Svet
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 51 glasov Ocenite to novico!
Tiralica za Andreasom Baadrom, Gudrun Ensslin in Janom-Carlom Raspejem
Okoli smrti trojice iz jedrne skupine RAF-a se še do danes niso polegle teorije zarote oziroma dvomi, da se je v noči s 17. na 18. oktober 1977 v zaporu Stuttgat-Stammheim res zgodil skupinski samomor. Foto: EPA
       ZRN je tako notranje- kot zunanjepolitično še posebej prizadet zaradi terorizma. Nemci so nadproporcionalno zastopani med storilci v mednarodnem terorizmu in izkazujejo se kot še posebej nevarni. To vzbuja zgodovinske asociacije. Dotika se komaj zaceljenih ran in obremenjuje našo zunanjo politiko, spravlja nas v interesne konflikte z drugimi, tudi prijateljskimi vladami (denimo zaradi zahtev po ekstradiciji) in narodi.       
 Visoki uradnik zunanjega ministrstva Pfeffer v zaupnem dokumentu, 14. 9. 1976
Vrnitev osvobojenega letala landshut, oktober 1977
Lufthansino letalo landshut je v Mogadišu rešila specialna enota GSG-9. Čeprav je bila akcija izreden uspeh, se v Bonnu niso mogli veseliti. Občutkov zmagoslavja ni bilo. Foto: Wikipedia
       Kdor se zaveda, da mu bodo vsakemu prizadevanju navkljub naprtili poraz in krivdo, ne bo želel o sebi reči, da je storil vse in da je vse bilo prav. Ne bo poskušal svoje krivde in poraza naprtiti drugim, kajti ve: drugi so soočeni z enako neizogibnim zapletom. Raje bo rekel: 'Tako in tako smo se odločili, tako smo iz tega in tega razloga ravnali. Za vse to odgovarjamo. '       
 Helmut Schmidt po razpletu treh dogodkov nemške jeseni
Ugrabitev Hannsa-Martina Schleyerja, 5. 9. 1977
Akterji nemške jeseni so bili člani druge generacije RAF-a, za katero je že Andreas Baader napovedal, da bo veliko bolj brutalna od prve. Foto: EPA
       Po 43 dneh smo končali bedno in pokvarjeno življenje Hannsa-Martina Schleyerja. Gospod Schmidt, ki je v svojem oblastnem preračunavanju od samega začetka špekuliral s Schleyerjevo smrtjo, ga lahko pobere v zelenem audiju 100 z badhomburško oznako v ulici Charelsa Peguyja v Mulhousu. Za našo bolečino in za naš bes ob pokolu v Mogadišu in Stammheimu je njegova smrt brez pomena.       
 Obvestilo o smrti Hansa-Martina Schleyerja, 19. 10. 1977
Ultimat komanda Siegfried Hausner
Pod ultimati, ki jih je vlada Helmuta Schmidta prejemala po ugrabitvi Schleyerja, je bil podpisan Kommando Siegfried Hausner. Organizacijska skupina se je poimenovala po teroristu RAF-a, ki je umrl v zaporu. Umrl je zaradi pljučnega edema, ki pa naj bi bil posledica napačne zdravniške odločitve. Hausner je namreč v nenačrtovani eksploziji bombe v akciji RAF-a v Stockholmu dobil hude opekline, vseeno pa so švedski zdravniki sklenili, da ga lahko prepeljejo v ZRN. Neki drugi zdravnik je to odločitev ocenil kot obsodbo Hausnerja na smrt. Foto: MMC RTV SLO
       Država sama je spodbudila brutalnost. Stroj so vzpostavili ljudje iz 2., 3. ali 4. generacije. Tudi Schleyerjevih ugrabiteljev, ki jih zdaj iščejo, osebno ne poznamo. Ko zvezni kriminalni urad trdi, da so bile akcije vodene iz zapora, to drži kvečjemu v ideološkem smislu. Oboroženi boj se je internacionaliziral. /…/ Lahko trdim, da se zaporniki v primeru izpustitve ne bodo vrnili v ZRN. Bodo pa boj proti tej državi nadaljevali v okviru mednarodnih osvobodilnih gibanj, in sicer s kampanjami. Absurdno je predpostavljati, da bi nadaljevali kot mednarodni teroristi. Mednarodni terorizem ni perspektiva RAF-a.       
 Andreas Baader, 1977
       Ideja urbane gverile in oboroženega boja v metropolah nikakor ni zrasla v možganih nekaj izoliranih borcev. Od samega začetka je bila navzoča v mislih in čustvih generacije '68 in o njej smo z danes nepredstavljivo odprtostjo razpravljali na delavnicah, na katerih so sodelovali tisoči. Vseeno smo te delavnice vodili z neko nedolžnostjo: nismo se še čisto dokončno odločili za oboroženi boj.       
 Pisatelj Peter Schneider v pismu teroristu Petru-Jürgenu Boocku o razširjenosti idej, ki so vodile RAF.
Nastop Helmuta Schmidta na televiziji po smrti Hannsa-Martina Schleyerja.
Boj s teroristi, ki so izšli iz levo usmerjene urbane gverile, so bili ena največjih preizkušenj za oba socialnodemokratska kanclerja v času obstoja dveh nemških držav. Foto: EPA
Helmut Schmidt in Hanns-Martin Schleyer
Teroristi RAF-a so vedno zatrjevali, da iščejo le simbolne žrtve, torej žrtve, ki so ugledni predstavniki politične, predvsem pa gospodarsko-finančne elite Zahodne Nemčije. Foto: Wikipedia
       Pri tem ne gre za problematičnost posameznih ljudi, ampak na žalost za problematičnost množic. Nihče v ZRN-ju ne more opazovati 1.200 izredno nevarnih ljudi in nihče ne more s preventivnimi ukrepi izključiti vsake možnosti nevarnosti. Znano je, da je za popoln nadzor osebe potrebnih okrog 20 ljudi. 1.200 krat 20 – toliko osebja nima celotna kriminalna policija. To govori o izrednem pomenu nenehnega, rutinskega in dolgoročnega opazovanja tega kroga ljudi, in sicer v obliki računalniškega opazovanja.       
 Hirst Herold, vodja BKA-ja, o nemogoči nalogi nadzora vseh potencialnih teroristov
Hanns-Martin Schleyer
Schleyerja so ugrabili v Kölnu, kjer so ga najprej tudi zadrževali v stanovanju v neki stolpnici. Stolpnica je bila sumljiva tudi kriminalistom. Izvedli so racijo in potrkali tudi na vrata stanovanja, ki ga je najel RAF. Peter-Jürgen Boock, ki je bil tedaj v stanovanju, se spominja, da je Schleyerju zaukazal molk, sam pa preprosto ni odprl vrat. Policija je odšla. Schleyerja so nato preselili drugam, nekaj časa je bil na Nizozemskem, njegovo truplo pa so odložili v francoskem mestu Mulhouse. Foto: EPA
Brigitte Mohnhaupt
Vodja druge generacije RAF-a je postala Brigitte Mohnhaupt, ki so jo iz zapora izpustili leta 2007. Bila je ena od četverice teroristov RAF-a, ki so leta 1978 prišli v Jugoslavijo. Foto: EPA

Dodaj v

40 let od nemške jeseni, ko so bili "Nemci nadpovprečno zastopani v terorizmu in še posebej nevarni"

Nekaj epizod iz obdobja vrhunca delovanja RAF-a in jugoslovansko podpoglavje v zgodbi
18. oktober 2017 ob 06:35
Ljubljana - MMC RTV SLO

Pred 40 leti je v Zahodni Nemčiji zaradi dejavnosti teroristov iz vrst RAF-a vladalo izredno stanje. V noči s 17. na 18. oktober se je dogajanje zgostilo v skupinskem samomoru jedrne skupine RAF-a in osvoboditvi talcev v Lufthansinem letalu landshut v Mogadišu, oboje pa je zapečatilo smrt že več tednov ugrabljenega predsednika Združenja nemških industrialcev Schleyerja. ZRN je postala država nadzora, vseeno pa se je zdelo, da RAF-a nihče ne more ustaviti. Kancler Schmidt je pozval k iskanju "eksotičnih rešitev".


16. oktober 1977 je bila nedelja. Popoldne je v Bonnu v kanclerskem bungalovu, kot so imenovali dejansko v merilu precej skromno in v slogu klasične moderne zasnovano bivališče zahodnonemškega kanclerja (mimogrede in kot intermezzo, objekt je bil leta 2014 pod naslovom Bungalow Germania tudi jedro nemške razstave na beneškem arhitekturnem bienalu), potekala neobičajna čajanka: kancler Helmut Schmidt je povabil nekaj tedaj vodilnih pisateljev, Heinricha Bölla, Maxa Frischa, Siegfrieda Lenza in Günterja Grassa, ki pa je zaradi praznovanja svoje petdesetletnice udeležbo odpovedal; omizje je dopolnil še Siegfried Unfeld, urednik založbe Suhrkamp, Schmidt pa je povabil tudi nekaj sodelavcev iz vlade.

