"Notranja motivacija, ki jo skušamo mentorji spodbuditi, je pogosto odskočna deska za doseganje ciljev programa, pravi Maja Regina, mentorica v Pumu. Foto: Arhiv RIC-a
false
Odstranjevanje lesenih delov klopic na Zupančičevem sprehajališču v Novem mestu. Foto: Arhiv RIC-a

PUM je neformalna oblika izobraževanja in dopušča precej svobode. Drugačen je v tem smislu, da ne poteka po principu klasičnega šolskega pouka. Le redko sedimo v učilnici in obravnavamo vsi iste teme, ampak dejavnosti izvajamo po principu projektnih in izbirnih dejavnosti.

false
Praktično delo ima pomembno vlogo. Foto: Arhiv RIC-a


Trenutno PUM deluje na dvanajstih mestih po Sloveniji, vendar bi ga, če bi želeli, da bi bil dostopen vsem mladim, morali izvajati v več izobraževalnih središčih. Mladi sooblikujejo dejavnosti in so slišani, kar je zagotovo razlog, da jih 75 % uspešno zaključi program, pri katerem izkušeni mentorji budno spremljajo njihov napredek.

O tem, kako poteka neformalno izobraževanje po javnoveljavnem programu, ki ga ponekod izvajajo že od leta 1999, ko ga je potrdil Strokovni svet za izobraževanje odraslih, smo se pogovarjali z mentorico Majo Regina, ki s somentoricami izvaja PUM v Razvojno-izobraževalnem centru v Novem mestu.

Kdo se lahko vključi v PUM?
Program izvajamo že od leta 2005 s krajšimi prekinitvami zaradi težav s financiranjem. Namenjen je vsem mladim od 15. do vključno 26. leta starosti, ki niso vključeni v formalni šolski sistem oziroma so iz njega izstopili predčasno in nimajo zaposlitve. Program velja za tiste, ki niso končali osnovne ali srednje šole in je za vse udeležence brezplačen. Mladi, ki nimajo urejenega statusa, se prijavijo v evidenco brezposelnih oseb. Program sta v zadnji izvedbi projekta, od januarja 2014 do konca junija 2015, financirala Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Evropska unija.

V skupini imate udeležence, stare od 15 do 26 let. Kako vam uspe uskladiti vse interese?
Skupine so res izjemno heterogene, vendar bi bili presenečeni, kako zelo dobro se udeleženci med sabo razumejo. Po navadi boljši pomagajo slabšim in se učijo drug od drugega. V bistvu ravno ta raznolikost popestri dogajanje v skupini. Nekdo se na primer odloči za opravljanje vozniškega izpita, tako da se lahko za prvo pomoč skupaj učita tako 16-letnik kot 25-letnik, kar se je izkazalo za izjemno uspešen način učenja.

Kdaj se program začne in konča?
Običajno se program začne septembra in konča junija oziroma avgusta, se pravi, da je lahko udeleženec v programu deset oziroma dvanajst mesecev; odvisno od načina financiranja, zato se spreminja. Vključi se lahko kadar koli med letom in je v programu prisoten toliko časa, dokler ne izpolni deset oziroma dvanajst mesecev.

Kje dobijo mladi po navadi informacije o tej obliki izobraževanja?
Za program izvejo na Zavodu za zaposlovanje, prek katerega se v program vključi največ kandidatov, iz medijev ali od prijateljev. Informacije pa lahko dobijo že v šoli, saj sodelujemo s šolskimi svetovalnimi delavkami, ki program dobro poznajo. Običajno nas pokličejo, še preden kdo izstopi iz formalnega šolskega sistema, tako da skupaj rešujemo nastale težave. Če se dogovorimo za vključitev, se pripravi pedagoška pogodba med šolo in našim zavodom, po kateri je udeleženec istočasno vključen v redni izobraževalni sistem in PUM, medtem ko manjkajoče izpite opravlja v šoli. Včasih pa tudi starši preberejo kaj o PUM-u in pridejo k nam po dodatne informacije.

V čem se PUM razlikuje od formalnega izobraževanja?
PUM je neformalna oblika izobraževanja in dopušča precej svobode. Drugačen je v tem smislu, da ne poteka po principu klasičnega šolskega pouka. Le redko sedimo v učilnici in obravnavamo vsi iste teme, ampak dejavnosti izvajamo po principu projektnih in izbirnih dejavnosti. Okvirni program je seveda določen, v njem so navodila, katere projekte izvajati, in priporočila glede izbirnih dejavnosti, v katere se lahko vključujejo udeleženci. Vsekakor je prednost tudi v tem, da udeležencem pustimo, da sami skozi različne dejavnosti pokažejo, kaj jih zanima, veseli in motivira. Ta iskrica, notranja motivacija, ki jo skušamo mentorji spodbuditi, je največkrat najboljša odskočna deska za doseganje dveh osrednjih ciljev programa, kot sta pridobitev zaposlitve ali vrnitev v formalno izobraževanje.

