Vanja Malbaša je ena izmed številnih, ki so zapustili Slovenijo. Pri nas nikoli ni dobila modre karte, namenjene visokoizobraženim tujcem. Nemci so ji jo izdali v le 28 dneh. Foto: MMC RTV SLO
Vanja Malbaša je ena izmed številnih, ki so zapustili Slovenijo. Pri nas nikoli ni dobila modre karte, namenjene visokoizobraženim tujcem. Nemci so ji jo izdali v le 28 dneh. Foto: MMC RTV SLO

Torej, čeprav je imela upravna enota moj zahtevek za modro karto z vso potrebno dokumentacijo, so mi svetovali, naj znova, vzporedno, oddam vlogo in vse še enkrat plačam. Najprej iz principa nisem hotela tega storiti, a sem bila vseeno pozneje v to prisiljena, morala sem tudi skleniti novo komercialno zdravstveno zavarovanje, ki je pogoj za dovoljenje za bivanje. Očitno so luknjo v zakonu pokrili z dvakratno vložitvijo zahtevkov in dvojnim plačevanjem, ker nihče ni vedel, kar je treba narediti.

Vanja Malbaša o poskusu pridobitve "modre karte" v Sloveniji
Nina Gregori, MNZ: Zelo majhen odstotek tujcev v Sloveniji dobi modro karto, ker na trgu ni povpraševanja po visokoizobraženi delovni sili. Foto: MMC RTV SLO

Če so (priseljenci) odšli po tolikšnem času, najbrž ni bil razlog v birokratizaciji države, ampak v boljših ponudbah, ki so jih dobili drugje po EU-ju. Pri nas so se potrebe na trgu dela z recesijo zožile. Ministrstvo za delo bi lahko razmislilo o posebnih shemah, kot jih poznajo v Nemčiji –denimo za IT-strokovnjake.

Nina Gregori, MNZ

V Nemčijo vsakodnevno prihaja vse več tujcev, razlike so nekaj normalnega, ljudje so bolj odprti do tujcev. Lahko preživiš tudi le z znanjem angleščine, ki jo govori večina ljudi, vsaj po malem. Sama se seveda učim nemščino, kot sem se tudi slovenščino. Vsi se vedno potrudijo, da te razumejo in ti pomagajo. V podjetju prevladuje profesionalno vzdušje, nimam občutka, da name gledajo drugače, ker sem tujka.

Vanja Malbaša o migrantskih izkušnjah v Nemčiji

.
V Slovenijo je prišla leta 2009 zaradi, kot pravi, finančne in moralne krize v Srbiji, pa tudi novih izzivov, a ji je podjetje kar štiri leta zapored dajalo le pogodbo za določen čas enega leta. Zaradi krize, slabega delovnega vzdušja in številnih birokratskih zapletih pri urejanju dovoljenj za tujce iz tretjih držav se je s partnerjem po štirih letih, oktobra 2012, odločila zapustiti Slovenijo in nove priložnosti poiskati v Nemčiji.

Modra karta. Kaj je že to?
Čeprav je Vanja izpolnjevala pogoje za pridobitev t. i. modre karte v Sloveniji, ki naj bi poenostavila pridobivanje dovoljenj za visokoizobražene tujce pri nas, je njena izkušnja prav nasprotna. Konec leta 2011 je morala vložiti vlogo za podaljšanje delovnega dovoljenja in dovoljenja za bivanje. Skladno z mednarodnimi standardi je oddala papirje, skupaj z diplomo v srbščini in angleščini. Pristojni organ je imel za odgovor na voljo mesec dni, cena storitve pa je znašala 40 evrov.

Niso vedeli, kje je moj spis
Ko je na upravni enoti preverjala, ali je vse v redu, so ji odgovorili, da "verjetno, je pa vse za nas novo". "Niso bili prepričani, kaj morajo storiti. Večkrat sem jih klicala, niso vedeli, kaj je s spisom. Poslali naj bi ga ministrstvu za delo," se spominja Vanja.
Pred iztekom veljavnosti dovoljenj so jo obvestili, da mora diplomo nostrificirati, kar naj bi trajalo mesec dni in stalo novih 50 evrov. Ko je spoznala, da ne bo pravočasno dobila modre karte – dovoljenji sta ji potekli 31. decembra –, je upravno enoto vprašala, kaj lahko stori, saj bo tehnično od 1. januarja do prejema modre karte brez obeh dovoljenj.