Med čajanko je moral Schmidt vedno znova prekinjati razpravo in skakati k telefonu: ugrabitelji so že tri dni v Lufthansinem letalu landshut (v tistem trenutku na poti iz Dubaja v Aden) zadrževali več kot 80 talcev, vodja nemškega združenja delodajalcev in vplivni industrialec Hanns-Martin Schleyer je bil ugrabljen že šest tednov. Oboje naj bi se srečno izteklo, če bi zahodnonemška vlada sprejela zahtevo, izraženo v več ultimatih, podpisanih z geslom "Svoboda z oboroženim antiimperialističnim bojem!" in z imenom operativnega jedra akcije "Kommando Siegfried Hausner".

Zadnji ultimat, brez možnosti podaljševanja, naj bi se iztekel 16. oktobra ob 8. uri zjutraj. Zahteve Kommanda S. H. so bile: izpustitev 11 sodelavcev RAF-a iz nemških zaporov, vsak bi ob odhodu na prostost moral dobiti 100.000 DEM, izpustitev dveh sodelavcev Ljudske fronte za osvoboditev Palestine iz zapora v Carigradu in nakazilo 15 milijonov ameriških dolarjev po navodilih, ki naj bi bila sporočena pozneje.

Schmidt je književnike nekaj ur po izteku ultimata gostil prav zaradi zadeve RAF, zaradi zadeve, ki jo je Schmidt pozneje večkrat označil za največjo preizkušnjo svoje politične kariere. Zaradi zadeve, zaradi katere si je Schmidt še utrdil vzdevek 'krizni menedžer', ki so mu ga nadeli že leta 1962, ko je s prekoračitvijo funkcij senatorja za notranje zadeve mesta Hamburg med katastrofalnimi poplavami 16. in 17. februarja 1962 z vpoklicem asistence vojske preprečil še večjo katastrofo in še več kot 340 žrtev, kot so jih našteli.

Pisatelji morda bolje razumejo teroriste
V eni od knjig spominov z naslovom Weggefährten. Erinnerungen und Reflexionen je Schmidt zapisal, da je bilo povabilo na pogovor posledica njegovega razmišljanja, da bi morda lahko z levico povezani književniki bolje razumeli motive RAF-a (RAF = Rote Armee Fraktion ali Frakcija Rdeče armade) kot pa možje, ki so sedeli v parlamentu. Med pogovorom je Schmidt že vedel, da se pripravlja akcija osvoboditve talcev v Lufthansinem letalu pod vodstvom njegovega državnega ministra Hansa-Jürgena Wischnewskega v Mogadišu, kamor je bilo namenjeno letalo, le da o tem nihče od povabljencev ni smel izvedeti nič.


Živimo v protislovju med upanjem na eni in dejanskostjo na drugi strani
"Pogovor je bil zame kontemplativni premor," je pozneje v spominih zapisal Schmidt, "sprva sem bil nervozen in sem še dopoldne razmišljal (nato pa namero ovrgel), da bi pogovor odpovedal. Ampak pogovor me je pomiril. /…/" Posebej dragocen uvid v stanje zadev mu je prinesel Max Frisch: "Dal nam je vedeti – morda sicer le med vrsticami –, da obstaja protislovje med našimi upanji, hrepenenji, cilji in načrti na eni ter dejanskostjo na drugi strani. (Da, op. P. B.) moramo biti pripravljeni to prenašati in živeti v tem protislovju. Frisch ni mogel vedeti, kako zelo mi je s svojim precej abstraktnim prigovorom v tisti konkretni situaciji pomagal."

Prav na Frischevi intervenciji je štiri dni pozneje, ko je bilo vsega konec, a tega nihče še ni mogel vedeti in je obstajalo pričakovanje nadaljnjih akcij RAF-a, Schmidt zgradil filozofsko jedro svojega govora pred bundestagom: "Kdor se zaveda, da mu bodo vsakemu prizadevanju navkljub naprtili poraz in krivdo, ne bo želel o sebi reči, da je storil vse in da je vse bilo prav. Ne bo poskušal svoje krivde in poraza naprtiti drugim, kajti ve: drugi so soočeni z enako neizogibnim zapletom. Raje bo rekel: 'Tako in tako smo se odločili, tako smo iz tega in tega razloga ravnali. Za vse to odgovarjamo.'"

Pogovor v kanclerjevem bungalovu je le uvertura, ki sem jo izbrala zato, ker se danes zdi skoraj nemogoče, da bi voditelji držav ali vlad danes na posvet klicali pisatelje; a Schmidta je vendar vodilo prepričanje, da umetniška in humanistična inteligenca lahko prispeva imenitne ideje. To je bilo vodilo kanclerja, čigar prvo željo, postati arhitekt, je uničila druga svetovna vojna oziroma izgubljenih osem let v vojski, zaradi česar se je odločil za pragmatičen in krajši študij ekonomije; kanclerja, ki je občudoval nemško avantgardno slikarstvo in z njim opremil vladne prostore; kanclerja, ki je rad in dobro igral na klavir ter ki je etično vodilo iskal pri filozofih, predvsem pri Marku Avreliju in Karlu Popperju.


Nemška jesen 1977
Kaj je pravzaprav nemška jesen, zakaj se je tedanji vodja opozicije in poznejši kancler Helmut Kohl ponudil za talca, zakaj so nekateri politiki razmišljali o gradnji Potemkinovih vasi, zakaj so se širile teorije zarote, zakaj je v Zahodni Nemčiji vladalo izredno stanje in kje v tej zgodbi nastopi Jugoslavija …

Tako imenovana nemška jesen je bila zgostitev in vrhunec delovanja zahodnonemške teroristične urbane gverile, ki je konec šestdesetih let izšla iz tako imenovane zunajparlamentarne opozicije. Šlo je za levo usmerjene skupine in posameznike, ki so nasprotovali uradni politiki Bonna in njene (domnevne) povezave z ameriško zunanjo politiko, v tem pa z v njihovem pogledu vso imperialno in neokolonialistično povojno politiko. RAF je bil najbolj zloglasen produkt te opozicije, ki jo je poleg nasprotovanja kapitalistični in neokolonialni politiki povezovalo tudi distanciranje od grehov z nacizmom obremenjene generacije staršev, obenem pa so kritično opazovali 'prežitke' nacizma v nemški politiki in birokraciji. Predvsem pa so se čutili nezastopane v Bonnu.

Ta občutek političnih obstrancev je v času vzpona študentskih gibanj in kontrakulture še posebej prišel do izraza, saj so ti dogodki časovno sovpadli z vlado velike koalicije (1966–1969) kanclerja Kurta-Georga Kiesingerja, torej z obdobjem, ko v bundestagu dejansko ni bilo prave politične opozicije. Retrospektivno je članica jedrne skupine RAF-a Gudrun Ensslin, ki je z možem Bernwardom Vesperjem še leta 1965 sodelovala pri volilni kampanji socialne demokracije in verjela v kanclerskega kandidata Willyja Brandta, presodila: "Dočakati smo morali trenutek, ko se je izkazalo, da so tudi sami vodje SPD-ja ujetniki sistema, ki morajo pri svojih političnih odločitvah upoštevati interese gospodarskih in drugih zunajparlamentarnih sil v ozadju."

Znane so legende in anekdote o dogodkih, ki so katalizirali študentsko opozicijo, zbrano predvsem v vrstah socialistične mladine, in ki so nekatere člane postopoma prignali v "underground". Ti so ustvarili pravo teroristično omrežje s stotinami privržencev, ki je bilo tudi integrirano v mednarodno teroristično omrežje. Nastal je fenomen, zaradi katerega je sredi sedemdesetih veljala ocena, ki jo je v analizi leta 1976 zapisal visoki uradnik zunanjega ministrstva Franz Pfeffer in v njej napotil tudi na vidike delovanja radikaliziranih urbanih gveril in boja proti njim, ki bi lahko kompromitirale tudi položaj ZRN-ja v mednarodni skupnosti: "ZRN je tako notranje- kot zunanjepolitično še posebej prizadet zaradi terorizma. Nemci so nadproporcionalno zastopani med storilci v mednarodnem terorizmu in izkazujejo se kot še posebej nevarni. To vzbuja zgodovinske asociacije. Dotika se komaj zaceljenih ran in obremenjuje našo zunanjo politiko, spravlja nas v interesne konflikte z drugimi, tudi z prijateljskimi vladami (denimo zaradi zahtev po ekstradiciji) in narodi. Ukrepe zvezne vlade zainteresirane strani označujejo kot represalije, in to lahko hitro podkrepijo 'optični' dokazi – demonstracije, okrepljena varnost pred veleposlaništvi in ministrstvi, otežen dohod do naših veleposlaništev v tujini. Podoba 'odprte družbe' tako bledi, mnogi so zaskrbljeni glede naše demokracije, liberalna politika kaznovanja je bila diskreditirana. Vse to vodi do tega, da je mednarodnemu terorizmu v ZRN-ju razmeroma lahko najti sodelavce in prostore, ki jih potrebuje za svojo logistiko." (Dokument iz političnega arhiva zunanjega ministrstva ZRN-ja, fond 150, Bestellnummer 354, Aufzeichnung des Ministerialdirigenten Pfeffer, 14. 9. 1976.)


