot da ga pišem za igralko, ki bo to igrala. Vedela pa sem, da bom jaz nastopala in govorila te besede. Zato sem tisto zavrgla in začela na novo pisati. In zgodilo se mi je, da sem vsak stavek začela pisati v novo vrstico in brez ločil in pri tem je nekako ostalo. Če pišem brez ločil, se mi zdi, da ne nakazujem intonacije oz. puščam bralcu prosto pot, kako bo intoniral. Tudi vizualno se mi zdi, da besedila bolj dihajo, so bolj pretočna in to mi je bližje. Zadaj ni bilo kakšne bolj racionalne odločitve. Takrat mi je bilo to bolj všeč, se mi je zdelo, da dobro deluje in sem to tudi ohranila skozi druga besedila. Poskusila sem pisati tudi že z veliko začetnico, ampak preprosto ne znam. Ne znam pisati replike in dialoga z veliko začetnico, se mi kar ustavlja.

V 'sedmih kuharicah' nastopa ženski zbor, antični zbor. Študirali ste dramaturgijo, povedali ste, kako ste mimogrede prišli do majhnih začetnic, pa me zanima, v kolikšni meri sta vam literarna tradicija, izobrazba pomagali pri oblikovanju svoje dramske pisave? V kolikšni meri pa ste jo sami razvijali skozi neko gledališko prakso in pisanje?
Študij mi je vsekakor pripomogel. Zdi se mi zelo pomembno naključje, da sem bila v letniku Dušana Jovanoviča in sem sodelovala pri njihovih produkcijah. Fasciniralo me je, na kakšen način Dušan bere tekste, kako za vsako repliko vidi sto stvari, na katere jaz ne bi niti pomislila. Njegovo branje besedil in delo na produkcijah sta mi odprli morje možnosti, ki jih prej nisem videla, in vprašanje tudi, ali bi jih kdaj. Kar se tiče akademije, je bilo zelo pomembno še eno naključje; da sem bila v letniku z Rokom Vevarjem, s katerim sva postala prijatelja, in izobrazila sem se tudi skozi druženje z njim. Z Rokom sem začela hoditi na druge, nerepertoarne, plesne predstave. Rok je bil na tej moji poti eden ključnih ljudi. Zelo pomembno je bilo sodelovanje z Ivanom Taljančićem. Skupaj smo med procesom pisali tekste in na ta način sem se veliko naučila. Torej vse to - izkušnje, izobrazba, vse to definitivno pomaga.

Omenjate tudi kolege, ki so vplivali na vas. Zato bi sklenil pogovor z osebnim vprašanjem. Tudi v vaših knjigah se pogosto pojavljajo posvetila konkretnim ljudem. Imam občutek, da čutite neke vrste hvaležnost, da to tudi izražate.
Absolutno. Zdaj sem dobila nagrado in mi vsi čestitajo, ampak zanjo je plejada ljudi, ki se ji niti sama ne uspem zahvaliti. Zavedam se, da nisem sama od sebe naredila tega in nisem neki samonikel genij. Izjemno sem hvaležna vsem ljudem okrog mene, ki me podpirajo, so nekoč bili zraven in me podprli, ali pa mi na njim morda majhne, meni pa zelo pomembne načine pomagali in me navdihovali s stvarmi. Družba smo, se sooblikujemo in mislim, da bi se moral vsak posameznik tega ves čas zavedati - da drug drugega potrebujemo in da drug drugemu oblikujemo poti.



Marko Golja, 3. program Radia Slovenija, Ars
Prijavi napako
Komentarji
tuhtam
# 18.03.2018 ob 19:18
Draga Simona, vsak podjetnik, s.p. ali podjetje je postavljen v enak položaj! Je treba kaj narediti in prodati, da bo kaj prihodkov. Z bolniško ni nič drugače.
Kvattro
# 18.03.2018 ob 19:50
Vesel, na katero stran se nagibajo, komentarji, še je upanje za našo Domovino.
Vi, ga. Semenič, pa izvolite ustvarjati kar vas je volja, samo ne zahtevajte, da vas država, katere grb izrežete, na podalgi tovrstnih dejanj; preživlja.
neradl
# 18.03.2018 ob 19:46
Patetično, ko "umetnik" joče, da ne more preživeti od denarja, ki mu ga da država za njegovo kvazi umetnost. Pojdi delat kaj drugega!
Zoro27
# 18.03.2018 ob 19:30
Če je v kulturi tako nemogoče, gre lahko za tekoči trak. Tam se cedita med in mleko.
jbzt
# 18.03.2018 ob 18:44
Temu,kar ona pravi delo...ni delo,pač pa leva kultura.
Jaz osebno,"njene kulture" NE POTREBUJEM !
Tisti,ki hoče plačevati takšno kulturo,naj jo plačuje s SVOJIM denarjem.
exwannabe
# 18.03.2018 ob 18:39
Oh, kulturniki...kaj bi mi brez vašega jamranja.... najlažje se je pa zakajati pa jamrati kako je država nesramna ker ne da dinarčkov.....a hebi ga...ponudba povpraševanje...kot povsod pri nas v REALNEM svetu deluje....
feminist
# 18.03.2018 ob 18:51
Uboga država s tako klientelo.

