Razstave
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.9 od 40 glasov Ocenite to novico!
Pavilijon države NSK v času v Benetkah
Državo NSK vsak razume po svoje. To ni država, ki svoje državljane omejuje, ampak država, ki jo njeni državljani določajo. Tako je državo NSK v času opredelil Ahmet Ogüt (na sliki na trampolinu), ki je kot metaforo težkih preizkušenj migrantov in vseh prosilcev za azil ali oseb brez dokumentov uporabil fizično občutenje (delovanja) gravitacije. Foto: Maria Giulia Sofi
       Parodija ni NSK, parodija je Slovenija v tem, kar se dogaja. Tukaj je prava parodija.       
 Slavoj Žižek
Slavoj Žižek
Žižek je med predavanjem kot fenomen, primerljiv z državo NSK, izpostavil Kurdistan v severni Siriji. »Poznam te situacije. Kurdistan, to je čudo. V severni Siriji jih je malo,« nam pove Žižek, »in naredili so čudo, organizirali so ne le ekonomsko-politično, organizirali so umetniško sceno. To je ena najbolje organiziranih – seveda na skromni ravni – držav danes.« Foto: TV Slovenija
       Mislim, da je treba nehati s temi libertarnimi fantazijami, da je država slaba, preveč avtoritarna, da potrebujemo lokalno samoupravo ali neke oblike neposredne demokracije. Jaz mislim - in to sem razvijal v svojih zadnjih knjigah v grozo svojih prijateljev: potrebujemo več odtujenosti, več pristne državne in celo naddržavne avtoritete.       
 Slavoj Žižek
Pavilijon države NSK v času v Benetkah
Pobudniki projekta paviljon države NSK v času so člani skupine Irwin. V Benetkah so imeli vlogo komisarjev in obenem tistih, ki se - kot je povedal Borut Vogelnik - veselijo rezultatov in sprejemajo goste. Foto: Maria Giulia Sofi
       Ta tema migrantov se dejansko vleče skozi zgodovino NSK-ja od samega začetka, ko smo začeli izdajati potne liste v Sarajevu in so nekateri ljudje med vojno potovali s temi potnimi listi.       
 Miran Mohar
Pavilijon države NSK v času v Benetkah
Obisk odprtja in vrtne zabave ob njem je bil izjemen. O projektu je sicer prispevek naredil tudi BBC, poročali pa so tudi nekateri najvidnejši zahodni časopisi. Foto: Maria Giulia Sofi
       Država NSK zdaj šteje že več kot 15.000 ljudi. V smislu števila ljudi s področja umetnosti je NSK pravzaprav velesila, ima več umetnikov in kustosov kot več evropskih držav skupaj. Zato je naravno, da imamo manifestacijo tudi na beneškem bienalu.       
 Miran Mohar
Pavilijon države NSK v času v Benetkah
Politiko izdajanja potnih listov v Benetkah vodijo štirje prosilci za subsidiarno pomoč. Projekt paviljon države NSK namreč sodeluje z nekaterimi lokalnimi ustanovami, ki pri integraciji v novo okolje pomagajo migrantom. Foto: Maria Giulia Sofi