Ta fašistična država nas hoče vse pobiti!
Eden od mitskih dogodkov, ki je kataliziral radikalizacijo študentov, posebej tistih, zbranih v Socialističnem nemškem študentskem združenju (Sozialistischer Deutscher Studentenbund (SDS)), se je končal z vzklikom: "Ta fašistična država nas hoče vse pobiti. Moramo organizirati odpor. Na nasilje lahko odgovorimo le z nasiljem. To je generacija Auschwitza – z njimi človek ne more operirati z argumenti!" Dekle, ki je to vzkliknilo, je bilo Gudrun Ensslin, članica ustanovne skupine RAF-a.

Njeno posredovanje se je zgodilo na sestanku SDS-a po političnih demonstracijah, s katerimi so predvsem študenti pred nemško opero v Charlottenburgu v zahodnem Berlinu 2. junija 1967 izrazili protest proti politiki iranskega šaha Reze Pahlavija, ki so mu kot vrhunec družabno-kulturnega programa pripravili ogled Mozartove opere Čarobna piščal. Šah je tedaj med radikalnimi študenti in tudi drugimi kritičnimi opazovalci ameriške politike veljal za lakaja ameriških interesov in za avtokrata, ki zatira svoje ljudi. Demonstracije so bile sprva mirne. Kot katalizator nasilja naj bi nastopili šahovi agenti, ki so provocirali demonstrante, sledili naj bi pretirani odzivi nemških policistov, dogodek, ki je spremenil zgodovino zunajparlamentarnega levičarskega gibanja, pa je bila smrt 26-letnega študenta germanistike in romanistike Benna Ohnesorga. Nikoli ni bilo povsem pojasnjeno, zakaj so ustrelili Ohnesorga, se je pa čez štiri desetletja izkazalo, da je bil policist v civilu Heinz Kurras, ki je smrtno ranil Ohnesorga, član Stasija.

Zakonodaja za primer izrednega stanja
V nasilnem posegu so demonstranti identificirali dokaz za prikrito avtoritarnost države, to domnevo pa je še utrdila leta 1968 uvedena zakonodaja za primer izrednega stanja oziroma zloglasni Notstandsgesetze. Ti naj bi zagotovili sposobnost delovanja države v primeru nemirov, vojne ali naravne katastrofe. Sprejetje tovrstne zakonodaje so sicer zavezniške velesile pogojevale, da bi ZRN-ju prepustile polno suverenost, zunajparlamentarna opozicija pa je nasprotno v zakonih videla zakonodajno možnost krčenja človekovih pravic in svoboščin v primeru zaostrovanja protestov proti vladni politiki.

Ta vtis je še okrepilo dejstvo, da so zakonodajo sprejeli neposredno po podtaknjenem požaru v frankfurtskih veleblagovnicah, akciji, ki se je zgodila 2. aprila 1968 in v kateri sta sodelovala soustanovitelja RAF-a Ensslinova in Andreas Baader. Obenem pa tudi le malo po atentatu na enega od voditeljev študentskega gibanja Rudija Dutschkeja, ki so ga 11. aprila 1968 ustrelili na Kurfürstendammu; za posledicami poškodb je umrl leta 1979. Po sprejetju zakonodaje za primer izrednega stanja je zunajparlamentarna opozicija postopoma začela razpadati. Del radikalcev se je vrnil v stranko SPD, ki je leto pozneje z Willyjem Brandtom na čelu postavila vlado. Njeno delo je v naslednjih letih, še najbolj intenzivno v času kanclerja Helmuta Schmidta (1974–1982), zaznamoval prav boj s terorizmom RAF-a; torej s terorizmom urbanih gveril, ki so prav tako izšle iz razcepljene zunajparlamentarne opozicije. Tretjo strujo, ki je izšla iz zunajparlamentarne opozicije, pa so predstavljale maoistične skupine.

Pobeg iz knjižnice v palestinska vadbišča
Za rojstni dan RAF-a velja 14. maj 1970, ko je Andreas Baader s pomočjo Ulrike Meinhof in še nekaj sodelavcev prve generacije RAF-a med prestajanjem zaporne kazni zaradi požarov v veleblagovnicah v Frankfurtu pobegnil iz knjižnice, kamor so ga vsak dan spustili, da bi z Ulrike Meinhof – tako sta formirala svojo namero – napisal knjigo o organizaciji mladostnikov, ki se ne znajo vključiti v družbo.

Akcija, zaradi katere je sedel Baader, naj bi bil protest proti nemški asistenci ZDA pri njihovem vodenju vojne v Vietnamu. Kako zelo prisotna je bila ta vojna v zavesti kritičnih študentov in drugih opozicijskih subjektov, je pozneje pojasnil terorist Hans-Joachim Klein. Klein nikoli ni bil RAF-ovec, kot terorist je sodeloval z zloglasnim Carlosom Šakalom, z RAF-ovci pa je bil povezan kot član Rdeče pomoči, organizirane akcije za pomoč RAF-ovcem, ki so bili od 1972 zaprti v zaporu Stuttgart-Stammheim, kamor je Klein na obisk k Baadru leta 1974 pripeljal francoskega književnika in filozofa Jeana-Paula Sartra. "Zame to ni bilo le mednarodno vprašanje, ampak tudi notranji problem," je Klein povedal Jeanu Marcelu Bourgereauu, avtorju knjige The German Guerilla. Terror, Reaction and Resistance, "letala B52 so se na poti iz Vietnama ustavljala v Wiesbadnu. Čeprav moralnega in političnega vidika tu ne moremo razlikovati, je to name bolj vplivalo v smislu morale. Krivica, ki sem jo občutil, me je spominjala na občutke ob branju romana, v katerem je Karl May opisal iztrebljanje Indijancev. V tistem času je bil vsakdo, ki je na cesti protestiral proti temu genocidu, že terorist. V časopisih nas je Springer napadal z znamenito besedo iz časa nacizma: ausmerzen, kar dobesedno pomeni odpraviti, odstraniti tako, da ni niti sledi."

V tem besedilu ni prostora za historiat akcij RAF-ovcev, niti za to, kako so se izšolali za teroriste, čeprav je njihova pot v vadbene tabore Palestincev v Jordaniji legendarna in vredna svoje knjige. Legendarne so njihove pritožbe zoper slabo hrano, češ da je zelenjave malo, pa same konzerve iz paketov UNRRE in tako naprej, pa da moški in ženske ne smejo spati v istih objektih … Tedaj so Palestinci vodili pravi revolucionarni turizem: plačal si nekaj tisoč dolarjev in izšolali so te za terorista. Obenem se je tako tudi oblikovalo omrežje mednarodnega levo usmerjenega terorizma, katerega vitalnost se bo izkazala tudi na vrhuncu nemške jeseni.

Naši nasledniki bodo brutalnejši
Po vrnitvi v ZRN je RAF obnovil svoje akcije, a njegova prva generacija ni bila dolgo dejavna, saj so bili člani jedrne skupine do konca leta 1972 zaprti, med njimi pa so bile tudi smrtne žrtve. Čeprav v zaporu so RAF-ovci nadalje komunicirali s svetom in prek odvetnikov objavljali manifeste, obenem pa tudi opozarjali na to, da 'predimenzionirani' ukrepi proti njim krepijo njihov ugled političnih junakov in da jim bo sledila druga generacija, ki bo brutalnejša. Na to je na usodni dan 17. 10. 1977 še enkrat opozoril Baader: "Brutalnost je posledica provokacij države. Ta stroj (brutalnega terorizma, op. P. B.) so vzpostavili člani 2., 3. ali 4. generacije. Tudi ugrabiteljev Schleyerja osebno ne poznamo /…/"

Lov na RAF-ovce je je bil za obe socialnoliberalni koaliciji, torej za Brandtovo in Schmidtovo, vprašanje političnega prestiža; čeprav opozicija ni oklevala z blatenjem članov SPD-ja, češ da so z RAF-ovci 'bratje po mleku'. V prvi polovici sedemdesetih se je Zahodna Nemčija spreminjala v državo popolnega nadzora, število osumljencev in pa tako imenovanih privržencev pa se je nenehno povečevalo. Med letoma 1970 in 1972 je policija iskala približno 40 ljudi, konec leta 1974 so jih iskali 300, privržencev naj bi bilo več kot 10.000. Poleti 1977, ko je druga generacija odprla fronto, pa naj bi bilo dejavnih gverilcev ali ljudi, ki bi lahko postali nevarni, skupaj okrog 6.000.

Ko je RAF-ovka Sussane Albrecht 30. julija v Hamburgu umorila bankirja Jürgena Ponta, je Horst Herold, vodja zveznega kriminalnega urada v Wiesbadnu (v nadaljevanju BKA), pojasnil nemoč države: "Pri tem ne gre za problematičnost posameznih ljudi, ampak na žalost za problematičnost množic. Nihče v ZRN-ju ne more opazovati 1.200 izredno nevarnih ljudi in nihče ne more s preventivnimi ukrepi izključiti vseh možnih nevarnosti. Znano je, da je za popoln nadzor osebe potrebnih okrog 20 ljudi. 1.200 krat 20 – toliko osebja nima celotna kriminalna policija. To govori o izrednem pomenu nenehnega, rutinskega in dolgoročnega opazovanja tega kroga ljudi, in sicer v obliki računalniškega opazovanja."