in s takimi ustvarjalci, ki so zmozni ustvarjat samo med sesanjem na javne seske. cim ni javnih financ se zanimanje ugasne.
sandi4
# 18.03.2018 ob 19:38
Predlagam prehod v zasebni sektor,tam trenutno primankuje delavcev.Mercator vas bo sigurno sprejel,ker jim primankuje trgovk.Delo zagotovljeno od ponedeljka-nedelje,plačilo:min.plača-623€ neto.
Bojan18
# 18.03.2018 ob 19:35
Predlagam, da se prekvalificirajo za drugo delo. Je se veliko izbire.

Težka bo. Je konfliktna oseba, je še sama priznala, in niti v svoji stroki ne dobi službe.
kralj matjaž
# 18.03.2018 ob 20:54
A vi razumete kaj je trg.
Če ustvarjatr nepomembne in neuporabne zadeve, zakaj bi vas morali zato plačevat.
gggg
# 18.03.2018 ob 19:08
Za dobro kulturno delo se vedno najde tudi dobro plačilo.
por
# 18.03.2018 ob 19:39
Pogoji, v katerih delamo samozaposleni v kulturi, so nemogoči"

Vprašajte gospo Anjo Kopač Mrak, pa vam bo takoj povedala, da ste privilegirani napram zaposlenim za nedoločen čas :-D
Sorrento
# 18.03.2018 ob 21:08
Sram naj jo bo!

Skrajno nemoralno in družbeno parazitsko je, da nekdo sam sebe razglasi za "kulturnika" in zahteva, da ga delavni sodržavljani preživljajo do smrti.
POIVRE
# 18.03.2018 ob 20:35
Država bi morala prenehati plačevati prispevke samozaposlenim v kulturi, kajti le tako bodo nesposobni kulturniki in kulturnjaki odpadli in začeli živeti od svojega dela. Marsikateri bo opravil izpit za voznika tovornjaka in služil dva tisočaka na mesec pa še delo ga čaka takoj. Današnje plačevanje prispevkov kulturnikom ni pošteno do drugih samostojnih podjetnikov.
Sorrento
# 18.03.2018 ob 21:18
Če ustvarjanje nekoga drugi ljudje prepoznajo kot kulturo, so za njegove predstave/glasbo/slike itd. pripravljeni tudi plačati.

Takšne izjave neke "kulturnice" kažejo, da v bistvu ustvarja "neko brezveznarijo" in da jo po ramenih trepljajo samo iste vrste tiči v zameno za njeno trepljanje njihovih ram. Resno ji predlagam, da naj gre raje DELATI!

Ko sem bral tole, mi je šlo na bruhanje, za kaj vse se zapravlja naš denar, za katerega mora večina državljanov trdo delati.
feminist
# 18.03.2018 ob 18:49
Da bi bilo življenje in delo dostojno človeka v 21. st., mora vladajoča kasta razmišljati o uvedbi UTD.
i]Obljubljali so nam drugo Švico

glede na to da so svicarji zavrnili UTD (ker niso neumni), lahko vsaj na temu podrocju recemo da jim sledimo ce ze drugje zaostajamo.
Sorrento
# 18.03.2018 ob 21:52
mariy, lepo, da ti je všeč. O okusih se pač ne razpravlja.

Naredi nekaj za Slovenijo in postani njen mecen, da ne bo več bremenila proračuna.