S kakšnimi težavami pridejo udeleženci v PUM?
Z raznolikimi. Nekateri se že več let trudijo, da bi naredili maturo, in nimajo več motivacije, niso dobili ustrezne učne pomoči ali pa so enostavno potrebovali več časa, da so snov predelali in potem opravili maturo. Drugi imajo zelo težka družinska, socialna in druga ozadja, kar predstavlja močno oviro pri doseganju ciljev, ki jih narekuje program.

Kakšni so po navadi njihovi cilji?
Od posameznika do posameznika različni. Za nekoga je na primer uspeh že to, da se zjutraj redno zbudi, prihaja ob uri v program in ostane do konca. Nekateri so bili tudi po več let odsotni in nimajo več teh navad. Za nekoga je cilj opraviti maturo in se vpisati na fakulteto. Imamo udeležence s posebnimi potrebami, najrazličnejšimi boleznimi, pojavijo se tudi Zoisovi štipendisti. Z vsakim, ki se vključi, pripravimo osebni izobraževalni načrt. Vanj se vpisuje, kakšno formalno oziroma neformalno znanje ima, njegove cilje in ambicije, nato pa pripravimo načrt dejavnosti. V času vključenosti v program mentorji opravljamo individualne razgovore in vidimo, ali ciljem sledi ali ne, če ne, naredimo korekture in določimo nove cilje.

Ali po končanem programu spremljate njihovo pot?
Z nekaterimi udeleženci se po zaključenem programu ne vidimo več, spet drugi pogosto pridejo na obisk po kakšen nasvet ali pomoč. Jaz osebno zelo rada vzdržujem stike z nekdanjimi udeleženci. Prijetno je videti, kako napredujejo in dobiti povratne informacije, kako jim program dolgoročno koristi.

Kdaj naredite načrt in kdo določi pravila, ki bodo veljala v skupini?
Pravila postavimo na začetku šolskega leta skupaj z udeleženci, tudi to, kdaj se program začne in konča. Izvedemo minimalno sedem pedagoških ur na dan, zjutraj pričnemo okoli 8. ure, zaključujemo pa ob 14 uri. Dogovorimo se tudi za premore, kdaj je čas za malico in pavze za cigareto. Ravno tako se dogovorimo o sankcijah, če teh pravil ne upoštevajo. Udeležencem se štejejo aktivne ure v programu, saj na podlagi tega dobijo plačilo, ki znaša 1,01 evra na uro. To je neke vrste stimulacija. Sicer pa vsak udeleženec podpiše pogodbo z ZRSZ, da bo redno prihajal na program, v nasprotnem primeru nosi sankcije zavoda, kar pomeni, da ga lahko izbrišejo iz evidence brezposelnih oseb in posledično ukinejo socialno podporo.

Ali je program že vnaprej določen ali ga oblikujete skupaj z udeleženci?
Okvirni program je določen, saj vemo, da moramo izvesti določeno število projektov in interesnih dejavnosti. Kaj natanko bomo izvajali, pa se dogovorimo s skupino na začetku šolskega leta, ko vidimo, kakšnega profila so udeleženci, kakšne želje imajo, kakšni so njihovi potenciali in interesi. Ta neformalnost nam omogoča veliko širine, tako da lahko sami glede na skupino izberemo, katere dejavnosti in katere projekte bomo izvajali, kar se od leta do leta razlikuje. Ko imamo skupino formirano, vidimo, katere zunanje strokovnjake in študente bomo potrebovali. Delali smo že iz gline, risali grafite, šivali, imeli plesne delavnice, naredili strip itd. V bistvu lahko ločimo na projektne aktivnosti, pri katerih sodeluje cela skupina, in individualne, ko se osredotočimo na posameznika.

Katere dejavnosti so med udeleženci še posebej priljubljene?
Tri šolska leta zapored smo izvajali maske, kakšno leto pa ni bilo zanimanja, zato smo dali večji poudarek na kuharske delavnice. Pripravljali smo sezonske sladice, ki smo jih udeležencem ponudili na naši terasi. Predvsem od skupine je odvisno, kaj bomo v določenem letu počeli in s katerimi dejavnostmi se bomo ukvarjali. Načeloma je vedno nekaj produkcijskih projektov, to pomeni, da na koncu nekaj pokažemo, in izbirnih, se pravi interesnih dejavnosti, to so fotografiranje, ročne spretnosti, športne aktivnosti, ogledi filmov ali predstav, ekskurzije itd. Vsako leto obiščemo športni turnir, ki ga pripravlja PUM Celje, imamo delavnico socialnih veščin in sproščanja ter razne družabne igre.