       Veliko današnjih konfliktov se razlaga kot posledica kulturnih razlik, kot posledica različnih dediščin. Zato se nama je zdelo pomembno, da poskušava redefinirati pojem dediščine na način, ki je primeren transnacionalni problematiki. Če razmišljamo o migrantski krizi kot o transnacionalni problematiki, ki potrebuje transnacionalne rešitve, se je pojem dediščine seveda ponudil, da se ga najprej premisli v nekem dominantnem smislu, kako se posamične identitete vežejo na ta pojem, in potem kako jo lahko na novo definiramo.       
 Zdenka Badovinac
Pavilijon države NSK v času v Benetkah
Paviljon lahko do 15. julija obiščete v palači Ca' Tron, lučaj stran od postaje vaporeta San Stae. Foto: Maria Giulia Sofi
       Treba je poudariti: da je Paviljon NSK države točka, kjer se je ta država sposobna zaradi profila, in sicer zaradi profila, ki ga ima znotraj polja umetnosti, in zaradi tega, ker je med državljani NSK ogromno umetnikov, vzpostaviti kot velesila.       
 Borut Vogelnik
Zbornik je izšel kot projekt Jele Krečič, ki ga je tudi predlagala, izbrala avtorje in uredila. Ob tem je izšel še časopis, ki "skuša na zelo jasen način razpreti vsa dejstva, ključna za celotno sliko o paviljonu". Foto: TV Slovenija
       Dejstvo je, da smo mi, kar se umetnikov in teoretikov tiče … ni pretiravanje, če rečemo, da smo realna velesila. Na nekem področju nogometa, po pravici povedano, ne bi šlo, ampak tukaj pa gre. Sposobni smo vzpostaviti konstelacijo, ki ne le da lahko parira z drugimi državami, ampak z večino je več kot konkurenčna. To je točka, kjer se država v času lahko realno utelesi; kjer je utelesitev najbolj optimalna.       
 Borut Vogelnik
Predavanje Slavoja Žižka
Predavanje Slavoja Žižka je v dvorani spremljalo 180, na dvorišču pa še od 100 do 130 ljudi, ki jim ni uspelo dobiti vstopnice. Foto: TV Slovenija
       Zavedati se moramo, da vsi živimo v začasnih in krhkih razmerah. Tudi če prihajate iz močne in privilegirane države, lahko vse, kar imate, izgine v enem samem letu. Zato je toliko pomembneje, da smo povezani, da se zanašamo eden na drugega in ne na oblasti.       
 Ahmet Ögüt
Paviljon države NSK v času
Ljudje se dobesedno prebijajo po klančini in ob tem opazujejo umetniška dela. Zaradi varnosti hkrati v ambientu ne sme biti več kot pet ljudi. Foto: TV Slovenija
       S Škotskega sem se preselil na Nizozemsko, torej ne prav daleč. S Škotskega bi s sabo vzel viski, pa tudi določeno idejo klanske skupnosti, ki Nizozemski manjka. Torej idejo skupnosti, ki je večja od družine in zaradi katere je življenje na Škotskem bogatejše. Rad pa bi, da bi izginila vsa britanskost Škotske, cela ideja Britanije. Kar pa se tiče Nizozemske, bi ohranil tradicijo verske strpnosti, ki izvira iz 17. stoletja in ki jo je udarec desničarske politike v zadnjih 20 letih skoraj odpravil. To je nekaj, kar bi želel zaščititi. In znebil bi se desničarjev.       
 Charles Esche
Pavilijon države NSK v času v Benetkah
Teden dni po odprtju ima država NSK že več kot 250 novih državljanov. Foto: Maria Giulia Sofi