Pa ne bodi no škrt, da te ne bo potem javno osirala !
tim sein
# 18.03.2018 ob 23:16
Če bi jaz izrezal grb zastavi ne bi imel obraza pametovat o državnem denarju.
Pantha Rhei
# 18.03.2018 ob 21:25
Jaz bi tudi, da mi nekdo (država) zagotovi redne mesečne dohodke, da bi imel notranji mir ... Pa si moram prihodke kar sam ustvarit!
Antipater
# 18.03.2018 ob 18:35
Resnično zadovoljni z delovnimi pogoji in plačo so višji državni uradniki in redka cehovska združenja kot zdravniška, pravna...
Da bi bilo življenje in delo dostojno človeka v 21. st., mora vladajoča kasta razmišljati o uvedbi UTD.
Ampak to se ne bo zgodilo, ker nimamo suverenosti odločanja.

Obljubljali so nam drugo Švico, doživeli pa smo rop družbenega premoženja in prekarizacijo delovne sile.
gospod iskreni
# 18.03.2018 ob 23:10
Strinjam se da zaposleni v kulturi nimajo dostojnih pogojev za ukvarjanje. Vendar ni vsak, ki misli da je kulturnik tudi v resnici kulturnik. Nekje je mejo potrebno potegniti in če te trg vsaj malo ne povoha potem pač nisi za to.
Hohštaplerija
# 18.03.2018 ob 21:51
Hja, že da Vinci si je moral kruh služiti z rednim ustvarjanjem slikarskih del za bogate naročnike, da je lahko financiral svoje druge interese...

Z enodimenzionalnim in/ali bolj nišnim ustvarjanjem se pač ne da preživljati in se ni dalo v nobenem zgodovinskem obdobju.
vafankulo
# 19.03.2018 ob 08:42
Za uničevanje državnih simbolov, je še to kar zasluži preveč!!!
zapravico
# 19.03.2018 ob 07:55
V kliničnem centru rabijo veliko snažilk na primer
semaino
# 19.03.2018 ob 00:22
Simona Semenič: "Pogoji, v katerih delamo samozaposleni v kulturi, so nemogoči"

Se malo volite levicarje pa bodo se slabsi. Bebci in tepci.

Raje delajte kulturo in nehajte s politicno propagando pa boste spostovani od ljudi in s tem bodo prisli tudi pogoji in sredstva.
Starion13
# 18.03.2018 ob 22:31
Vsaka kvalitetna in inovativna stvar ima svoj krog kupcev, če ne more živeti s sadovi svojega dela naj pač proba kaj drugega...
GromHellscream
# 19.03.2018 ob 10:15
haha domaca in mednarodna stroka, ki je sestavljena iz se vec "kulturnikov" :)

najbolj smesno je pa, ko nekdo, ki se ima za ohoho osebo, pametuje drugim kako mora misliti...
gospod iskreni
# 19.03.2018 ob 04:56
Problem takih umetnikov je tudi to da sovražijo vse kar ni levo. To so že večkrat dokazali, zato jih tudi določen del ljudi ne prenese. Pa ni problem v sami politicnosti, problem je v delanju ideološke kulture da sa dobiš sredstva. Če je v tujini dobra kritika politike cenjena, pri nas dobre kritike ni, je zgolj napad vedno na ene in iste. To se vidi v številnih stvareh. Drago Jančar zelo cenjen pisatelj v tujini, tudi nekaj odlicnih kritik oblasti, pri nas se doloceni delajo da ne obstaja. Saml zato ker podpira doloceno opcijo. Ce bo drugo, bi bil stalno v medijih
Bivši uporabnik
# 18.03.2018 ob 18:51
Trg vedno realno pokaže, če je zanimanje. Saj ne pravim, da se določeni elementi kulture finanirajo z davkoplačevalskim denarjem, moti me, da ni kriterijev oziroma, prednost se daje diplomi namesto realnemu znanju in talentu.
Optimist99
# 19.03.2018 ob 10:19
@cycoll
problem je, da imamo takih "umetnikov" tisoce, ki mislijo, da so upraviceni do drzavne podpore. Ker so umetniki. Cetudi jih nihce ne razume.

Prosti trg. Ljudje so pripravjeni placati za Dylana, Knopflerja, Springsteena, Pink po 100+eur, niso pa pripravljeni placati nekoga, ki:
- gs ne razumejo
- ga ne bodo nikoli videli v zivo, ne predstav
- ki misli,da je boljsi od njih, da ga morajo drugi vzdrzevat
- ki misli, da ima on edino prav, in vsi ostali popolnoma narobe.

