V Luki Koper poleg 1071 zaposlenih delo opravlja še 1.241 delavcev, ki so zaposleni pri izvajalcih pristaniških storitev. Foto: BoBo
V Luki Koper poleg 1071 zaposlenih delo opravlja še 1.241 delavcev, ki so zaposleni pri izvajalcih pristaniških storitev. Foto: BoBo
Luka Koper
Delavci IPS-ja so leta 2011 na svoje težave opozorili v okviru protestov v Luki Koper, a se razmere zanje po protestih niso bistveno spremenile, so pa ostali brez sindikata izvajalcev pristaniških storitev, katerega predsednik je tudi prejel izredno odpoved pri svojem šefu. Foto: BoBo
Furs
Finančna uprava je v svojem poročilu o Luki Koper ugotovila, da gre pri izvajalcih pristaniških storitev za verigo podizvajalcev, v kateri zadnji člen dviguje nedokumentirano gotovino, namenjeno provizijam in plačilu razlike delavcem, ki prejemajo minimalno plačo. Foto: BoBo
Luka
Inšpektorat za delo je večkrat ugotovil kršitve pravic delavcev v Luki Koper. V zadnji odločbi pa so v primeru dveh IPS-podjetij pri inšpektoratu ocenili, da gre za posredovanje delovne sile, za kar je treba imeti ustrezno registracijo. Foto: BoBo

Luka Koper je imela v letu 2016, ko je dosegla rekordne pretovore in rekordni dobiček, 1.071 zaposlenih, a delo poleg zaposlenih opravljajo tudi delavci, ki so zaposleni pri drugih podjetjih - izvajalcih pristaniških storitev. Iz Luke so nam ob tem pojasnili, da imajo trenutno sklenjene pogodbe z 31 tovrstnimi podjetji, prek katerih je trenutno veljavnih 1.241 dovolilnic za delavce, ki izvajajo pristaniške storitve.

V Luki sicer ob tem pojasnjujejo, da vsak dan v pristanišče vstopa v povprečju 700 imetnikov teh dovolilnic, "ker nekatera podjetja izvajajo svoje storitve tudi na drugih področjih, ki niso vezana na pristanišče." Pred časom so nam v Luki sicer pojasnili, da je tovrstni način dela v praksi potreben, saj narava dela v pristanišču ni enaka kot delo za tekočim trakom in se potrebe po pristaniških storitvah vsak dan spreminjajo.

1.300 evrov neto za 260 ur dela mesečno
A praktične izkušnje delavcev, kot smo že poročali, govorijo drugačno zgodbo. Večina zaposlenih pri "gazdah" opravlja delo izključno v Luki Koper, pri čemer mesečno opravijo precej več ur od običajnega osemurnega delavnika. "Gazde" pa se med seboj razlikujejo po poslovnih modelih in plačevanju zaposlenih. Tako so na eni strani delavci, ki delajo za urno postavko med 3,6 in 4,5 evra na uro, na drugi strani pa so tudi primeri delavcev, kjer si trije delavci razdelijo 0,96 evra za tono pretovorjene kave.

Podrobnejši pregled poslovnega modela IPS-ov v praksi pa razkriva tudi številne nepravilnosti, o čemer priča dokumentacija enega izmed delavcev pri enem izmed "gazd," ki je v mesecu poleg predpisanih 168 ur opravil še 92 nadur. Dogovorjena sta bila za fiksno urno postavko, ne glede na nadure. Za skupno opravljenih 260 delovnih ur je tako delavec prejel dobrih 1.300 evrov neto plače.

Osnova minimalna plača, preostalo materialni stroški
"Gazda" je pri tem delavcu kot osnovo obračunal minimalno plačo, preostalih 700 evrov pa zavedel kot materialne stroške oziroma malico, dnevnice in prevoz na delo, ne glede na to, da delavec živi v bližini Luke Koper in da dela izključno v pristanišču. Storitev, ki jo je delavec opravljal, pa Luka Koper po pogodbi z IPS-om plačuje po postavki 8,8 evra na uro brez DDV-ja.

Luka Koper tako za 260 ur opravljenega dela plača dobrih 2.300 evrov brez DDV-ja, medtem ko bruto plača za delavca "gazdo" stane dobrih 1.650 evrov, pri čemer so prispevki obračunani od minimalne plače. Od dobrih 650 evrov razlike "gazda" pokrije stroške poslovanja, zavarovanja, obleke in opreme ter regres in morebitne stroške bolniških odsotnosti, preostanek pa je njegov dobiček.