NSK, velesila v umetnosti; v nogometu pač ne

Obiskali smo paviljon države NSK-ja ob robu beneškega bienala
19. maj 2017 ob 09:21
Benetke - MMC RTV SLO

"Smo realna velesila, kar se umetnikov in teoretikov tiče." Tej oznaki države NSK v času z okoli 15.000 državljani ni mogoče oporekati.

In vzpostavitev paviljona države NSK ob robu Beneškega bienala je tako logična izpeljava te ugotovitve; kot tudi logično nadaljevanje vzpostavljanja državniških znamenj te globalne umetniške države. Uspeh ni mogel izostati. Po slabem tednu ima država že 250 novih državljanov.

Dvorana je sprejela 180 ljudi; za vstopnico se je bilo treba prijaviti nekaj dni vnaprej. Še nekaj več kot 100 jih je sedelo zunaj, na dvorišču nekdanjega samostana, ki z vhodom znanega beneškega arhitekta 20. stoletja Carla Scarpe nakazuje, da je danes ena od stavb beneške univerze za arhitekturo; tam so na zaslonu spremljali prenos iz dvorane. Ne, niso razgrinjali kakšnega pomembnega načrta prostorskega razvoja Benetk; tudi študentom ni spregovoril kateri od zvezdniških arhitektov. Ne, na sporedu je bilo predavanje, katerega poanta je bila: Država NSK je resničnejša od večine drugih držav.

»To sem mislil v hegljevskem pomenu: realna na višini svojega pojma,« nam po predavanju, ki je potekalo na kulisi kipa (domnevam) svetnika v niši, pove Slavoj Žižek in razloži, »implicitna tema NSK-ja zame ni neka marksističnokritična v tradicionalnem pomenu, torej moramo prevladati državo, jo ironično izpodbijati. (Gre za to, op. P. B.), da države danes v dobi globalnega kapitala ne delujejo več. (Ne delujejo več v skladu, op. P. B.) s tem, kar je bilo dobrega na državi, (to je, op. P. B.) s polno avtoriteto države, ki mora ščititi državljane, zagotavljati enakost itn. To je opozorilo na to, da države niso več države realne države.«

Žižkovo predavanje je bilo auftakt k odprtju paviljona države NSK v času. Na pobudo skupine Irwin je država NSK po odprtju prve ambasade NSK v Moskvi leta 1992, po začetku izdajanja potnih listov leto pozneje in po projektih NSK garda, k svojim državniškim obeležjem torej dodala tudi 'državni' paviljon. Tako kot nacionalne države so (voditelji) ustanovitelji države prevzeli vlogo komisarjev, angažirali kustosa (Zdenko Badovinac in Charlesa Escheja), ta pa sta kot umetnike povabila državljane NSK. No, dejansko avtorji razstavljenih del po večini niso nosilci potnega lista, so jih pa državljani kot delegati izbrali in ne nazadnje tudi razstavljavci lahko državljani kadar koli (ali pa so že) postanejo: saj je država NSK država globalnega odprtega državljanstva. In s tem se nekateri ravno zato, ker se zanj odločijo sami, morebiti identificirajo bolj kot s tistim, ki jim je bil teritorialno pripisan s krajem rojstva.

Relacija Kurdistan v severni Siriji – NSK država v času
Zanimivo je, da je Žižek med predavanjem kot fenomen, primerljiv z državo NSK, izpostavil Kurdistan v severni Siriji. »Poznam te situacije. Kurdistan, to je čudo. V severni Siriji jih je malo,« nam pove Žižek, »in naredili so čudo, organizirali so ne le ekonomsko-politično, organizirali so umetniško sceno. To je ena najbolje organiziranih – seveda na skromni ravni – držav danes.«

Leta 1993, ko je bil postavljen prvi paviljon države NSK, a tedaj kot del slovenskega paviljona na rednem programu bienala, je Slavoj Žižek Bosno označil za metaforo Evrope kot celote. In v istem besedilu z naslovom Es gibt keinen Staat in Europa je razvil tezo, da je prišlo do paradigmatskega obrata, ko utopija ni več povezana s stremljenjem k družbi, ki deluje brez države, ampak k državi »brez družbe, k državi, ki ne bo več osnovana na etnični skupnosti in njenem ozemlju, zatorej simultano tudi proti državi brez ozemlja, proti docela umetni strukturi načel in oblasti, ki bo presekala popkovino etničnega izvora, domorodnosti in ukoreninjenosti«.