"Po več telefonskih pogovorih in obiskih upravnih enot Kranj in Ljubljana še vedno nisem imela pravega odgovora, večinoma so me prevezovali z enega telefona na drugega ali pa samo odgovorili, da to ni v njihovi pristojnosti, saj dovoljenja izdaja ministrstvo za delo. Končno sem prišla do telefonske številke pravnika na centru za socialno delo, ki mi je dejal, da je edino, kar lahko naredim, ponovna oddaja zahteve za delovno dovoljenje, potem pa še vnovična oddaja vloge za dovoljenje za prebivanje. Vse skupaj je takrat stalo 140 evrov," migrantske izkušnje v Sloveniji na svetovni dan migrantov opisuje zdaj 37-letna Vanja.
Svetujejo dvojne vloge in dvojno plačevanje!
"Torej, čeprav je imela upravna enota moj zahtevek za modro karto z vso potrebno dokumentacijo, so mi svetovali, naj znova, vzporedno, oddam vlogo in vse še enkrat plačam. Najprej iz principa tega nisem hotela storiti, a sem bila vseeno pozneje v to prisiljena. Morala sem tudi skleniti novo komercialno zdravstveno zavarovanje, ki je pogoj za pridobitev dovoljenja za bivanje. Očitno so luknjo v zakonu pokrili z dvakratno vložitvijo zahtevkov in dvojnim plačevanjem, ker nihče ni vedel, kar je treba narediti," se spominja Vanja.

Ni evidence visokoizobraženih tujcev
Čeprav je v Sloveniji 70 odstotkov tujcev iz tretjih držav ekonomskih migrantov (skoraj 90 odstotkov jih prihaja z območja nekdanje Jugoslavije), na ministrstvu za notranje zadeve (MNZ), ki od leta 2008 izvaja programe integracije tujcev, nimajo evidenc o njihovi izobrazbeni strukturi. Postopek pridobivanja ustreznih dovoljenj se ne razlikuje glede na kvalifikacijo in izobrazbo prosilcev, razen če je potrebno preverjanje kvalifikacij, da bi tujec sploh lahko vstopil na trg dela.
Sedem modrih kart
Namestnica generalnega direktorja direktorata za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo na MNZ-ju, Nina Gregori, za MMC pojasnjuje, da so bile t. i. modre karte - dovoljenja za prebivanje visokokvalificiranih delavcev - uvedene skladno z direktivo EU-ja, da pa je delež ljudi, ki jih je pridobil, zelo nizek.
Po naših podatkih je modro karto prejelo samo sedem visokokvalificiranih tujcev. Tako nizko število Nina Gregori pojasnjuje takole: "Očitno slovenski trg dela ne privlači visokoizobraženih delavcev, mogoče samo določen segment, denimo v zdravstvu. Načeloma še vedno govorimo o migrantih s srednjo in nižjo izobrazbo."
Postopki dolgi, ker tujci oddajajo nepopolne vloge?
Z dejstvom, da so postopki dolgotrajni, zbirokratizirani in neprijazni, pa se Gregorijeva ne strinja oziroma se to, po njenih besedah, dogaja v primerih, ko "tisti, ki gredo v ta postopek, oddajajo nepopolne vloge, se vnaprej ne pozanimajo, kako bi lahko postopek tekel hitreje".
Po novem letu vse na enem mestu
S spremembo zakona o tujcih, ki ga bo vlada obravnavala konec leta ali na začetku novega, bo Slovenija uvedla sistem Vse na enem mestu, čas reševanja vlog pa omejila na 30 dni. Tujci, ki pridejo v Slovenijo zaradi zaposlitve in dela, bodo vložili samo eno vlogo na upravno enoto. Z njo se bo odločalo o pravici do prebivanja in o pravici do zaposlitve in dela. Tujec bo torej dobil samo eno dovoljenje. "V tem smislu se bodo postopki definitivno debirokratizirali in bodo prijaznejši do strank – to je do delodajalcev in tujcev," v razgovoru za MMC napoveduje Nina Gregori.
Na vprašanje, ali Slovenija s tem ne zamuja, saj poleg državljanov tudi priseljenci po štirih in več letih življenja odhajajo drugam v EU, odgovarja: "Če so odšli po tolikšnem času, najbrž ni bil razlog v birokratizaciji države, ampak v boljših ponudbah, ki so jih dobili drugje po EU-ju. Pri nas so se potrebe na trgu dela z recesijo zožile. Ministrstvo za delo bi lahko razmislilo o posebnih shemah, kot jih poznajo v Nemčiji – denimo za IT-strokovnjake," predlaga Nina Gregori.
Zato smo Vanjo vprašali, kako je biti tujec v Nemčiji. "Tukaj je veliko priložnosti za delo, gospodarstvo je stabilno, pogoja, da pridem sem, sta bila le podpisana pogodba s podjetjem in diploma – kar izvirnik v srbščini, ni bil potreben prevod niti enega samega dokumenta! Vso dokumentacijo sem predala na nemškem veleposlaništvu v Ljubljani, odgovor sem prejela po 28 dneh, skupaj z nemško modro karto, ki velja štiri leta," pripoveduje Vanja.