Herold je razvil fantastičen računalniški sistem, ki naj bi omogočil ne le lov na storilce, ampak naj bi vnaprej pomagal identificirati možnost terorističnih napadov. Ko je Herold leta 1971 prevzel BKA, je ta imel letni proračun 54,8 milijonov DEM in 1820 delovnih mest, od katerih ji je bilo zasedenih 1113. Leta 1981, ko je zapustil svoje delovno mesto, je bil proračun 290 milijonov DEM, predvidenih je bilo 3289 delovnih mest, dejansko pa je tam delalo 3536 uradnikov. S sistemom obdelave podatkov, ki ga je vzpostavil Herold, je prvič nastal sistem, ki je hkrati izpolnjeval dvoje sanj vsakega kriminalista: zbrati kar največ podatkov, torej kar največ vedeti, in v kar najkrajšem času povezati posamezne gradnike informacij. Leta 1979 je bilo v poročilu notranjega ministra Gerhadra Bauma navedenih 37 datotek oziroma kartotek, v katerih je bilo zapisanih 4,7 milijona imen ljudi in 3.100 organizacij; nekateri in nekatere po večkrat. V zbirki prstnih odtisov so bili odtisi 2,1 milijona ljudi, obstajala pa je tudi zbirka fotografij 1,9 milijona sumljivih ali potencialno sumljivih. Srce tega sistema je bila datoteka PIOS (Personen, Institutionen, Objekte und Sachen) s podatki o več kot 135.000 ljudeh, 5.500 ustanovah, 115.000 objektih in okrog 74.000 stvareh.

Herold je bil tragičen junak boja proti terorizmu. Ko so ga leta 1981 predčasno upokojili, je bila ena od najbolj vabljivih tarč RAF-a. Nobena državna ustanova mu ni mogla zagotoviti varnosti. Rešitev je bila nenavadna: Herold je za svoj denar zgradil hišo znotraj ozemlja vojašnice v Rosenbergu na Bavarskem in se tja vselil s svojo ženo. Tam je živel do letos, ko se je po ženini smrti vrnil v Nürnberg. V času, ko so iz zapora izpustili že večino RAF-ovcev, je Herold še vedno živel za varovano ograjo. Veljal je za zadnjega zapornika RAF-a.

Na dan z neobičajnimi zamislimi!
Od 6. septembra, torej od dneva po Schleyerjevi ugrabitvi, se je neke vrste krizni štab sestajal v sobi Schmidta-Rottluffa. Za intermezzo: kancler Schmidt, velik ljubitelj umetnosti, predvsem pa nemškega avantgardnega slikarstva, je več sob v vladni palači poimenoval po slikarjih ali gibanjih. Sam je sedel v sobi Emila Noldeja, obstajala je soba ekspresionistične skupine Die Brücke … Ampak krizni štab je torej sedel v sobi ekspresionista Karla Schmidta-Rottluffa; pravzaprav je šlo za veliko posvetovalno omizje; veliko zato, ker je vanj kot znak 'enotnosti demokratov' povabil tudi opozicijska voditelja, Helmuta Kohla (CDU) in Franza Josefa Straußa (CSU). Vse skupaj je pozval k iskanju eksotičnih rešitev; k razmišljanju zunaj ustaljenih okvirov. Velikega izkupička ni bilo, je bilo pa kar nekaj divjih predlogov.


Kohl se je ponudil za talca, češ da se v zameno za Schleyerja prostovoljno preda v roke RAF-ovcev. Schmidt ga je odpravil, češ da je to nora ideja oziroma Schnappsidee, kot se je izrazil. Cel teater pa sta si zamislila Herold in državni minister v kanclerskem uradu Hans-Jürgen Wischnewski. Herold je predlagal, da bi teroristom obljubili svobodo in jih povprašali, kam naj jih prepeljejo. Nato bi na hitro kulise podobne tej lokaciji zgradili v izraelski puščavi Negev, jih tam spustili na prosto, nato pa sredi peska spet polovili. Schmidt je bil proti. Še večji teater si je zamislil Ben Wisch, kot so klicali Wischnewskega. Opozoril je na svoje dobro prijateljstvo s predsednikom Toga Gnassingbeyém Eyademo, ki da bi gotovo bil za 'stvar'. Kulise bi postavili v Togu, v letalu pa bi skupaj s teroristi letelo okoli 300 nemških policistov, preoblečenih v turiste … Predloga nista bila sprejeta.

Cel seznam predlogov in tudi možnih zakonodajnih sprememb je moral napisati tudi državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Siegfried Fröhlich, ki je bil prav tako poslan v svojo pisarno z navodilom, naj razmišlja o neobičajnih rešitvah … Med možnostmi je bila celo ponovna uvedba smrtne kazni, ki naj bi zastrašila RAF-ovce, pa gradnja pravih taborišč za zaprte teroriste, ponudba nove z zločini neobremenjene identitete za spokorjene teroriste … Vse je bilo zavrnjeno kot nepraktično, neprimerno, neučinkovito.

Na lovu na neobičajne rešitve je na koncu prišla na vrsto še čajanka s pisatelji …
V resnici se je Schmidt odločil že na začetku. Odločen je bil, da teroristom ne popusti niti malo. Za to je bil pripravljen žrtvovati tudi življenje nedolžnih žrtev. Za Schleyerja je že kmalu spoznal, da mu ni rešitve, vsaj talce v letalu pa je želel rešiti. To je s spektakularno akcijo specialne enote GSG-9, ki so jo ustanovili po drami s talci na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972, tudi uspelo. Umorili so le pilota Jürgena Schumanna.

Triumfa vseeno ni bilo. Sledila je namreč vest o skupinskem samomoru Andreasa Baaderja, Jana Carla Raspeja, Gudrun Ensslin in Irmgard Möller. Möllerjeva je sicer preživela, preživela je štiri vbodne rane z nožem v srce, ki naj bi si jih zadala sama. To in drugi dvoumni dokazi o dogajanju v zaporu Stuttgart-Stammheim, v njegovem najbolj varovanem in za varovanje teroristov prilagojenem oddelku, so spodbudile govorice, sume, nazadnje tudi divje teorije o tem, da so bili RAF-ovci v resnici umorjeni. Kako je četverica lahko izvedela, da je letalo rešeno in da njegova ugrabitev ni dosegla cilja, izpustitve RAF-ovcev, zaradi česar so se ti odločili za zadnji korak? Zakaj so se ocene nastanka ran na Andreasu Baadru razlikovale in zakaj je bila med ocenami tudi ena, ki je govorila o tem, da si sam take strelne rane ne bi mogel prizadeti … Teorije zarote se verjetno še ne bodo polegle.

Schmidt pa se je sicer trenutka delne zmage brez triumfa spominjal: "Bilo je, kot bi me nekdo treščil z gorjačo. Ravno smo izbojevali velik uspeh, in potem ta udarec pod pas. Kot bi nam nekdo spodmaknil tla pod nogami. Po polnoči sicer ni bilo nikakršnega velikega slavja, bolj je šlo za to, da smo končno lahko globoko vdihnili. Vsak je na svoj način reagiral na razbremenitev; jaz sem celo potočil nekaj solz – in potem čez sedem ur to."

Triumfa tudi ni bilo, ker so bili člani druge generacije RAF-a po večini še vedno na prostosti …

… nekaj se jih je dobrega pol leta pozneje pojavilo v Jugoslaviji in postalo povod ohladitve diplomatskih odnosov med Zahodno Nemčijo in Jugoslavijo.

RAF-ovci v Jugoslaviji
Zgodbo o nekajmesečnem postanku teroristov Brigitte Mohnhaupt, ki je po smrti jedrne skupine RAF-a v Stuttgartu-Stammheimu prevzela vodstvo RAF-a, Rolfa Clemensa Wagnerja, Petra-Jürgena Boocka in Sieglinde Hofman v Jugoslaviji sem podrobno obravnavala že v članku o dveh primerih jugoslovanske zavrnitve predaje teroristov v Prispevkih za novejšo zgodovino. Tukaj želim primer omeniti predvsem zato, ker zadeva dobro osvetli tedanjo mednarodno razsežnost terorizma oziroma prepletenost različnih terorističnih skupin in pa tudi interesov držav.

Prvi dokument, shranjen v z Jugoslavijo povezanih fondih v političnem arhivu nemškega zunanjega ministrstva, ki omenja navzočnost štirih teroristov v Jugoslaviji, je bil datiran z 18. majem 1977. Nemška stran je že nemudoma potem začela pripravljati zahtevo po izročitvi četverice, ki so jo jugoslovanski organi prijeli zaradi ponarejenih osebnih dokumentov. Že kmalu se je v bonski zunanjepolitični centrali oblikovala slutnja, da se zadeva Mohnhaupt et al, kot so jo diplomati označevali, ne bo nujno iztekla gladko.

