Nachbar se je v Čad odpravil dva dni po organizaciji košarkarskega kampa. Foto: UNICEF Slovenija
Nachbar se je v Čad odpravil dva dni po organizaciji košarkarskega kampa. Foto: UNICEF Slovenija
Priljubljeni "Boki" tudi sam poprijel za delo. Foto: UNICEF Slovenija
V Čadu je več kot tretjina otrok kronično podhranjenih. Foto: UNICEF Slovenija
Brez dresa Barcelone tudi v Čadu ne gre. Foto: UNICEF Slovenija
Veselje med čadski otroci ob obisku slovenskega košarkarskega zvezndika. Foto: UNICEF Slovenija

Hkrati sem takoj želel vedeti več o vsebini projekta, pa tudi o odpravi v Čad, kjer naj bi se srečal z otroki, slišal njihove zgodbe in jim prek svojih družbenih omrežij posodil svoj glas. Do takrat sem krizna žarišča po svetu spremljal prek televizijskih zaslonov, zdaj pa se mi je ponudila priložnost, da se o kriznih razmerah na terenu prepričam na lastne oči.

Čad je ena od držav v regiji Sahel, ki se soočajo z večletno hudo prehransko krizo. Podhranjenost je v kombinaciji z nekaterimi drugimi boleznimi glavni vzrok umrljivosti otrok do 5. leta starosti, ki je v Čadu tretja najvišja na svetu. Več kot tretjina otrok je kronično podhranjenih, v nekaterih predelih države celo dve tretjini. Življenja otrok ogrožata revščina in pomanjkanje osnovne zdravstvene oskrbe.

Teden dni po zaključku sezone sem organiziral košarkarski kamp, dva dni zatem pa že odletel proti tej državi v osrednji Afriki. 15-urna pot je potekala od Benetk prek Pariza do n’Djamene, glavnega mesta Čada. Takoj po pristanku je bilo jasno, da je fotografiranje prepovedano. Kasneje smo izvedeli, da nekateri domačini verjamejo, da jim pri fotografiranju vzamemo obraze in s tem tudi duše. Že med kontrolo potnih listov je prišlo tudi do izpada elektrike. Na letališču vlada za naše dojemanje precej kaotična carinska kontrola prtljage.

Med vožnjo do hotela smo takoj opazili kar nekaj kitajskih oznak oziroma napisov. Tudi hotel, v katerem smo spali prvo noč, je imel kitajskega lastnika. Izvedeli smo, da je v Čadu vsaj 5.000 Kitajcev, ki skrbijo za gradnjo infrastrukture.

Naslednje jutro smo se najprej odpeljali v UNICEF-ov urad, kjer so nas seznanili z varnostnimi ukrepi, strogimi pravili, ki jih moramo dosledno spoštovati, in programom za naslednjih šest dni. Predstavnik Službe Evropske komisije za humanitarno pomoč (ECHO) nam je predstavil projekte, ki jih izvajajo za preprečevanje in zdravljenje podhranjenosti, ter poudaril pomen razvoja za reševanje tega problema. Izpostavil je, da podhranjenost ne vpliva samo na eno generacijo, ampak prizadene več generacij. Podhranjen otrok je bolan, zaostaja v rasti in razvoju, ne obiskuje šole … Tudi njegovi otroci bodo najverjetneje pahnjeni v revščino.

Po uvodnih sestankih smo nakupili hrano in vodo za naše šestdnevno bivanje na terenu. V mestu Mao, kamor smo se odpravili, ni nobene trgovine ali restavracije, le zelo enostavna tržnica. Uredili smo še zadnje papirje, dobili vse potrebne kontakte in se z enourno zamudo odpravili na pot proti 400 km oddaljenemu mestu Mao. Asfaltirano cesto smo imeli samo slabi dve uri, preostanek skoraj sedemurne vožnje pa je potekal po brezpotjih in peščenih sipinah. Človek hitro začuti velike razdalje in nepovezanost med mesti. Tudi po uro ali več nismo srečali nikogar.

Najbolj naporen in neudoben je bil zadnji del poti, ko smo zelo hiteli, saj se nam nikakor ni smelo zgoditi, da ne bi dosegli cilja še pred sončnim zahodom. Vožnja po temi praktično ni mogoča. Glede na to, da smo v vlažnem obdobju leta, si ne predstavljam, kakšna bi bila ta pot po močnem deževju.

Morda se sliši načrtovano, ampak do UNICEF-ove baze smo prispeli točno 10 minut pred trdo temo. Vsak član ekipe je dobil svojo sobo, ki je za naše razmere sicer izjemno skromna, ampak imamo elektriko in vodo. Ko sem videl okolico, mi je postalo jasno, da sta ti dve dobrini za večino ljudi tukaj nedostopni.

Mesto Mao je glavno mesto province Kanem. Ima skoraj 20.000 prebivalcev, a kljub temu daje občutek vasi. Zgradbe so nizke in skromne, poti neurejene in peščene. Ogromno je odvrženih smeti, ki ležijo vsepovsod.

Po prvi (ne)prespani noči smo se odpravili na delo. Najprej smo obiskali guvernerja province Kanem, ki nam je izrazil dobrodošlico in se zahvalil za našo pomoč. Nato smo obiskali pet družin, ki se soočajo s pomanjkanjem hrane in imajo vsaj enega podhranjenega otroka. Matere večinoma same skrbijo za otroke. Njihovi možje delajo v oddaljenih krajih in na ta način skrbijo za prihodek. Ena od mater nam je povedala, da družinski člani jedo enkrat na dan, pa še to le koruzno kašo, ki jo zmeljejo in skuhajo sami. Pokazala mi je, kako pred pripravo obroka drobi koruzo. Z veliko obteženo palico pol ure ali več tolče po koruzi, da se zdrobi. Poskusil sem tudi sam in že po minuti odnehal. Gre za fizično zelo zahtevno delo.

Zaradi podpore UNICEF-a in EU-ja so ti otroci vključeni v program brezplačnega zdravljenja in imajo tako večje možnosti, da bodo preživeli. V provinci Kanem je akutno podhranjen vsak četrti otrok, kronično podhranjenost pa beležijo pri 60 odstotkih otrok.

Pet mater in pet zgodb. Skupni imenovalec pa revščina in pomanjkanje hrane. Razlogi so različni, glavni pa je ta, da zaradi suše ne morejo pridelati dovolj hrane. Vse so hvaležne, da so njihovi otroci deležni brezplačnega zdravljenja, in vse si želijo, da bi se njihovi otroci šolali in imeli svetlo prihodnost. Strah jih je, ker se zavedajo, da jim ne morejo ponuditi zadostne in pravilne prehrane. V zdravstvenem centru so se izobrazile o tem, kako morajo hraniti svoje otroke, vendar enostavno nimajo dovolj sestavin za pripravo obrokov, ki jih predvideva program hranjenja.

Po celodnevnem snemanju smo na poti nazaj v bazo ob poti videli dečke različnih starosti, ki so na improviziranem peščenem igrišču bosonogi, a s pravo žogo igrali nogomet. V veliki želji po igri sem se pridružil eni od ekip in z njimi odigral krajšo nogometno tekmo. Kljub neuigranosti in izjemno majhnim golom nam je uspelo zadeti, kar je poželo veliko zadovoljstva in privabilo nasmehe na obraze vseh nas. Na terenu je sicer mogoče videti veliko otrok z nogometnimi dresi FC Barcelone in drugih klubov. A barva dresa ni pomembna, ko gre za pomoč otrokom.