Parodija ni NSK, parodija je Slovenija
In pot v to kaže država NSK v času. Prav zato me je zanimalo, kakšen bi bil po njegovem mnenju logičen nadaljnji razvoj države NSK. »To lahko povem samo tako, če začnem s tem, kar je moja splošna vizija. Jaz mislim, da je treba nehati s temi libertarnimi fantazijami, da je država slaba, preveč avtoritarna, da potrebujemo lokalno samoupravo ali neke oblike neposredne demokracije. Jaz mislim, in to sem razvijal v svojih zadnjih knjigah v grozo svojih prijateljev: potrebujemo več odtujenosti, več pristne državne in celo naddržavne avtoritete.« In za konec: »In to se mi zdi bistven nesporazum pri NSK-ju in Laibachu že. Ljudje mislijo, da je to neka parodija. Ne, oni so prekleto resni. Saj en pogled na slovensko državo … parodija ni NSK, parodija je Slovenija v tem, kar se dogaja. Tukaj je prava parodija.«

Diplomatska pot v Nigerijo, dežele množičnega državljanstva NSK
Žižkova teza se verjetno marsikomu zdi nekoliko pretirana. Vendar pa je v zagovor resnosti protagonistom NSK-države in pobudnikom projekta, skupini Irwin, treba zapisati, da se tematsko paviljon navezuje na tisti vidik zgodovine države NSK, ki je dejansko proizvedel učinke v realnem. Ne smemo namreč pozabiti, da je potni list države NSK že med vojno na Balkanu nekaj osebam omogočil premike čez državne meje, pred leti pa so z njim Nigerijo zapustili tudi nekateri državljani Nigerije. Neverjetno povpraševanje po potnem listu države NSK v času – mimogrede v nekem trenutku se je izkazalo, da je kar četrtina imetnikov NSK potnega lista Nigerijcev – je celo 'prisililo' umetnike, da so leta 2010 šli na 'diplomatsko' potovanje v Lagos in tam izvedli projekt potni list NSK-ja, s katerim so tudi želeli pojasniti, da gre za potni list umetniške, fiktivne države, in tako preprečiti njegovo uporabo (zlorabo) za nepredvidene namene.


Kakor koli, vprašanje beguncev oziroma migracij se je nekako od samega začetka 'zažiralo' v projekt države NSK. In v Benetkah politiko izdajanja potnih listov vodijo prosilci za subsidiarno zaščito, ki so angažma dobili preko posredovanja lokalnih organizacij za pomoč migrantom pri integraciji v novo okolje. 25-letna Mercy iz Nigerije, ki jo srečamo na visečem podiju z uradom za izdajanje potnih listov, pove, da je presrečna, ker lahko dela, se srečuje z ljudmi in jim pripoveduje svojo zgodbo. Prav to, da se lahko iztrgajo pezi srepega pogleda čakajočega na milost organov države, v katero so vstopili, je za štiri uradnike NSK izjemnega pomena.

Izhodišče programa paviljona je bilo sicer besedilo sociologa Tomaža Mastnaka z naslovom Apologija za modernost, ki nas poziva k priznanju napak in k razmisleku, ki bi lahko vodil do boljše prihodnosti. Za vse.

Obrnite pogled na desno: do palače družine, ki je 'proizvedla' doža!
Če boste v naslednjih dveh mesecih obiskali Benetke in se boste najprej vkrcali na vaporetto, paviljona NSK skoraj ne boste mogli spregledati. Nedaleč stran od železniške postaje (a na drugem bregu) pri postaji San Stae je palača z rdečim transparentom paviljona države NSK v času. To je palača Ca' Tron. V zgornjih etažah srečate študente, ki v predavalnice vstopajo iz avle z ogromnimi, a nekoliko obledelimi freskami; dokumenti časov, ko je tu živela družina Tron. Uspela je 'proizvesti' celo enega doža!

Spodaj je trenutno paviljon države NSK. Vanj vstopate skozi beli ambient z vrtoglavim naklonom. Malo sem bila razočarana, ko so me razsvetlili, da gre za 'zgolj' 25 stopinj, Mislim, meni se je to zdelo malo, v resnici ni. Učinki so bili nenavadni. Nekaterim obiskovalcem se je vrtelo, mnogo se jih je opiralo ob steno in prodiralo proti vrhu. Sama sem se pred odprtjem nekoliko namuznila pri sebi, kako bo to videti po odprtju ali proti njenemu koncu … Kljub varnostnim predpisom, zaradi katerih hkrati na klančini ni smelo biti več kot pet oseb. Nezgod (kolikor vem) vendar ni bilo.