Stalnica nemško-jugoslovanskih dvostranskih odnosov je bila jugoslovanska zahteva po temeljitejšem angažmaju nemških varnostnih organov za zajezitev akcij jugoslovanske, v primeru ZRN-ja predvsem hrvaške politične emigracije, in sicer akcij, ki jih je bilo mogoče razumeti kot usmerjenih proti jugoslovanski državi, kakršna je nastala po drugi svetovni vojni, vključno z akcijami, ki jih je bilo mogoče označiti za teroristične. Del teh zahtev so bile zahteve po izročitvi več s hrvaško politično emigracijo povezanih teroristov; na vrhu seznama je bil Stjepan Bilandžić, nekakšen 'spiritus agens' hrvaških skrajnežev, za njim pa tudi za poskus umora jugoslovanskega konzula v Dusseldorfu Vladimirja Topića obsojena Marko Krpan in Pavle Perović.

V skladu s pričakovanji Bonna je Beograd izročitev rafovske četverice zares začel pogojevati z izročitvijo več skrajnežev in teroristov iz vrst jugoslovanske emigracije; sledili so meseci pogovorov; na koncu nobena stran ni predala nobenega od zaželenih teroristov, četverica pa je s perujskimi potnimi listi odletela v Irak. Vendar do teh podatkov, kakor tudi do tako želenih prstnih odtisov predvsem Boocka nemška stran zaradi zavlačevanja in izogibanja beograjskih organov ni mogla priti še nekaj tednov po tem, ko so teroristi Beograd zapustili. Zapustili pa so ga najpozneje 17. novembra, s katerim je datiran prvi nemški dokument z omembo, da je primer Mohnhaupt et al za Bonn izgubljen.

Šele proti koncu leta je tako nemškim diplomatom uspelo pridobiti podatke o nekaterih osebnih dokumentih, ki jih je četverica imela ob prijetju v Zagrebu. Šlo je za tri liechtensteinske, en švicarski in en nizozemski potni list; Peter-Jürgen Boock je imel kar dva. Kar je sledilo, je bilo na ravni govoric. Veleposlanik ZRN-ja Jesco von Puttkamer je tako februarja v Bonn poročal, da mu je neki poljski vir namignil, da naj bi štiri teroriste na prosto izpustili v Iraku, ta poljski vir pa naj bi do informacije prišel prek nekega palestinskega vira. Domnevno naj bi teroristi za ciljno državo najprej izbrali Alžirijo, ki pa naj bi zaradi bolezni predsednika Boumedieneja njihovo prošnjo zavrnila. Zavrnila jo je menda tudi Libija, domnevno s sklicem na dobre vire nemške varnostne službe v Severni Afriki. Irak pa naj bi četverici vstopne dokumente izdal pod pritiskom Palestincev.

Prav ta povezava teroristov z radikalnim levičarskim ideološkim ozadjem s skupinami palestinskega osvobodilnega gibanja je pomembna za poskus oblikovanja razlage ravnanja Jugoslavije. Jugoslovanska načelna podpora prizadevanjem osvobodilnih gibanj, ki je izhajala iz ključnih načel jugoslovanske zunanje politike, to je neuvrščenosti, neodvisnosti, nasprotovanja vsem oblikam dominacije in kolonializma ter spoštovanja načela do samoodločbe, je kljub tradicionalno dobrim odnosom in velikemu interesu Beograda za sodelovanje z Zahodno Nemčijo Beograd v primeru zahtev po izročitvi RAF-ovcev (dve leti predtem pa tudi že v primeru zahtev po izročitvi Carlosa Šakala v spremstvu Hansa-Joachima Kleina) postavila v neugoden položaj, v katerem bi vsaka odločitev vsaj delno nasprotovala kateremu od stalnih interesov jugoslovanske zunanjepolitične usmeritve.

Po končani aferi so nemški diplomati poročali, da se v Beogradu očitno zavedajo, da so storili diplomatske napake, a da za svojo odločitvijo stojijo. Navsezadnje ni obstranskega pomena to, da je bil strah pred angažmajem politične emigracije v jugoslovanskih političnih vrhovih, še bolj pa na diplomatskem terenu na tujem, nenehno prisoten; zahteva po izročitvi hrvaških skrajnežev in teroristov pa prav tako prioritetna. To skupaj z vlogo in statusom Jugoslavije kot prve sile gibanja neuvrščenih in njenim priseganjem na načelo aktivne ekvidistance, skupaj s podporo osvobodilnim gibanjem, v katerih je bilo mogoče identificirati sorodna gibanja NOB-u, tudi ponudi razlago odločitve Jugoslavije, da četverico zahodnonemških teroristov ob hkratnem jalovem izkupičkom jugoslovanskih zahtev po izročitvi izpusti.


Namesto epiloga: ponovno v Stuttgartu leta 2015
Vsak terorizem je seveda treba obsojati, vseeno pa velja opozoriti na nekaj dejstev. RAF se je uradno samorazpustil leta 1998, zadnja smrtna žrtev je bil 25-letni sodelavec skupine GSG-9; junija 1993 ga je ustrelil Wolfgang Grams. RAF ima na vesti 34 žrtev; v več kot 25 letih obstoja.

Pred dobrima dvema letoma mi je uspelo obiskati Felixa Ensslina, sina teroristke Gudrun Ensslin. Je filozof in gledališki režiser in predava na umetniški akademiji v naselju Weissenhof na obrobju ... Stuttgarta. Ja, Stuttgarta, torej blizu tistega zapora in tudi blizu pokopališča, kjer so pokopani RAF-ovci. Matere ne opravičuje, njenih kolegov tudi ne, a vseeno je tedaj opozoril, da je nasilje, ko nekdo nekomu na cesti odseka glavo ali po ko se nekdo razstreli med množico, na popolnoma drugi ravni, kot je bilo nasilje RAF-a, katerega cilj je bila 'odstranitev' simbolnih žrtev, predstavnikov tistega, kar je celotna radikalna mladina konec šestdesetih imela za simbole vsega, kar je zanikalo deklarativno oznako zahodnih držav kot demokratičnih. In omeni – in to nam veliko pove o spremembi razmer - pripombo znamke: terorizem RAF-a se zdi kot otroški vrtec.

Vseeno pa družine umorjenih še vedno žalujejo. Večina RAF-ovcev je danes na prostosti; nekateri ne govorijo, drugi so o svoji zgodovini napisali knjige, med njimi se razvijajo obračunavanja, kdo govori resnico, kdo laže, kdo potvarja skupno zgodovino. Nihče pa o svojih podvigih ne govori s ponosom. Tik pred obletnico je za tednik Spiegel velik intervju dal tudi 'znanec' iz jugoslovanske epizode in soorganizator in izvajalec ugrabitve Schleyerja Peter-Jürgen Boock. "Biti soudeležen v spopadu s strelnim orožjem s štirimi mrtvimi pri vsakem pusti posledice. To je jasno. Niti morilec – tega ni mogoče zaviti v ideologijo. To mi dolgo ni dalo miru," pravi Boock, ki je na prostem sicer od leta 1998, in intervju sklene, "da danes občutim sram in včasih tudi sovraštvo do samega sebe. Da sem lahko bil tako zaslepljen in tako brezdušen. /…/ Biti morilec je 'sranje'."


*Kjer ni drugače navedeno, so citati iz ene najbolj temeljnih knjig o RAF-u Der Baader Meinhof Komplex, avtorja Stefana Austa.

Polona Balantič
Prijavi napako
Komentarji
Simko123
# 18.10.2017 ob 06:58
Dober članek.

Ampak slovnica je pa posilstvo slovenskega jezika.
Robiland
# 18.10.2017 ob 08:08
levo usmerjeni teroristi hehe, a skrajni levicarji vam nikakor noce z jezika?
vnk
# 18.10.2017 ob 07:48
A bi si kaj taksnega upali napisati o islamu in muslimanih? Ker sam naslov je sila neposrecen, pac smo prerasli to (vecinoma), konec koncev se 100 let ni minilo, ko smo se beli evropejci posteno klalo med seboj, pa nas je k sreci pamet srecala.
Jagoda Lilit
# 18.10.2017 ob 08:04
A zato mama Merkl tako pridno uvaža ljudi v Nemčijo, ker jo hoče vrniti v njene zlate čase.
figlio
# 18.10.2017 ob 08:05
Članek obravnava zanimivo usebino, avtorju pa besede nikakor ne stečejo, bralcu pa otežuje sledenje zgodbi.
ishgilliath
# 18.10.2017 ob 08:18
MZ
Obstajajo tudi trditve, da je Zemlja ploščata, pa to še ne pomeni, da je res.... Sicer pa škoda, da teh nadvse informiranih kavč strokovnjakov ni bilo v času RAF-a, bi lahko Stasi in PLO obvestili, da trenirajo, oborožujejo in nudijo zatočišča zionističnim agentom, ker jim je to očitno popolnoma ušlo.
KovacevaKobila
# 18.10.2017 ob 11:00
V sedanjem času pa imamo (v Evropi), bi rekel 10.000 teroristov in na stotine milijonov njihovih simpatizerjev povsod po svetu...

Zaokrožite kar na 500.000 teroristov, da bo še bolj sočno. Številka tako ali tako temelji na občutku v vašem mehurju, tako da lahko napišete, kar vam paše.

Medtem pa nekje na Bližnjem vzhodu nek musliman piše:

V sedanjem času pa imamo pri nas na tisoče ameriških teroristov in na stotine milijonov njihovih simpatizerjev povsod po svetu...