Na dobičke opozarja tudi finančna uprava
To je le en poslovni model, po katerem delujejo izvajalci pristaniških storitev, poročali smo že, da nekateri delavci razliko med minimalno plačo in dejanskim prihodkom prejemajo v gotovini. Prav tako imajo višji dobiček "gazde", ki plačujejo nižjo urno postavko od prikazane v našem primeru. Prav tako v Luki Koper nekaterih storitev ne plačujejo urno, temveč po količini ali pa fiksen znesek za celotno storitev, medtem ko "gazda" tudi te storitve obračuna po fiksni urni postavki.

Da je izvajanje pristaniških storitev donosen posel, pri katerem sodelujejo tudi podizvajalci, ki prek verige prenašajo prihodke, do zadnjega podjetja, ki dviguje nedokumentirano gotovino, je ugotovila tudi finančna uprava, a to, kot smo že včeraj poročali, ni spodbudilo organov pregona, da bi poslovanje IPS-ov tudi podrobneje preveril.

Nedokumentirana gotovina pa se po podatkih finančne uprave uporablja za plačevanje delavcev na črno, gotovinska izplačila delavcem in ne nazadnje tudi za različne provizije. Kolikšen je dejanski znesek tako pridobljene gotovine, pa ni znano, čeprav je državni sekretar na ministrstvu za finance na seji parlamentarnega odbora podal oceno, da okoli polovica od dobrih 20 milijonov, kolikor jih Luka letno nameni za pristaniške storitve, ponikne.

Dva delavca opravita delo za tri
Predstavljeni poslovni model pa razkriva tudi ekonomski vidik izvajanja pristaniških storitev. Za isti znesek, ki ga Luka v konkretnem primeru nameni IPS-podjetju, bi lahko delavca zaposlila, pri čemer bi delavec prejel primerljivo neto plačo, a bi v primeru poslovanja po predpisih opravil le osemurni delavnik, ne pa tudi 90 nadur, kar v praksi pomenijo, da bi za enako količino dela Luka Koper morala zaposliti na vsaka dva delavca, ki delata prek "gazde" še enega dodatnega delavca.

Državni proračun po tem poslovnem modelu skozi davek na dodano vrednost in prispevke iz naslova minimalne plače sicer prejme primerljiv znesek, kot bi ga prejel ob neposredni zaposlitvi delavca v Luki Koper z bruto plačo, enako kot Luka nameni "gazdi". Je pa nadurno delo, pri katerem dva delavca opravita delo treh delavcev, tista razlika, za katero je državni proračun prikrajšan, in tista razlika, ki "gazdam" omogoča ustvarjanje morebitnega dobička.

Slabi obeti za starost delavcev
Delavci, ki v te delovne razmere privolijo, premami predvsem neto plača, obenem pa osnova minimalne plače delavcem tudi omogoča višje socialne transferje, kot so otroški dodatek ali morebitne subvencije, ki prav tako bremenijo državni proračun. Vprašljiva pa je tudi dolgoročna vzdržnost tega poslovnega modela za delavca, ki bo prejemal pokojnino na podlagi minimalne plače, gotovo pa 260 ur fizičnega dela mesečno pusti svoj davek tudi na telesu delavca.

Inšpektorat: Najemanje delovne sile
Poslovni model, po katerem delajo delavci v Luki Koper, ki so zaposleni pri "gazdah" oziroma izvajalcih pristaniških storitev, ima sicer sivo brado, saj njegovi začetki segajo v zgodnja devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Do sprememb pa ni prišlo tudi po številnih kršitvah pravic delavcev, ki jih je v preteklosti ugotovil inšpektorat za delo.

V Luki sicer vselej poudarjajo, da ne morejo nadzorovati poslovanja posameznih podjetij, ki izvajajo pristaniške storitve. Ta sicer morajo Luki dokazati, da plačujejo prispevke zaposlenim, če želijo sodelovati z Luko, obenem pa v Luki tudi nadzirajo njihovo delo, saj morajo podjetja delavce poimensko napovedati na posamezen terminal vsak dan sproti.

So pa v Luki Koper kljub temu z vsemi pravnimi sredstvi izpodbijali zadnjo odločbo inšpektorata za delo, ki je ugotovil v primeru družb Encon in Meol, sicer dveh izvajalcev pristaniških storitev, da razmerje vsebuje vse elemente posredovanja delovne sile, za kar pa IPS-podjetji nista bili ustrezno registrirani za posredovanje delovne sile.

Luka Koper je z obema družbama prekinila sodelovanje, pri čemer po navedbah Luke odločba inšpektorata ni bil razlog za odpoved, a kljub temu izpodbijala odločbo inšpektorata, saj nasprotuje ugotovitvam, da gre za posredovanje delovne sile. Pritožba Luke Koper na ministrstvo za delo ni bila uspešna, zato so zoper odločbo v Luki sprožili upravni spor, kjer pa postopek še ni zaključen.