Vodni stolp je postal simbol mesta. Stolp pooseblja Vukovar, pravijo. Neštetokrat obstreljen, a še vedno stoječ. Foto: MMC RTVSLO
Vodni stolp je postal simbol mesta. Stolp pooseblja Vukovar, pravijo. Neštetokrat obstreljen, a še vedno stoječ. Foto: MMC RTVSLO

Temni oblaki so se nad mesto na bregu Donave začeli zgrinjati že pozno spomladi leta 1991, ko se je zgodil incident v Borovem selu, predmestju Vukovarja. Srbske paravojaške enote so tam postavile svoj štab, v noči iz 1. na 2. maj pa sta se tam ustavili dve policijski patrulji, ki naj bi hoteli sneti sbrsko zastavo, obešeno pred vhodom. Na policiste se je nenadoma usul rafal, dva policista sta lažje ranjena pobegnila, dva pa so pripadniki srbskih paravojaških enot zajeli. Naslednji dan so jima na pomoč prišli policisti iz bližnjih Vinkovcev, a se je tudi na njih usula toča krogel. Posledice akcije: 12 ubitih policistov in zle slutnje prebivalcev mesta, da najhujše šele prihaja. In prav so slutili.

Srbske enote so začele postavljati barikade in posamezne napade na mesto, ki so se nadaljevali vse poletje. 25. avgusta pa so se začeli vsakodnevno obstreljevanje z granatami, zračni, tankovski in pehotni napadi. V Vukovarju se je začela vojna. Na srbski strani se je na začetku bojevalo 30.000 vojakov JNA-ja in srbskih paravojaških enot (med njimi tudi Željko Ražnatović - Arkan, pokojni mož razvpite srbske turbofolk pevke Cece), sredi novembra je številka nato poskočila na 80.000, na hrvaški pa 1.800 prostovoljcev, zbranih v Zbor narodne garde. Pred prvimi napadi je v Vukovarju živelo 45.000 ljudi, okoli 53 odstotkov Hrvatov in 37 odstotkov Srbov, ki pa so večinoma zavzemali vodilne položaje v mestu. Konec avgusta je bilo v mestu le še 15.000 ljudi.

Vukovar je bil žrtvovan
Kalvarija obleganega Vukovarja je trajala tri mesece in te dolge tri mesece so se civilisti skrivali po kleteh z omejenimi zalogami živil, t. i. hrvaški branitelji pa so poskušali storiti vse, da bi ubranili mesto. Neuspešno. Zaman so čakali pomoč iz Zagreba, ki ni nikoli prišla. 18. novembra je tako Vukovar sklonil glavo in nemo gledal, kako je sredi mesta hrvaška zastava izginjala v plamenih. Mnogi so uradnemu Zagrebu pozneje očitali, da je bil Vukovar žrtvovan. Vso vojaško pomoč so namesto v Slavonijo poslali v Hercegovino in na območje Knina, vukovarski branilci pa so morali mesto braniti s pičlo zalogo orožja. Boj Davida in Goljata. A prav ti trije meseci, ko so branilci uspešno zadrževali jugoslovansko armado, so bili nazadnje ključnega pomena za nadaljnji potek vojne na Hrvaškem. Tako so hrvaške oblasti namreč pridobile na času, da so vojake in orožje namestile po drugih delih države in preprečile vdor do Zagreba, vojna ni nikoli dosegla niti Istre. Hrvaško je rešil prav Vukovar, pravijo. A za to je plačal visoko ceno.

V spodnji fotozgodbi si lahko v sliki in besedi ogledate zgodbo o mestu, ki se je davnega leta 1991 naučilo biti tiho in molči že 17 let. Mesto, za katerega prebivalci pravijo, da po letu 1991 mimo njega tudi Donava teče tišje. Da tam zdaj tudi listje šumi tišje. Vukovar je zgodba o mestu, ki mu ni treba skrivati njegove bolečine, še vedno je namreč vidna tudi navzven.