Nagnjeni ambient ima svoj namen: naj gravitacija pritisne na nas, naj nam postane slabo, naj se nam zvrti, naj občutimo dezorientiranost. Kot migranti v novem okolju. To je bila ideja turškega umetnika Ahmeta Ögüta, ki je ambient oblikoval.

Kaj iz domovine bi obdržali, kaj zavrgli
Ob stenah so na različen način izraženi odgovori nekaj več kot 100 oseb z migrantsko izkušnjo na vprašanja o tem, kaj iz dediščine njihove domovine bi vzeli na pot v novo življenje, kaj zavrgli; enako z dediščino Evrope. »S Škotskega sem se preselil na Nizozemsko, torej ne prav daleč. S sabo bi s sabo vzel viski, pa tudi določeno idejo klanske skupnosti, ki Nizozemski manjka. Torej idejo skupnosti, ki je večja od družine in zaradi katere je življenje na Škotskem bogatejše,« pove kustos Esche, ki potem najde tudi hibo Škotske, »rad bi, da bi izginila vsa britanskost Škotske, cela ideja Britanije.«

Zdenka Badovinac odgovori nekoliko bolj kompleksno: »V Sloveniji imamo, recimo, izkušnjo časa, ki je popolnoma drugačna od zahodnoevropske izkušnje. Čas v času socializma je bil nekaj drugega: obstajal je, medtem ko čas v zahodnem kapitalističnem sistemu dejansko ne obstaja v tem smislu, kot ga opisuje hrvaški umetnik Mladen Stilinovič (ki je mimogrede zastopan tudi na glavni razstavi bienala, op. P. B.), ki je veliko del ustvaril prav v povezavi z lenobo kot neko kakovost.« In še drugi pol: »Zavrgla pa bi aroganco, ki temelji na tej bogati evropski dediščini. Se pravi, da bi poskušala opozoriti tudi na neko nelagodje, ki ga ta aroganca povzroča pri vseh tistih, ki niso del te kulture.«

Zanimalo me je, zakaj so vsa vprašanja, odgovori na katere naj bi na koncu vodili do neke osebne, vseeno pa vendar tudi splošne predstave o Evropi in o vrednotah in željah migrantov, povezana s pojmom dediščine. »Po večini se povezujeta identiteta in državljanstvo; identiteta pa je povezana s tradicijo in dediščino. Midva pa sva te pojme želela ločiti; želela sva ponazoriti, da ne obstaja nobena naravna identiteta, ki sama po sebi pripada določenemu državljanstvu,« razlaga Esche, »emocionalno se vendar lahko identificiraš z neko povsem drugo družbo ali kulturnim krogom. In ko smo ljudi vprašali, kako bi sami iz več virov, to je iz prvin države, v kateri so pristali, in iz prvin njihove domovine, oblikovali svojo identiteto, smo želeli doseči prav to.«

Esche in Badovinčeva sta na različne načine sodelovala že v več projektih; naj omenimo le, da je Esche pred leti kuriral izdajo U3 – trienala sodobne (tedaj še slovenske) umetnosti, Van Abbemuseum v Eindhovnu, ki ga vodi, pa je ne nazadnje lani gostil razstavi NSK – od Kapitala do kapitala. Njegov muzej in pa ljubljanska Moderna galerija pa sodelujeta tudi v okviru povezave ustanov s področja sodobne in moderne umetnosti Internacionala.