"V Nemčijo vsakodnevno prihaja vse več tujcev, razlike so nekaj normalnega, ljudje so bolj odprti do tujcev. Lahko preživiš tudi le z znanjem angleščine, ki jo govori večina ljudi, vsaj po malem. Sama se seveda učim nemščino, kot sem se tudi slovenščino. Vsi se vedno potrudijo, da te razumejo in ti pomagajo. V podjetju prevladuje profesionalno vzdušje, nimam občutka, da name gledajo drugače, ker sem tujka," pripoveduje Vanja. In kako se je takratna 32-letna Srbkinja počutila ob prihodu v Slovenijo? "Na začetku, ko še nisem govorila slovensko, nisem bila najbolje sprejeta, odvisno je bilo od primera do primera. Nisem imela vtisa, da smo Srbi povsod dobrodošli. Menim, da so Slovenci bolj zaprti do tujcev. Očitno pa je tudi, da Nemčija bolj potrebuje inženirje, saj nas je hitro spustila skozi," še pristavi Vanja.

Torej, čeprav je imela upravna enota moj zahtevek za modro karto z vso potrebno dokumentacijo, so mi svetovali, naj znova, vzporedno, oddam vlogo in vse še enkrat plačam. Najprej iz principa nisem hotela tega storiti, a sem bila vseeno pozneje v to prisiljena, morala sem tudi skleniti novo komercialno zdravstveno zavarovanje, ki je pogoj za dovoljenje za bivanje. Očitno so luknjo v zakonu pokrili z dvakratno vložitvijo zahtevkov in dvojnim plačevanjem, ker nihče ni vedel, kar je treba narediti.

Vanja Malbaša o poskusu pridobitve "modre karte" v Sloveniji

Če so (priseljenci) odšli po tolikšnem času, najbrž ni bil razlog v birokratizaciji države, ampak v boljših ponudbah, ki so jih dobili drugje po EU-ju. Pri nas so se potrebe na trgu dela z recesijo zožile. Ministrstvo za delo bi lahko razmislilo o posebnih shemah, kot jih poznajo v Nemčiji –denimo za IT-strokovnjake.

Nina Gregori, MNZ

V Nemčijo vsakodnevno prihaja vse več tujcev, razlike so nekaj normalnega, ljudje so bolj odprti do tujcev. Lahko preživiš tudi le z znanjem angleščine, ki jo govori večina ljudi, vsaj po malem. Sama se seveda učim nemščino, kot sem se tudi slovenščino. Vsi se vedno potrudijo, da te razumejo in ti pomagajo. V podjetju prevladuje profesionalno vzdušje, nimam občutka, da name gledajo drugače, ker sem tujka.

Vanja Malbaša o migrantskih izkušnjah v Nemčiji