Sicer pa v ZDA ob tej priložnosti ni bilo večjih slovesnosti. Med drugim zato, ker je v Beli hiši politik, ki se lahko za zmago na volitvah leta 2008 zahvali svojemu nasprotovanju vojni.

Obama v sporočilu za javnost tega ni omenjal, zato pa je moral po kostanj v žerjavico njegov tiskovni predstavnik Jay Carney. Ta je na novinarska vprašanja odgovoril, da ni nobena skrivnost, da je Obama še kot senator iz Illinoisa in pozneje leta 2008 kot predsedniški kandidat nasprotoval vojni.

Prav zaradi tega se je omejil na pohvale vojakom in pozive, da poskrbijo za vse veterane vojne, še posebej za več kot 30.000 tistih, ki so se iz Iraka vrnili ranjeni. Poudaril je še pomen zdravljenja možganskih poškodb in sindroma potravmatičnega stresa. Omenil je tudi, da je v Iraku služilo 1,5 milijona ameriških vojakov, od katerih jih je umrlo skoraj 4.500.

Iračani bodo o prihodnosti odločali sami
O žrtvah med ameriškimi vojaki je govoril tudi obrambni minister Chuck Hagel, ki skupaj s Carneyjem ni pozabil omeniti tudi žrtev med Iračani. Dejal je še, da bodo Iračani sami odločali o svoji prihodnosti, ZDA pa jim bodo pomagale "na poti do mirne, varne, svobodne in cvetoče države".

Carney je poudaril, da je Obama izpolnil obljubo in vojno končal z umikom ameriških vojakov. Priznal pa je, da je bilo strmoglavljenje iraškega voditelja Sadama Huseina za svet in Irak dobrodošel razvoj dogodkov, čeprav je položaj v državi še vedno poln izzivov.

Njegove besede so na obletnico začetka vojne potrdili Iračani sami z vrsto bombnih napadov po Bagdadu, v katerih je umrlo najmanj 57 ljudi, več kot 200 pa jih je bilo ranjenih.

Ameriški mediji skušajo deset let po začetku vojne odgovornost zvaliti izključno na nekdanjega predsednika Georgea Busha in njegovo administracijo, pri tem pa pozabljajo, da leta 2003 sploh ni bilo resne razprave o tem, ali je vojna modra poteza oziroma ali so razlogi za vojno utemeljeni ali izmišljeni. Ali kot poroča RTV-jeva bližnjevzhodna dopisnica Karmen Švegl: "Zloglasnega jedrskega orožja, ki naj bi ga kdo ve kje skrival Sadam Husein, niso nikoli našli. In čeprav so se Iračani sprva razveselili svobode, so v ameriški vojski kmalu videli okupatorja."

Šele nekaj let po začetku vojne so se začela pojavljati neprijetna vprašanja in med tistimi, ki so si glede vojne premislili, je bil tudi Hagel. Ob tem je treba omeniti še zloglasno afero s Cijino agentko Valerie Plame, katere tajno identiteto je razkril Bushev krog, potem ko je njen soprog, diplomat Joe Wilson, javno povedal, da Irak nima jedrskega orožja.
Velikanski stroški
Ameriška univerza Brown ocenjuje, da so neposredni stroški vojne znašali 1.700 milijard dolarjev, ob tem pa je treba vračunati še okrog 490 milijard dolarjev stroškov za vse, kar dolguje Amerika veteranom.

Podatki o iraških žrtvah so različni, vendar jih je bilo najmanj 140.000. Anketa centra Pew je marca 2003 pokazala, da vojno podpira 72 odstotkov Američanov. Februarja 2008 ji je nasprotovalo 58 odstotkov vprašanih in Obama je zaradi tega v tekmi za demokratsko predsedniško nominacijo ugnal Hillary Clinton, ki je kot senatorka iz New Yorka jeseni leta 2002 glasovala za vojno.

Irak danes
Danes je Irak vse prej kot stabilna in samozadostna država, saj spada med najnevarnejše na svetu. Je tudi ena najbolj skurumpiranih. Mednarodna organizacija Transparency international, ki meri stopnjo korupcije v vseh državah sveta, je v zadnjem poročilu Irak uvrstila na 169. mesto od 174, poroča RTV-jev novinar Erik Valenčič, ki je Irak v zadnjih letih obiskal dvakrat.

In še: "Državne institucije - civilnodružbenih praktično ni - so bolj ali manj v razsulu. Vlada ni sposobna zagotoviti ne varnosti ne dela za milijone svojih prebivalcev. Stopnja brezposelnosti je narasla na 20 odstotkov, vsaj četrtina Iračanov pa živi pod mejo revščine, čeprav njihova država plava na nafti."

Vojne v Iraku pa še kar ni konec. Po navajanju mednarodnega inštituta Iraqi Body Count je lani v nasilju umrlo čez 4.500 ljudi. Od začetka druge zalivske vojne jih je bilo ubitih 174.000, večina so bili civilisti, in milijoni ostajajo razseljeni znotraj države. Tudi te dni Bagdad in druga mesta v Iraku pretresajo eksplozije. V Iraku se je v zadnjih letih zgodilo etnično čiščenje oziroma čiščenje na podlagi verske pripadnosti. Suniti so bili pregnani iz pretežno šiitskih mest in nasprotno. Tudi v Bagdadu ni več skupnih sosesk, sunite in šiite med seboj ločujejo nadzorne točke in vojaški zidovi, še navaja Valenčič.

Januarja se je zgodil zelo resen incident, ko so vojaki streljali na množico sunitskih protestnikov v kraju Faludža nedaleč stran od Bagdada in jih pet ubili. Militantne skupine v Faludži in Ramadiju ljudi pozivajo k oboroženemu uporu proti pretežno šiitski vladi, iz katere je že takoj po streljanju izstopil tudi sunitski predstavnik, finančni minister Rafia Al Isavi in tako še poglobil politično krizo v državi. Odprto ostaja tudi vprašanje pokrajine Kirkuk na severu, ki je zelo bogata z nafto. V mestu Kirkuk živijo pretežno Kurdi, lastijo pa si ga tudi suniti in Turkmeni, zaradi česar tam že veliko let potekajo spopadi in bodo tudi v prihodnje.

Posledice za območje
Iraška drama ima tudi območne posledice. Na splošnih volitvah decembra 2005 so zmagali šiiti in na Bližnjem vzhodu se je oblikoval tako imenovani šiitski blok. Ta vsebuje Iran, Irak, Asadov režim v Siriji in Hezbolah na jugu Libanona. Sunitski kraljevini Savdska Arabija in Katar podpirata upornike v Siriji, zato da bi presekali šiitski blok in Sirijo podredili svojemu vplivu.

Podobno kot v Iraku je tudi vojna v Siriji vse bolj spopad med šiiti in suniti in dejanske meje med državama ni več. Tako je, denimo, iraška Al Kaida prejšnji teden sporočila, da je v Iraku ubila 51 sirskih (šiitskih) vojakov, končuje Valenčič.