Ko te prepričajo, da moraš za dokument skočiti čim višje …
»Vse je nekako obrnjeno na glavo,« Badovinčeva pove s pogledom na stol, ki obrnjen na glavo visi s podija z birokratskim uradom, »imamo umetnike, ki so komisarji, ki povabijo kustose. Običajno je to obratno. Štirje migranti določajo migrantsko politiko v paviljonu. Oni so tisti, ki izdajajo potne liste in določajo, kdo bo novi državljan. To je zopet neka situacija, ki je ne srečamo v realnosti.« Kot tudi ne tega, da je sredi okrogle mize, okoli katere uradniki zbirajo prošnje za državljanstvo, trampolin in ko se povzpneš nanj, te Mercy spodbuja k čim višjemu skoku, češ da ti bo pomagal pri pridobitvi državljanstva. Morda si je zgolj privoščila mojo naivnost … Tudi skakal nihče drug ni …

Čeprav bi verjetno kdo želel skupini Irwin in celemu NSK-ju, predvsem pa seveda kustosoma pripisati predvidljivost v izbiri teme, razlaga prepriča. »Pogovarjali smo se o tem, kaj pomeni država v času. Od ideje države in državljanstva danes hitro pridemo do vprašanja priseljenstva, selitev in potovanj. Logično je bilo, da smo od države v času prešli na to vprašanje,« pravi Esche in Zdenka ga med mimohodom skupine Irwin, ki za potrebe snemanja dokumentarca izvaja mimohod oziroma vstop na razstavo, dopolni, »Nekako samo po sebi se ponuja vprašanje, kako povezati državo NSK z migrantsko krizo. Država NSK že od leta 1993 izdaja potne liste. In potni listi, vprašanje državljanstva – te je danes res tema, ki jo je treba redefinirati in umetnost se kaže kot laboratorij, kjer lahko poskusimo odgovoriti na vprašanja: kaj je država, kako omogočiti lažjo pretočnost.«

Država 15.000 državljanov
V tednu dni od odprtja ima država NSK že 250 novih državljanov, mi je včeraj sporočil Miran Mohar po vrnitvi z Dunaja, kjer so v okviru dunajskih slavnostnih tednov odprli še dunajsko edicijo projekta. »Država NSK zdaj šteje že več kot 15.000 ljudi. V smislu števila ljudi s področja umetnosti je NSK pravzaprav velesila, ima več umetnikov in kustosov kot več evropskih držav skupaj. Zato je naravno, da imamo manifestacijo tudi na beneškem bienalu,« popolnoma resno pove Mohar.

Prav ta humor članov skupin NSK, ki pa je obenem tudi popolnoma resen (in res prav nič parodičen – Žižek ima še kako prav!), ohranja živost NSK-ja in tudi omogoča to, da njihova umetnost živi naprej. Borut Vogelnik na dvorišču palače Ca' Tron, kjer je bila zvečer gostija z jedmi, ki so jih pripravili migranti, ki jim je uspel veliki met z ustanovijo restavracije z azijsko in afriško hrano (zdaj obstajajo že tri), s še večjim zamahom izpelje misel: »Na nekem področju nogometa, po pravici povedano, ne bi šlo, ampak tukaj pa gre. Sposobni smo vzpostaviti konstelacijo, ki ne le da lahko parira z drugimi državami, ampak z večino je več kot konkurenčna. To je točka, kjer se država v času lahko realno utelesi; kjer je utelesitev najbolj optimalna.«

Simbolni kapital je proizvedel realni kapital za izvedbo paviljona
Da je država NSK resna zadeva, je potrdila tudi kompleksna finančna shema projekta, vrednega okoli 250.000 evrov in v katerem je sodelovalo okrog 200 ljudi. Kot je sporočila direktorica paviljona Mara Ambrožič, je samo 30.000 evrov prišlo iz javnih virov Republike Slovenije: »Iz Slovenije je Mestni muzej kot koproducent projekta dobil na podlagi odobrenih sredstev za program Muzejev in galerij Mesta Ljubljana 20.000 evrov (sredstva za leto 2017). Ministrstvo za kulturo pa je NSK-ju odobrilo prošnjo za podporo in sredstva za podporo umetnikom bodo prispela v višini 10.000 evrov.«