Sodelujemo tudi z našim Svetovalnim središčem, tako da imamo razne individualne razgovore in delavnice na temo iskanja zaposlitve, na primer, kje poiskati službo, kakšna je prijava ali ponudba, simuliramo razgovore pri delodajalcu.

Koliko jih uspešno konča program, se pravi, uresniči zastavljene cilje, se po koncu zaposli ali dokonča šolanje?
Zbiramo podatke, koliko se jih vpiše nazaj v šolanje ali dobi zaposlitev, vendar se tu pojavi težava, da vpis v formalno izobraževanje zahteva vpisnino, kar si lahko privošči le redkokateri od naših udeležencev. Pridobitev zaposlitve je pa tudi vse bolj nedosegljiva, kar je povezano s trenutnim ekonomskim položajem. Uspešno ne zaključijo le tisti, ki končajo šolanje ali dobijo zaposlitev, ampak kot uspeh štejemo tudi, da kdo naredi vozniški izpit ipd. Udeleženci, ki si na začetku postavijo neki cilj, ga v približno 75 % tudi dosežejo.

Ali so starši vključeni v ta program, še posebej če gre za mladoletne udeležence?
S starši sodelujemo v zelo majhnem procentu, po navadi le takrat, ko gre za mladoletne udeležence, tako da z večino staršev nimamo stikov. Včasih pa tudi na njihovo željo ali na našo pobudo intenzivno sodelujemo s starši ali kakšnim drugim družinskim članom.

Kaj še opažate pri udeležencih, ki se odločijo za vstop v PUM?
Kar nekaj udeležencev pride k nam brez osnovnega ali dodatnega zdravstvenega zavarovanja, nekateri so brez vsakršnega statusa, niso prijavljeni na zavodu za zaposlovanje in ne prejemajo nobene podpore, tako da jim pomagamo urediti status, izpolniti dokumentacijo in jih po potrebi spremljamo na različne institucije. Precejšen delež le-teh so priseljenci in Romi. Spet drugi že dalj časa niso imeli stika s šolo, zato pokličemo tudi tja in jim pridobimo potrebna potrdila o opravljenih izpitih ter manjkajočih obveznostih. Ves čas jih spremljamo, podpiramo in vključujemo tudi v druge projekte. Ravno zdaj je šest romskih udeležencev vključenih v program, v katerem se usposabljajo za romskega koordinatorja, ki ga prav tako izvaja naš zavod. Po zaključenem programu so usposobljeni za romskega koordinatorja in imajo več možnosti za morebitno zaposlitev.

Marsikdo prihaja iz težkih socialnih razmer, zato urejamo različna ozadja. Imeli smo tudi nekaj odvisnikov, tako da smo sodelovali z zdravstvenim domom, različnimi društvi, kot so LAS, Projekt Človek, z Rdečim križem, Karitas, preventivne aktivnosti smo imeli tudi s policijo.

Kaj pa udeleženci, ki prihajajo od daleč, pa bi se vseeno želeli vključiti. Kakšne možnosti imajo?
V novomeškem PUM-u imamo udeležence iz Bele krajine, Posavja in vse do Kočevja. Za jugovzhodni del Slovenije smo edini PUM, zato je precej takih, ki prihajajo iz oddaljenih krajev in imajo pogosto težave s prevozom. Nekateri v času šolskih počitnic niti nimajo možnosti javnega prevoza.

Letos je za vami tudi uspešen projekt Klopice povezujejo. Kako je potekalo delo?
Projekta Klopice povezujejo v bistvu nismo načrtovali. To je bil dodaten projekt, za katerega se je pokazala priložnost proti koncu šolskega leta. Naše aktivnosti smo izvajali v sklopu projekta Po poti kultur, ki smo ga prav tako izvajali v našem zavodu. Trajal je dober mesec dni, naš del je bil fizični, kar pomeni, da smo morali odmontirati lesene dele, iti k mizarju, zbrusiti les, zmontirati nazaj in narediti poslikavo z verzi Otona Župančiča, po katerem je sprehajališče tudi dobilo ime. To smo delali skupaj z udeleženci in prostovoljci drugih programov. Izkazalo se je, da je bil to eden izmed naših uspešnejših projektov, saj smo vzpostavili drugačen odnos do sprehajališča, kjer smo prenavljali omenjene klopice, hkrati pa opravili koristno delo za krajevno skupnost. Odzivi po zaključku projekta so bili izredno dobri.