Tina Hacler

18. 11. 1991 je v padlem Vukovarju zagorela hrvaška zastava. Foto: MMC RTV SLO
Na tisoče hrvaških civilistov je sklonjenih glav zapuščalo mesto. Foto: EPA
Vukovar se je konec novembra 1991 spremenil v eno samo velikansko ruševino. Foto: MMC RTV SLO
Žalostna podoba Vukovarja. Foto: EPA
Prizor iz Vukovarja 17 let pozneje. Ruševine so še vedno tudi v samem središču mesta, a zdaj na njih cvetijo tudi rože. Znak upanja? Foto: MMC RTVSLO
Po vsem mestu so postavljeni spomeniki žrtvam vojne, tudi ta velikanski beli križ na bregu Donave. Foto: MMC RTV SLO
Ovčara je planota, 5 km oddaljena od Vukovarja, kjer stoji poljedelska farma, in tja so Srbi 20. novembra 1991 pripeljali 261 ranjencev in osebje iz Splošne bolnišnice Vukovar. Foto: MMC RTV SLO
200 so jih ubili, usoda 61 ujetnikov pa še vedno ni znana. Foto: MMC RTVSLO
Na mestu množične grobnice gori na desetine sveč, ki pa so danes pogosto povod za nove konflikte med v Vukovarju živečimi Hrvati in Srbi. Ovčara je v soboto ali nedeljo zjutraj namreč pogosto zadnja postaja vinjenih srbskih najstnikov, ki se iz nočnih lokalov namesto domov odpravijo še tja. Začnejo razmetavati sveče in vzklikati prosrbska gesla, za njimi pritečejo njihovi hrvaški vrstniki in zaplet je tu. Foto: MMC RTV SLO
Na Ovčari je v enem izmed kmetijskih hangarjev, kjer so zadrževali ujetnike, zdaj urejen spominski dom. Foto: MMC RTVSLO
V mračem prostoru so slike vseh identificiranih žrtev pokola, pod slikami pa se izmenično prižigajo in ugašajo lučke. Foto: MMC RTVSLO
V tleh so zacementirani metki, najdeni na Ovčari. Ujetnike so pred usmrtitvijo strašili z rafali v prazno, pobrali so jim vse imetje, ki so ga imeli pri sebi, vsak ujetnik pa je moral ob prihodu čez špalir brc in udarcev srbskih vojakov. Ujetnike so pretepali tudi z verigami, palicami in cevmi, nad svojimi someščani pa se je na Ovčari izživljal celo takratni vukovarski župan. Foto: MMC RTV SLO
Na vojne grozote opominjajo tudi majhni beli križi na pokopališču, posvečenemu domovinski vojni. Za vsako najdeno truplo so postavili križ. Foto: MMC RTV SLO
Sredi pokopališča stoji velikanski spomenik ... Foto: MMC RTVSLO
... okoli njega pa počivajo padli hrvaški branilci. Foto: MMC RTV SLO
Pogost prizor na pokopališču so tudi organizirane skupine branilcev iz drugih delov Hrvaške, ki se v Vukovar pridejo poklonit padlim soborcem. Pogost prizor na pokopališču so tudi organizirane skupine braniteljev iz drugih delov Hrvaške, ki se v Vukovar pridejo poklonit padlim soborcem. Foto: MMC RTVSLO
Prinašajo jim vence ... Foto: MMC RTV SLO
... in svečke v podobi hrvaške zastave. Foto: EPA
Tam leži tudi Blago Zadro, za Hrvate eden izmed največjih junakov domovinske vojne. Padel je v boju 16. 10. 1991. Posthumno so mu podelili čin general majorja. Bil je zadolžen za obrambo Borovega naselja in Trpinjske ceste, ki iz Vukovarja vodi proti Osijeku. Branilcem je tam pod njegovim poveljstvom tam uspelo uničiti na desetine srbskih tankov in oklepnih vozil ... Foto: MMC RTVSLO
... zato jo imenujejo tudi Groblje tenkova (pokopališče tankov), ob cesti pa so postavili tudi spomenik Zadru in seveda spomenik v obliki tanka. Foto: MMC RTVSLO
Vukovar danes. Mesto ni več v ruševinah, ampak veliko gradbišče. Veliko stavb je že obnovljenih, druge še čakajo na vrsto. Mesto počasi dobiva nekdanjo podobo, a rane so pregloboke, da bi kdaj postal tak, kot je bil nekoč. Nekateri, ki so se v Vukovar zaljubili pred vojno, se prav zato nočejo vrniti. Pravijo, da je zdaj mesto le bleda slika sebe. Ne glejte na Vukovar tako, ne pomilujte ga, pa sporočajo domačini. Glejte nanj kot na mesto, ki je bilo oguljeno čisto do kosti, ampak je nazadnje vseeno našlo moč, da se dvigne in začne spet biti Vukovar. Glejte nanj kot mesto, mimo katerega stara Donava sicer res teče tišje, ampak otroški smeh spet postaja enako glasen, kot je bil včasih. Foto: MMC RTVSLO
V enem izmed lokalov blizu Vukovarja visi ta slika. Pod njo se vsak večer veselo zabavajo gosti. Prizor kot povsod drugod. A pozoren opazovalec od časa do časa lahko opazi moža, ki mu med plesom in petjem oči obstanejo na sliki. Rahlo skloni glavo, dvigne kozarec in se tako tiho in skoraj povsem neopazno pokloni žrtvam vukovarske kalvarije. Spomin na tragedijo je še vedno navzoč povsod. Foto: MMC RTVSLO