Projekt je tako dejansko rezultat vitalnosti podporne skupnosti NSK. »Brez neke skupnosti simbolnega kapitala ne bi bil mogoč,« pove Mohar, »sama fundacija Political, ki je podprla večji del zadeve, niti ni hotela biti navedena, pomembna podpornika sta galerija Podnar in ljubljanski Mestni muzej. Tako da projekt je bil dejansko narejen s tem, da so ljudje, naši prijatelji, tisti, ki jih cenimo, in oni nas, dali na razpolago svoje znanje na zelo dostopen način.«

In to je dejansko tudi indic, da NSK kljub pogostim nepremišljenim očitkom, da so NSK-jevci od nekdaj privilegirani in 'povsod', nekaj šteje. Da je realna država, četudi umetniška in fiktivna, a realna po svojih dejanskih očitkih, In, ne nazadnje, velika zgodovina dejanskih učinkov NSK-ja od pojava Laibacha na realno politiko, prepoveduje zvajanje dela skupin, ki so ali še tvorijo NSK na po pomenu marginalno, a podprto umetnost. Ker pri nas vedno več šteje mnenje 'od zunaj', preglejte poročila BBC-ja, zapise Guardiana ali Financial Timesa, podatke o obisku slovesnosti ob odprtju … Država NSK je še kako živa, njen paviljon je nov dokaz za to.

VIDEO
V Benetkah tudi paviljon države NSK
Polona Balantič, TV Slovenija
Prijavi napako
Komentarji
fritaja
# 19.05.2017 ob 14:39
@Ribiič
Ja, tega madeža, da je podpiral LDS-ovsko kliko, si Žižek nikoli ne bo mogel izprati ;)
jasej1
# 19.05.2017 ob 11:27
@kasandra

Ni NKS, ampak NSK - Neue Slowenische Kunst -> Nova slovenska umetnost.
zamudnik
# 19.05.2017 ob 11:20
v hegljevskem pomenu

HegeLJ? BicikeLJ? Kegelj?
piagolo
# 19.05.2017 ob 10:05
Pa čimveč poslovalnic za izdajo potnih listov odprite, ne zgolj v Nigeriji. Da bodo ljudje lahko potovali. Ne pa kot sedaj brez vsakršnih dokumentov. Mogoće na tak način dobijo stalno osebno ime, rojstni datum in kraj bivanja.
dharma
# 19.05.2017 ob 09:27
Konceptualna umetnost, ki se je uspela zelo dobro prodati...To je pa tut dost vse.
ti-ne
# 19.05.2017 ob 13:51
Žižek tudi postaja fashion filozof bolj podoben Naomi Campbell..... Za vsako sezono ponuja novo kolekcijo globokih misli ....
Ne pozabimo, na začetku 90ih je bil orto liberalec zlizan z LDS..... pred kratkim Aleksis Siriza fan....
attention whore, bi rekli Angleži....
mend055
# 24.05.2017 ob 12:42
Filozof gor, filozof dol

Ja, kaj človek ne SME spremeniti svojega dojemanja in interpretiranja sveta tekom življenja?
Saj smo vsi na tem. V športu smo v zvezde kovali smučarja Bojana Križaja, danes bi križali moško smučanje...
Saj bi v tem primeru ostali na infantilni ravni nekega otroka, ki se ne sme spremeniti. Ja, ali bosta celo življenje njegov junak Peter Krpan ali Peter Krpan iz devetletke... Ali ne bi mogel v srednji šoli razmišljati in podpirati koga drugega (Alamut, A. Huxley, električni avto so izumljali srednješolci, kot piše danes.)