Ljudje na minimalcu ali zaposleni v realnem sketorju lahko lerecejo "F U". Ker oni se za 600-900eur neto pretegnejo, mobing, nestanovitna zaposlitev, klici cevz vikend in po delu. In potem en kulturnik utruja, da je njemu slabo?
Bivši uporabnik
# 19.03.2018 ob 08:51
@jbtz
Temu,kar ona pravi delo...ni delo,pač pa leva kultura.
Jaz osebno,"njene kulture" NE POTREBUJEM !
Tisti,ki hoče plačevati takšno kulturo,naj jo plačuje s SVOJIM denarjem.


Tocno tako. In to je v glavnem tudi glavni kriterij, da lahko pridobis tale status. Potem pa imajo tudi razpise, ki so tako pogojeni, da so specificni le na zaprti krog teh izbrancev. Dejstvo, da ta status ne morejo pridobiti talentirani, outsajderski, nedegenerirani umetniki, ampak samo tisti kvaziumetniki, ki sluzijo pranju mozganov.
pace
# 19.03.2018 ob 00:09
" In zgodilo se mi je, da sem vsak stavek začela pisati v novo vrstico in brez ločil in pri tem je nekako ostalo. Če pišem brez ločil, se mi zdi, da ne nakazujem intonacije oz. puščam bralcu prosto pot, kako bo intoniral."

In to osebno zviranje in mučenje morebitnih bralcev naj bi ji plačevali davkoplačevalci? Da si sploh upa! Raje si naj prečita Mozartov življenjepis, kako se je on preživljal in enako drugi pravi umetniki.
KovacevaKobila
# 18.03.2018 ob 23:09
Za dobro kulturno delo se vedno najde tudi dobro plačilo.

Je dejal, medtem ko je z neta ilegalno pretakal komade, nadaljevanke in filme.
Ata
# 18.03.2018 ob 22:46
"Pogoji, v katerih delamo samozaposleni v kulturi, so nemogoči"

Hudimana? Spoštovana gospa, pogoji v kakršnih delate so pogoji v katerih dela zasebni sektor. Če imaš kvaluteten izdelek posel gre, sicer se je treba lotiti drugega dela. Tržno gospodarstvo se reče temu. Dojenje psov in cefranje državnih simbolov pač ni nekaj tako zelo presežnega, da bi ljudje množično vlagali v vaše projekte!
Nemo
# 18.03.2018 ob 22:23
Skratka, izvedeli smo, da se ženska sicer prijavlja na razpise, a je nihče noče, ker je očitno nesposobna ali pa živi v neki vzporedni realnosti, kjer si domišlja, da jo bodo vsi nosili po rokah.

Je na zavodu veliko nesposobnih, lenih, zakajenih ... ki imajo tudi 1000 razlogov, zakaj nimajo denarja. Si tudi oni zaslužijo svoj članek?
slovenkaaaa
# 18.03.2018 ob 20:02
Da bi bilo življenje in delo dostojno človeka v 21. st., mora vladajoča kasta razmišljati o uvedbi UTD.

In potem? Kdo bi hotel pobirati smeti, zidati in kdo bi bil pesnik? Najbrž vsi slednje.
ap72
# 19.03.2018 ob 08:19
Gospa Simona... o maj gat. Pogoji v katerih delajo samozaposleni v kulturi so nemogoči? Pogoje si samozaposlenustvarja sam. Torej si je sam kriv.

Poglej na statistiko in vidiš, koliko je samozaposlenih v naši državi. Na tisoče, na desettisoče. Realnost. Pa še šolnike podpri za večjo plačo, mogoče bojo tršice razumele tvojo kulturo in jo plačevale.

Ne moreš verjet. Nekateri bi kar nekaj od države.
Veidt
# 19.03.2018 ob 04:52
OK, bo treba drugo delo poiskat.
Ata
# 18.03.2018 ob 22:51
Veste gospa, vsi ljudje smo umetniki a večina med nami opravlja tudi nek svoj poklic, da se lahko preživi. Prešern je opravljal pravniškega in če njemu ni bilo pod čast, tudi vam ne bo padla krona z glave!
medo357
# 18.03.2018 ob 18:56
UTD je cilj za prihodnost, sedaj pa je dolžnost države in dobro plačanih uradnikov, da ukine prekarno delo, pa tudi da zmanjša sivo ekonomijo in delo na črno. Jaz sem tudi za ukinitev študenskega dela in drugih obvodov, ker menim, da bi vsi na trgu morali biti enakopravni in enakovredni.
zapravico
# 19.03.2018 ob 07:54
Če ti je hudo skoči v H2O
KovacevaKobila
# 19.03.2018 ob 01:27
Ja? Založniki, ki podpirajo tovrstno kulturo, so več ali manj razne Cankarjeve založbe, Air Beletrine itd., ki se tako ali drugače napajajo preko razpisov, radio in tv kvečjemu v okviru RTVSLO, revije pa tudi preko razpisov. Kakšen realni sektor? Na papirju?