Verjetno imate veliko zgodb, ki so se dobro končale. Vam je katera še posebej ostala v spominu?
Imeli smo udeleženca, ki je bil zelo umirjen fant, večino časa je presedel v kuhinji in bil zelo tih. Tako je minil kak mesec, ko sem mu predlagala, da bi morda prebral kakšno knjigo. Lotil se je vsega, kar smo mu predlagali. V eni izmed kuharskih delavnic ga je somentorica prosila, naj nareže čebulo. Brez besed je vzel predpasnik in pričel delati. Hitro smo opazili, da zelo rad kuha in ima za to izreden smisel. Prihajal je iz lesne šole in vse dokler ni prišel na PUM, so starši in razni svetovalci od njega pričakovali, da jo bo tudi končal. Mi smo ga potem vključili v projekt Mladi za mesto, kjer so izvajali usposabljanje za pomočnika kuharja in je bil med desetimi kandidati najboljši. Dobil je tudi priznanje Višje šole iz Maribora, naredil NPK in zdaj je pomočnik kuharja in natakarja ter hodi v službo. To je samo ena izmed uspešnih zgodb.

Maja Regina še doda, da je "PUM projekt, v katerem lahko mladi brez statusa, ki ne vejo, kako naprej in nimajo staršev, ki bi jih podpirali, dobijo zelo veliko motivacije ravno zato, ker mentorji intenzivno delamo z njimi. V šoli ni na voljo toliko časa, da bi se učitelji lahko posvetili vsakemu posamezniku, ga spremljali in se mu skušali približati. Tak program pa lahko marsikoga postavi na tisto pravo pot."

Kaj o programu menijo udeleženci:

Jure (udeleženec v letošnjem PUM-u):
"Za PUM sem izvedel v Svetovalnem središču Novo mesto, ko sem iskal inštrukcije. Tam mi je svetovalka na podlagi pogovora in mojih težav predlagala vključitev v program, za kar mi ni žal. Največ mi pomeni, da sem v družbi z drugimi, saj se z udeleženci zelo dobro razumem. Všeč so mi tudi dejavnosti, še posebej športne. Vključil sem se zato, da dokončam šolo, rešim osebne težave in zaradi socialnega stika, zato mi največ pomeni, da sem med ljudmi. Ta program mi je na neki način pomagal, da sem postal bolj komunikativen in odprt do drugih. Moram povedati, da sem eden izmed tistih, ki so tu tudi popoldne. Odločil sem se zelo na hitro, ker mi je bilo všeč, tako da sem tu že četrti mesec. Nekaj prioritet, ki sem jih postavil na prvo mesto, sem že izpolnil, cilji za naprej so, vendar jih še oblikujem in delam na tem, da jih dosežem."

Uroš Puhan (nekdanji udeleženec): "Na PUM sem prišel zato, ker sem hotel nadaljevati šolanje in opraviti maturo, poleg tega se mi je zdelo smiselno, da čas, ki sem ga preživel v šoli, ne bi bil vržen stran. Na Zavodu za zaposlovanje sem dobil priložnost, da se vključim v ta program, kjer so mi nudili inštrukcije. Tako sem s pomočjo mentorjev, ki so nas spodbujali, opravil maturo in se vpisal na fakulteto. Če je človek sam in izgubljen, težko napreduje. Tu pa smo imeli okrog sebe ljudi, ki so nas spodbujali in nam pomagali, kar je največji dejavnik, ki ti pomaga do uspeha. Opazoval sem tudi razmišljanje mentorjev in kako nam skušajo pomagati, ter se tako naučil komunicirati z ljudmi na osebni ravni. Zdelo se mi je pozitivno, da so mentorji moje delo opazili in me tudi spodbujali, kljub občutku, da nisem naredil nič posebnega. Zdi se mi smiselno, da se vključiš v ta program z nekim ciljem, ne samo zato, da si nekje fizično prisoten. Vseskozi sem se zavedal, da je to samo začasno in moram potem naprej, čeprav sem se dobro počutil, saj sem bil ob prihodu malo izgubljen, vendar so bili tam ljudje, s katerimi si se lahko pogovarjal."

PUM je neformalna oblika izobraževanja in dopušča precej svobode. Drugačen je v tem smislu, da ne poteka po principu klasičnega šolskega pouka. Le redko sedimo v učilnici in obravnavamo vsi iste teme, ampak dejavnosti izvajamo po principu projektnih in izbirnih dejavnosti.