Suma sumarum: Dejstvo je, da se človek spreminja celo življenje, svoje znanje, izkušnje, stališča, prepričanja, da - tudi vrednote sem ter tja. Če ima kdo o določeni osebi pa nasprotno mnenje pa ni nič slabega, ravno tako....
Suave Ben
# 19.05.2017 ob 13:18
Zdenka Badovinac:

"Zavrgla pa bi aroganco, ki temelji na tej bogati evropski dediščini. Se pravi, da bi poskušala opozoriti tudi na neko nelagodje, ki ga ta aroganca povzroča pri vseh tistih, ki niso del te kulture."

Kulturni marksizem in krivda belega človeka v vsej svoji bedi, in to iz ust direktorice Moderne galerije in MSUM-a, živa žalost.
Pozabimo npr. na (upravičen!) slavospev evropski umetnosti (ki jo lahko na podlagi zgodovinskih dosežkov objektivno postavimo na piedestal človeškega umetniškega izražanja), da se ne bodo pripadniki drugih kultur počutili "nelagodno" (v glavi je seveda imela besedo manjvredno - vso ideologijo in samoprezir teh SJW lunatikov namreč poganja ravno njihov latentni rasizem, podobno kot so latentni homoseksualci običajno največji homofobi).
Kaj ko bi vse galerije v Evropi pretvorili kar v safe spaces in tam razstavljali izključno dela, ki ustrezajo "vrednotam in željam" migrantov? Da o medijih ala Charlie Hebdo sploh ne govorim, saj je ja kristalno jasno, da je v sodobni "svobodni" Evropi pluralizem mnenj preživet in nezaželjen, "am I doing it right"?

"Po večini se povezujeta identiteta in državljanstvo; identiteta pa je povezana s tradicijo in dediščino. Midva pa sva te pojme želela ločiti; želela sva ponazoriti, da ne obstaja nobena naravna identiteta, ki sama po sebi pripada določenemu državljanstvu,« razlaga Esche, »emocionalno se vendar lahko identificiraš z neko povsem drugo družbo ali kulturnim krogom."

Se popolnoma strinjam. In tistim migrantom, ki so se pripravljeni vključiti v družbo, bi morali brez težav podeliti azil. Za kalibre, ki ne le kategorično zavračajo sprejem kakršnihkoli zahodnjaških vrednot (na prvih mestih sta to seveda sekularizem in liberalizem), temveč je pri njih zaznati celo aktivno delovanje proti le-tem, pa instant deportacija in doživljenska prepoved ponovnega vstopa v državo. Pa bi ideja o multikulturni Evropi, kjer se ljudje spoštujejo in sobivajo v miru, morda lahko celo funkcionirala v praksi. Dokler pa države zaradi patološkega psevdohumanizma nimajo možnosti odstranjevanja gnilih jabolk, bo napetost zgolj naraščala.
In ko v Evropi pritisk doseže kritično točko... ah, škoda besed, če bi se telebansko človeštvo iz zgodovine kaj naučilo, je ne bi vedno znova ponavljalo.
Ribiič
# 19.05.2017 ob 11:46
NSK je zanimiva, če pa njihove ideje apliciramo na platformo realne teritorialne države, se je ta pri nas že manifestiral v času vladavine LDS-a, ki jo je Žižek v polnosti podpiral: Skratka zanimivi so, ampak bog ne daj, da bi kje dobili svojo realno moč.
Marko32
# 19.05.2017 ob 12:50
Meni je prav vseeno, kaj počnejo. Ampak, da moramo davkoplačevalci podpirati njihovo napravljanje ali karkoli, je pa preveč.

Tisti, ki želi podpirati njihovo delovanje, naj si ga sam plača.
Trubadur
# 19.05.2017 ob 12:01
joj.. kakšne bedarije se gre folk.. najbolje, da si vsak naredi svojo državo... v tistem, 50m2 velikem stanovanju...
kasandra
# 19.05.2017 ob 11:16
A mi lahko kdo od tapametnih razloži kratico NKS?
Kazalo