In tako se vrti velika spirala strahu, norosti in nasilja.
el CARTEL
# 18.10.2017 ob 09:29
MZ
# 18.10.2017 ob 07:47
Prijavi neprimerno vsebino
Obstajajo tudi trditve, da je bila organizacija RAF del zloglasne operacije Gladio, katere namen je bil držati Evropo v strahu pred nekim sovražnikom. Iste interesne skupine so zakuhale tudi migrantsko krizo, lahko pa se le vprašamo, če ne stojijo tudi za dostavo orožja in eksploziva za napade po nekaterih evropskih mestih v zadnjih letih.


večje neumnosti že dolgo nisem prebral, pa je na RTV konkurenca kar velika.

Gladio je bil del operacije NATA, ki je svoje agente nastavljal po zahodnih državah v primeru da bi socialisti prišli na oblast (tudi če bi prišli demokratično) z namenom,d a prevzamejo oblast. nekakšni NATO-vi politkomisarji.

in RAF, skrajna levica, naj bi sodelovala pri tem? pomoje tud ja...

sicer pa, gladio je primer kako NATO dojema "demokracijo" - dokler zmagujejo globalizatorji in neoliberalci, ki se strinjajo z novim kolonializmom NATA, je ok; če bi pa zmagal kdorkoli drug pa bi ga vrgli z obalsti in to nasilno.
ZVONKO
# 18.10.2017 ob 08:57
Dokaj nedolžen, akademski premislek na ravni korektne seminarske: tisto pač, kar lahko prebavi občutljiv želodček tukajšnjega kontroliranega main-streama - komentarji pa sekajo o lektoriranju in jeziku... kako značilno!

Odpiranje problema "Gladio" operacij je seveda tehtno in ustrezno (tudi času), vendar pa ne v primeru, če ga mislimo v kategorijah Enega. Gladio operacije "poznajo" A, B in (danes) C fazo in zadeva Gladio - ne da bi bila preklicana - učinkuje od srede leta 1945 do danes (pod različnimi poimenovanji) in je tudi večji del bila vodena iz Bavarskih "vadbenih centrov" (se pa zadeve spreminjajo po spreminjanju baz zadnja leta).

Prva je (Gladio A) - drži - v največji možni meri Evropska in traja do razpada SSSR, a tudi - in še kako! - Jugoslavije (ki je, by the way, tukaj bila poglavitna tarča - v tem smislu je omenjanje yu ustrezno, vendar pa ne na tako površen način, a to je neka druga pod-štorija).

Druga, Gladio-B je bolj osredotočena na BV (islam..., torej post-komunistični položaji) in se veže na post-Bush-foter obdobje..., tretja meri sedaj (po izgubi, postopni opustitvi Gladio-B izgubljenih položajev) proti Kitajski....

V vseh primerih je - to je ono skupno - CIA "zadaj", če poenostavimo seveda, kajti CIA je samo skupno - neprecizno ime za cca 17 znanih tovrstnih služb. Nenazadnje, vse to niti po malem ne gre seveda brez pomoči Mossada, MI6 in še koga (a tudi to je povsem druga štorija).

To, kar je ključno v zvezi z Nemčijo (Zahodno takratno) za obravnavano obdobje, je to, da je ta povezava med Nemčijo in CIA (v zgoraj opredeljenem pomenu) nedvomno/dokazano DIREKTNA (v tem smislu se Nemčije brez ZDA/CIA ne da ustrezno obravnavati!!!).

Še v letih1968/9 je prvi mož nemških tajnih služb general Reinhard Gehlen, kar hoče reči direktni Hitlerjev (ja, iz Druge svetovne vojne in Vzhodne fronte - upam, da vam ta podatek zmore dati misliti tudi o današnji dobi!) mož na "začasnem delu v CIA" (pozneje se seveda nadaljuje njegov vpliv (in njegovih mož) - le da ne formalno/direktno... kot do takrat).

Raziskovanje zadeve, ki je tukaj predstavljena v smislu (zahodne) Nemčije, je seveda še v povojih in večji del obrnjena proti nekdanji vzhodni Nemčiji, a tudi to se spreminja. Bistveno pri tem je, da je Nemčija bila in ostaja ključna točka vse Evrope in da ZDA nanjo daleč najbolj motrijo, saj je od tega marsikaj odvisno na svetovni ravni.

Kljub slabi raziskanosti zahodne Nemčije (zadnje dobro desetletje je merilo na vzhodne-komunistične probleme DDR), se pa - ŠE KAKO (saj gre za istega/skupnega gospodarja) da posredno sklepati, in sicer na osnovi paralelnega raziskovanja Gladio operacij v takratni Italiji (manj Španiji, a to tudi pride "po Kataloniji"), kjer je nedvomno dokazano (cele knjige in celo filmi/pričevanja o tem obstajajo), da so t.i. levičarji (tam so to seveda Brigatte rosse, nemara se spomnite Alda Mora...) bile prav Gladio false flag operacije... (ergo, dokazano in brez dvomov).

Kratko malo, danes bi kazalo iskati, študirati, raziskovati - posebej švicarske in italijanske raziskovalce, manj francoske in angleške, Američani so seveda zagledani vase tudi na tej točki - in ne govoriti kar tako in na pamet, saj smo vendarle že pol stoletja after in marsikaj je jasnega.

Vsekakor pa je dobro, da se vsaj kdo s tem ukvarja in občasno da misliti sila pomanjkljivo neizobraženi publiki.
MikM
# 18.10.2017 ob 08:05
@vnk Muslimanski terorizem in migracije so na RTV trenutno tabu tema ... Mogoče bo čez 50 let kaj drugače ...
ZVONKO
# 18.10.2017 ob 09:57
el CARTEL

drži, Gladio A je meril predvsem na troje - Italijo, Francijo, a tudi na YU (manj Avstrijo), a vse zavoljo nevarnosti/bližine "komunizma". V Italiji so - že od izkrcanja Eisenhowerja na Siciliji - sodelovali z mafijo, po pucanju polotoka pa so se osredotočili na volitve.

Poanta je v tistem, kar so družboslovci (pozneje zgodovinarji) opredelili kot "la democrazia blocata", in sicer v temle smislu: na volitvah so lahko vsi sodelovali - le da komunisti niso smeli zmagati! Točno za to so nastajale neštete socialistične stranke (zelo veliko strank in razcefrani politični prostor v Italiji, nenehni padci/zamenjave vlad..., ki se jih potem pripisuje "italijanski mentaliteti"...), padali so atentati in glave, investiralo se je desetine milijonov dolarjev v krščanske demokrate in cerkvi ustrezajoče stranke... in še marsikaj - vključno z bombami pozneje... (te Gladio linije so bistvene v šestdesetih tudi pri uspelem JFK atentatu - in ne samo Kubanci torej - , da velike števila neuspelih celo na De Gaulleja niti ne omeni);

Podobno je bilo tudi v Franciji in v vseh podobnih okoljih kjer je bila močna levica (v Španiji, na Portugalskem tega ni bilo treba, saj so to tam opravljali domači čistači, torej Salazar, Franco in še kdo - zapletalo se je tudi v Grčiji, a to je posebna štorija). Poanta: po vrsti so - v glavnem z dinamitom in propagando (investicije v medije...) - uničevali ne le stranke, pač pa nadvse sindikate in podobne organizacije..., same elementarne možnosti samo-organiziranja...

Jugoslavija pa je bila posebna pri vsem tem, saj je bila država in ne zgolj neka stranka, ki bi lahko zmagala na volitvah... Temu primerni so bili tudi tretmaji...
dante123
# 18.10.2017 ob 07:07
Ja. Zmaga pa Mogadiši.
KovacevaKobila
# 18.10.2017 ob 10:13
A bi si kaj taksnega upali napisati o islamu in muslimanih? Ker sam naslov je sila neposrecen, pac smo prerasli to (vecinoma), konec koncev se 100 let ni minilo, ko smo se beli evropejci posteno klalo med seboj, pa nas je k sreci pamet srecala.

Ah, iz vaših ust v božja ušesa.

Žal pa nimam vtisa, da bi Evropejce minila volja do nasilja oz. da bi jih 'pamet srečala'. V zadnjih letih s(m)o Evropejci aktivno prispevali k popolnemu razsutju Iraka, Libije, Sirije itn.

Vse bolj se oborožujemo, črtamo svoboščine, dajemo večja pooblastila represivnim organom in povsod vidimo grožnje. Redno telovadimo z vojsko na ruski meji. Velik del Evrope zavrača podpis pogodbe, ki preprečuje jedrsko oboroževanje - vključno s Slovenijo. Velik del Evrope prodaja islamističnim režimom gore orožja.

Pred kratkim smo gledali, kako v zahodni Evropi s pendreki in gumijastimi naboji obračunavajo z volilci.

Sicer pa se je manj kot dvajset let nazaj sredi Evrope vojskovalo, izvajalo genocide, furalo koncentracijska taborišča itn.

Potem pa so Američani - še en čudovit primer belih Zahodnjakov, ki jih je 'minila' volja do nasilja - s pomočjo 'miroljubne' Evrope zbombardirali suvereno državo sredi Evrope. Med bombardiranjem so uporabljali tudi konice z osiromašenim uranom.