Saj verjetno razumete, kaj pomeni prepustiti kulturo dvomilijonskemu trgu?

Sicer pa mi je nadvse simpatično, ko poslušam te neskončne ideološke puhlice o 'dokazovanju na prostem trgu'. Slednje najbolj vneto stresajo konservativni politiki, ki so - ironično - praktično celo življenje prisesani na javno dudo. Simona Semenič je navsezadnje v primerjavi z večino SDS-ovcev in NSi-jevcev prava amaterka v cuzanju javnih sredstev.

In da bi bila ironija popolna: politiki, ki najbolj vneto rezgetajo o 'dokazovanju na prostem trgu', so prvi, ki z davkoplačevalskimi milijardami rešujejo finančni sektor in zasebna podjetja, ko pride do finančne krize.

Teater absurda.
Bojan18
# 19.03.2018 ob 01:00
Nekateri pa na račun kulturnikov res bajno služijo. Tisti, ki jim vi rečete realni sektor. Recimo založniki, producenti, radio, tv, revije ....

Ja? Založniki, ki podpirajo tovrstno kulturo, so več ali manj razne Cankarjeve založbe, Air Beletrine itd., ki se tako ali drugače napajajo preko razpisov, radio in tv kvečjemu v okviru RTVSLO, revije pa tudi preko razpisov. Kakšen realni sektor? Na papirju?
ennui
# 18.03.2018 ob 23:09
Hah.

Delam še slabše, kot s.p.jevc v kulturi. Sam sem si izbral to pot in trenutno mi je OK. Mogoče bom zaprosil za status samozaposlenega v kulturi letos ali naslednje leto in, če mi ga ugodijo, mi bo še bolj OK. Ne vem, saj se da, no.
GromHellscream
# 19.03.2018 ob 09:18
Povprecni delavec gre po koncanem sihtu domov, teli "kulturniki" pa na orgije..
Bivši uporabnik
# 19.03.2018 ob 08:49
PROSIM NE ME BASAT.

Razkrijte malo o tem, kaksni so pogoji da dobis taksen status. Vsak umetnik poskusa pridobiti tale status, vendar so kriteriji napisani tako specificno, da je to rezervirano le za dolocen krog ljudi. Talent in rezultati s tem nimajo nobene veze, ampak bolj to, da si nas.

Nategovanje folka je eden vasih najboljsih performansov.
Ata
# 18.03.2018 ob 23:40
ajvard>
glej, jaz si ne morem privoščiti vseh opernih predstav, ogledov razstav, določen del produkcije mi pa sploh ni blizu...pa sem še vedno pripravljen, kot davkoplačevalec sofinancirati kulturo in umetnost. in to ne glede na osebni okus.

Glej, vsak po svoje in vsak svoj del. Tudi umetnost bo prenesla, da te na kakšni predstavi ne bo in vedno lahko doniraš in postaneš mecen nekemu umetniku. Ne boš pa nas drugih, ki menimo drugače prisilil, da se priklanjamo umetnosti, ki pogled privabi le tako, da ti obrne želodec!
vrtojb5
# 18.03.2018 ob 20:35
Bogi.
maliP
# 19.03.2018 ob 13:03
Kot je nekdo omenil 90 % komentarjev tega članka ni niti dovolj pismenih, da bi svoj komentar prav napisali, kaj šele, da bi dojeli vsaj kakšno realistično delo dramskega umetnika, če že kaj drugega ne. Dragi komentatorji če niste videli nobenega dela Semeničeve, in niste prebrali nobenega njenega proznega dela, potem tudi njene žalosti v večkrat omenjeni fotografiji (ali inštalaciji ?) ni treba komentirat. In če vam je največji kulturni presežek knjiga največjega sramotilca Slovenske zastave ljubljenega vodja Janeza, pojdite komentirat govor Zahoviča na športne strani in ne smetit na straneh kulture, ker tega ne zaslužite.
gospod iskreni
# 19.03.2018 ob 11:38
Tim sein seveda je stvar kompleksnejsa. Ampak če se norčuješ iz simbola države, potem pa pričakuješ da te ta ista financira si človek brez obraza. Ostalo je nepomembno
Kazalo