Ne vem, kako je z vami, toda jaz se težko izognem vtisu, da smo precej daleč od miroljubne razsvetljenosti.
aktivist
# 18.10.2017 ob 08:49
Kdaj boste pa o desnicarskih teroristih? Jih je polno po ZDA in Italiji pa se ne spomnim prispevka.

Tudi pri nas so skini pretepali nedolzne, pa vse kar objavite so samo LGBT revcki.
audiac
# 18.10.2017 ob 08:29
Bili so levičarski skrajneži,ampak kljub vsemu strah debeloritih v tistem času.Trenutno taki konkretnih strahov nimajo,razen tega,da slučajno ne zgubijo kakšnega milijončka s svojih računov.Po mojem mišljenju z Gladiom nimajo veze.V skupini so bili namreč predvsem intelektualci.
ni maitre
# 18.10.2017 ob 08:09
@MZ
Raf nima nobene povezave z operacijo Gladio.
janezkranjski122
# 18.10.2017 ob 08:03
Ti radikalni levicarji so izvor danasnje samomorilske nemske politike in konec koncev mentalitete. Samo se sovrastvo do lastne identitete in drzave.
oleander
# 18.10.2017 ob 12:32
P. S.
Če bi bil še enkrat mlad, bi šel študirat pravo, to vrhovno sveto kravo neoliberalne vere.
Pravo je najbolj zanesljivo orodje za kakršnekoli spremembe.
oleander
# 18.10.2017 ob 12:28
Eh, smola. Se opravičujem, komentar mi je ušel ... Skratka, potem je eden od teh teroristov PLO, Abu Abbas, izginil neznano kam na italijanskih tleh. Njegov "portret" je bil celo v naših poročilih objavljen. Dan pozneje, ko sem šel na pošto, se je pred rdečim semaforjem v mestu ustavil bel mercedes, sem ravno prečkal cesto, notri pa je sedel ob sovozniku nihče drug kot pogrešami Abbas ...

Ker sem eno ali dve zgodbi slišal iz prve roke, sem prepričan, da so imeli nemški študenti, ki so se zbrali v Raf, med sabo nemške policijske agente in agente Cie, ki so imeli nalogo spodbujati nasilje in so jih aktivno k njemu nagovarjali. To je bil zanesljiv način, kako učinkovito zradirati eventuelno politično uspešnost socialno usmerjenega študentskega gibanja, ki se je v ZRN razvijalo sočasno s protivojnimi in drugimi gibanji za državljanske pravice in pravičnejšo družbo v ZDA v šestdesetih in sedemdesetih letih. Od zaslepljenosti z ideologijo do nasilja je samo korak, in čez to mejo so jih agentje uspešno pripeljali. V prid mojemu sklepanju govori to, da če pogledam situacijo danes, so na seznamu potencialnih teroristov že čisto običajni ljudje, ki se javno zavzemajo za varovanje okolja in nasprotujejo nepregledni politiki in nepoštenim praksam ...
oleander
# 18.10.2017 ob 12:10
Gladio A je meril predvsem na troje - Italijo, Francijo, a tudi na YU (manj Avstrijo), a vse zavoljo nevarnosti/bližine "komunizma". V Italiji so - že od izkrcanja Eisenhowerja na Siciliji - sodelovali z mafijo, po pucanju polotoka pa so se osredotočili na volitve.
............
in sicer v temle smislu: na volitvah so lahko vsi sodelovali - le da komunisti niso smeli zmagati! Točno za to so nastajale neštete socialistične stranke (zelo veliko strank in razcefrani politični prostor v Italiji, nenehni padci/zamenjave vlad..., ki se jih potem pripisuje "italijanski mentaliteti"...), padali so atentati in glave, investiralo se je desetine milijonov dolarjev v krščanske demokrate in cerkvi ustrezajoče stranke..


Tega mlajša generacija sploh ne ve več, zato članek precej izgubi na relevantnosti.
Manjka mu širše ozadje, kakšni časi so to bili. Res pa je, da celo starejši šele danes malo bolj razumemo nekatere stvari.

Če se prav spomnim, je bil v 70-ih celo dvakrat zapored generalni sekretar OZN Kurt Waldheim, ki je bil v prejšnjem življenju obveščevalni oficir nemške vojske v Bosni in Grčiji, kar je plano prišlo šele, ko se je Američanom zameril z izjavami o severnem Vietnamu. Z druge plati: po pripovedovanju upokojenca, ki je v vzhodnonemškem zaporu v samici prebil deset let, preden so ga Rusi zamenjali za dva od svojih, je na nekem območju berlinskega zidu pod streli vzhodnonemških vojakov samo v letih od 1971 do 73 umrlo več kot sucat in pol fantov, mlajših od 18 let, ki so menili, da lahko na tistem enem delu pridejo čez.

"Barva" res ni neko merilo, kdo koga podpira...te blokovske delitve so kot črno-bele predstavljene samo v učbenikih zgodovine (da raja ostane razdeljena in ne sprevidi, kako nas vlada v senci vleče za nos), v praksi pa temu pač ni bilo tako.

Zgleda tako, saj je udba sodelovala z italijansko mafijo, ta pa s Cio, kot se da brati.
Spomnim se, da je sredi osemdesetih, ko je PLO ugrabila potniško ladjo Achile Lauro in zahtevala izpustitev svojih iz zapora (
poupette
# 18.10.2017 ob 10:46
Tisti casi so bili v Nemciji neprijetni. V Bonnu in drugje so po cestah hodili vojaki s brzostrelkami v rokah!
smallbudget
# 18.10.2017 ob 10:15
Ja, mislim da bomo še prej kot v 40-ih letih brali identični članek. Le akterji bodo drugačni.
oziris.va
# 18.10.2017 ob 09:03
Sem že mislil, da članek napoveduje sredin film tedna. Potem pa sem ugotovil, da danes ne bomo gledali Der Baader Meinhof Komplex, ker le tega ni na sporedu RTV-ja.

Vsekakor zanimivo branje. Kapo dol pred avtorico.
aless70
# 18.10.2017 ob 08:23
Pri nas je borba proti "imperializmu" še vedno aktualna tema.
Imamo celo stranko, ljubljenko nekdanjega predsednika, s takim programom v parlamentu.
.
Sicer je pa po merilih slovenskih medijev RAF bila "levo-sredinska" organizacija.
.
:-)
zamudnik
# 18.10.2017 ob 08:13
Levi tako in drugače, samo ne v smislu kraljev živali.
Druga Švica
# 18.10.2017 ob 11:45
Lepo. Napišite še kaj o "GLADIO", državnih terorističnih organizacijah, ki so po drugi svetovni vojni delovale v zahodni Evropi pod okriljem NATO-a.

Strategija delovanja organizacij Gladio je vključevala ustvarjanje ozračja negotovosti z akcijami, ki so jih pripisali levičarskim skupinam. Po strateškem načrtu NATO je bilo potrebno za vsako ceno preprečiti prevzem oblasti s strani komunistov zlasti v Italiji, kjer so bile komunistične stranke najmočnejše.
tocco
# 18.10.2017 ob 11:33
Mz gladio je vplival na to, da se komunisti nebi razširili po evropi oziroma bolj utrdili svoj položaj. En primer so volitve v italiji iz sedemdesetih let.
MZ
# 18.10.2017 ob 11:15

el CARTEL
# 18.10.2017 ob 09:29

večje neumnosti že dolgo nisem prebral, pa je na RTV konkurenca kar velika.

Gladio je bil del operacije NATA, ki je svoje agente nastavljal po zahodnih državah v primeru da bi socialisti prišli na oblast (tudi če bi prišli demokratično) z namenom,d a prevzamejo oblast. nekakšni NATO-vi politkomisarji.

in RAF, skrajna levica, naj bi sodelovala pri tem? pomoje tud ja...


"Barva" res ni neko merilo, kdo koga podpira...te blokovske delitve so kot črno-bele predstavljene samo v učbenikih zgodovine (da raja ostane razdeljena in ne sprevidi, kako nas vlada v senci vleče za nos), v praksi pa temu pač ni bilo tako.

Danes že praktično vsi vedo, da je Zahod pomembno prispeval k vzponu skrajnih islamističnih skupin. Ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bil to isti Zahod, ki uradno že od leta 2001 vodi vojno proti tem skupinam.
Enako velja za dogodke okoli Irana - ZDA kljub uradno agresivni politiki do Irana državi nikoli ni popolnoma odrekla podpore. Homeini je do prevzema oblasti živel v Parizu, BBC mu je omogočal propagando (čeprav je bil šah uradno ljubljenec Zahoda, neuradno pa ga je taisti Zahod želel odstraniti, ker je pričel delati po svoje), pa celo med iransko-iraško vojno, ko je Zahod podpiral Irak, je bil tudi Iran deležen pomoči (zato je izbruhnila afera Iran-Contra).
Tudi v strankarski politiki je vsakemu jasno, da pojma "levica" in "desnica" nimata neke posebne razlike, ker je oboje nekako isti šmorn. Zgolj naključje, ali zato, ker se mora vladajoča klika pač podrejati nekim zunanjim ukazom (sicer hitro pride do kakšne afere ali celo "nesreče")?

Takih primerov kar mrgoli, samo malo je treba pobrskati izven okvirjev...
ni maitre
# 18.10.2017 ob 10:32
Če koga zanima več o ozadju, je zanimiv dokumentarec Children Of The Revolution, ki govori o Ulrike Meinhof in Fusako Shigenobu, članu japonske rdeče armade in je dober vpogled v dogajanje tistega časa.
https://en.wikipedia.org/wiki/Children_o
f_the_Revolution_(2010_film)
GORILA
# 18.10.2017 ob 09:10
Pri nas je borba proti "imperializmu" še vedno aktualna tema.

...v bistvu je to glavna tema po celem svetu...Trump: Amerika first!
slo-KP
# 18.10.2017 ob 09:03
Nobeni objektivni pogoji sami po sebi ne morejo spremeniti družbe,če človeška misel in spoznanje ne postaneta zavestna ustvarjalca sprememb.
Svet pa so mogla dejansko spremenjati le tista gibanja in tisti razredi,ki so se za spremembe borili s pravimi sredstvi in potmi.
(Edvard Kardelj)
Miham
# 18.10.2017 ob 08:49
totalitarizmi ubijajo,

preprecimo sirjenje dodatnih totalitarizmov v Evropo!
MZ
# 18.10.2017 ob 08:16

ni maitre
# 18.10.2017 ob 08:09

@MZ
Raf nima nobene povezave z operacijo Gladio.


Zakaj ne bi imela povezave? Mnogo napadov "levičarskih skrajnežev" je bilo dokazano del oparacije Gladio, zakaj bi bila RAF izjema?

RAF je pač dodala svoj prispevek večjemu planu, na koncu pa so "naredili samomor", da ne bi kaj povedali o pravem ozadju vsega skupaj.
stotrideset
# 18.10.2017 ob 19:10
kakšen teden zamujate s temi "novicami", tukaj v DE je to že mimo.....
MMC???
Petar Karamazov
# 18.10.2017 ob 10:53
Če je bilo še nekako logično, da se mladina pridruži levičarski teroristični organizaciji, ki se bori proti kapitalizmu, ni logično kako se lahko danes mladina vzgojena v zahodni Evropi in katoliški veri pridruži islamskim teroristom.
ZETAC
# 18.10.2017 ob 10:47
...Med letoma 1970 in 1972 je policija iskala približno 40 ljudi, konec leta 1974 so jih iskali 300, simpatizerjev naj bi bilo več kot 10.000..

V sedanjem času pa imamo (v Evropi), bi rekel 10.000 teroristov in na stotine milijonov njihovih simpatizerjev povsod po svetu...i.
RJSlo
# 18.10.2017 ob 08:50
RAF-ovci v Jugoslaviji
---------------------------------
No ja. Takratna Jugo oblast je zahtevala pomoč nemških oblasti za izročitev ali vsaj preprečitev potez hrvaške in srbske emigracije. Zanimivo, da se omenja samo hrvaška. Prav Stuttgart, Ulm, Urach, itd. so bili centri teh dveh emigracij. Hkrati pa je bila v teh mestih, razen Frankfurta, tudi velika koncentracija gastarbajterjev iz Jugoslavije.
uiophjk
# 18.10.2017 ob 08:43
Jugoslovanska načelna podpora prizadevanjem osvobodilnih gibanj, ki je izhajala iz ključih načel jugoslovanske zunanje politike, to je neuvrščenosti, neodvisnosti, nasprotovanja vsem oblikam dominacije in kolonializma ter spoštovanja načela do samoodločbe, je kljub tradicionalno dobrim odnosom in velikemu interesu Beograda za sodelovanje z Zahodno Nemčijo Beograd v primeru zahtev po izročitvi RAF-ovcev (dve leti pred tem pa tudi že v primeru zahtev po izročitvi Carlosa Šakala v spremstvu Hansa-Joachima Kleina) postavila v neugodno pozicijo, v kateri bi vsaka odločitev vsaj delno kontrirala kateremu od stalnih interesov jugoslovanske zunanjepolitične usmeritve.

Pač, komunistične države v ključno z Jugo so bile od sueške krize naprej na strani Arabcev, Zahod pa na strani Izraela. Taka je bila takrat blokovska delitev. Vse ostalo je bla bla. Če bi bilo Jugoslaviji res toliko do "spoštovanje načela do samoodločbe" [sic], ne bi vsakega Hrvata ali Šiptarja, ki je sanjal o samostojnosti, takoj razglasili za ekstremista in terorista. Slednje povzemam po članku, po spominu bi rekel, da je bila takrat terminologija drugačna, govorilo se je o sovražni emigraciji, kontrarevoluciji, iredentizmu... Če se omejimo na zunanjo politiko, pa je Jugoslavija recimo na veliko prodajala orožje in nudila politično podporo Etiopiji, da bi preprečila odcepitev Eritreje.
MZ
# 18.10.2017 ob 07:47
Obstajajo tudi trditve, da je bila organizacija RAF del zloglasne operacije Gladio, katere namen je bil držati Evropo v strahu pred nekim sovražnikom. Iste interesne skupine so zakuhale tudi migrantsko krizo, lahko pa se le vprašamo, če ne stojijo tudi za dostavo orožja in eksploziva za napade po nekaterih evropskih mestih v zadnjih letih.
m72
# 18.10.2017 ob 11:46
40 let od nemške jeseni, ko so bili "Nemci nadpovprečno zastopani v terorizmu in še posebej nevarni"

Če smo natančni, so bili Nemci "še posebej nevarni" že vsaj dvakrat pred tem. Sicer pa bolj ali manj vedno. In, če je bila pred 40 leti "jesen", je menda danes "pomlad", ko terorizirajo podtaknjeni isilovci. Šef pa je za Gladio 2 seveda isti, njegovo ime pa se sliši podobno kot "svija".
ZVONKO
# 18.10.2017 ob 11:44
MZ
seveda, prav Iran je pravšnje mesto za premišljevanje te problematike v smislu igric Zahoda…, ki pa so danes prisotne v/pri neštetih podobnih »Iranih«. Poleg korektno skiciranega v tvojem prispevku, bi kazalo vsaj opozoriti bralstvo na par »drobnarij«, ki se tičejo zgodovine.

Nazadnje so Iranci/Perzijci »ogrožali« zahod tako rekoč za časa Sokrata, od takrat pa velja seveda obratno. Pri tem zahodnem učinkovanju na Bližnjem vzhodu pa kaže ločiti vsaj dve fazi – Britansko in USA, tudi v smislu zmožnosti razlikovanja kolonializma in neo/post kolonializma. Britanska zadeva učinkuje na dvojen način: prvič v kontekstu Indije, kjer je Perzija nekako »na poti tja« in je pomembna za »varnost največje kolonije«… In drugič, po odkritju nafte, ko to postane »gorivo imperija« (mornarice)… V tem kontekstu štarta bleščečo karijero tudi veliki morilec in vojnoljubec Churchill, tu je Galipoliški spopad in razpadanje Otomanskega imperija… in še marsikaj…

Na tej odlično utrjeni podlagi pa pride Rooseveltova generacija. To, kar je danes je tako USA zadeva (USA so zmagovalni imperij, Briti se potegnejo globoko v senco in še kako »rovarijo« do danes) in se resneje začne s SPOPADOM med Briti in Američani (vidno: okoli Sueza/Naserja in Mosaddegha). »Vrh« ta zadeva doseže 1953, kar je začetek CIA-nafta dominacije v tem delu sveta (to je ono, kar danes ne gre skupaj na liniji Iran-S.Arabija…, denimo)…
tocco
# 18.10.2017 ob 11:42
Zvonko tip zgleda, da obvlada haldno vojno. ;)
el kondor prevc
# 18.10.2017 ob 11:26
RAF, IRA in ETA so bili pravi amaterčki proti ISIS, tako da ton in teža ki se daje tem organizacijam primerjava je res neumesna.
Lord Hellbringer
# 18.10.2017 ob 09:43
Super članek!
Mancica
# 18.10.2017 ob 09:29
in tri kasneje so v Ljubljani nastopili Pankrti... so imeli kar ja...
nocoment78
# 18.10.2017 ob 08:45
kaksen samomor v zaporu so jih pobil....RAF je financirala Sovjetska Zveza...ozadje le tega je bil biznis z Iransko nafto, ki sta si jo lastila VB in ZDA..
izo
# 19.10.2017 ob 08:40
P. S.
Če bi bil še enkrat mlad, bi šel študirat pravo, to vrhovno sveto kravo neoliberalne vere.
Pravo je najbolj zanesljivo orodje za kakršnekoli spremembe.


lol, to bo ja..
Enostavno
# 18.10.2017 ob 12:00
Petar Karamazov ob 10.53

Oni so se prodali že leta 1985....potem leta 1987...88.NaRoški.
Zapisal si mladina....mladi....
Kaj je to?
V Eu?
valcek2010
# 18.10.2017 ob 08:07
politika je bila vedno terorist in fašist najprej nad lastnim narodom, če ne z zakonom pol pa z orožjem.
Kazalo