Takole so Mehičani protestirali leta 2005, potem ko je sodišče odločilo, da z ugrabitvijo niso bile kršene pravice Lydie Cacho. Kot opozarjajo številne organizacije, je med mehiškimi novinarji zaslediti veliko samocenzure. Foto: EPA
Takole so Mehičani protestirali leta 2005, potem ko je sodišče odločilo, da z ugrabitvijo niso bile kršene pravice Lydie Cacho. Kot opozarjajo številne organizacije, je med mehiškimi novinarji zaslediti veliko samocenzure. Foto: EPA
Fotografije novinarjev, ubitih po letu 2000. Foto: EPA
Lydia Cacho
Primer Lydie Cacho je nazorno pokazal, kako nevarno je v Mehiki pisati o nekaterih temah. Foto: EPA

Samo leta 2006 je bilo ubitih devet mehiških novinarjev, trije kolumbijski in en brazilski. Tako kaže raziskava, v kateri je sodelovalo 12 mednarodnih organizacij novinarjev, med njimi tudi Novinarji brez meja. Statistika kaže, da je na lestvici nevarnosti za novinarje Mehika na drugem mestu, takoj za zloglasnim Irakom, kjer divja vojna, piše španski El Mundo.

V zadnjih treh letih je med opravljanjem svojega dela umrlo 24 mehiških novinarjev, še 12 jih je pogrešanih, na desetine pa jih je bilo žrtev groženj in fizičnih napadov. Tudi lani številke niso bile pretirano boljše: umrlo je pet novinarjev v Mehiki, eden v Kolumbiji in še eden v Braziliji.

"Na pohodu je kultura nekaznovanja, ki se povečuje vsak dan," pravi Robert Shaw iz organizacije Internaional Media Support. Mehiške oblasti, tako na državni kot krajevni ravni, zagotavljajo razrešitev problematike, toda izidi so daleč od obljub. Leta 2006 so v Mehiki ustanovili tudi poseben organ, ki se ukvarja s prekrški nad novinarji, dve leti pozneje pa mnogi opozarjajo, da ni učinkovit.

Novinarji napadov niti ne prijavijo
Ob tem je treba dodati, da le 30 odstotkov napadenih novinarjev incident sploh prijavi, k čemur v veliki meri pripomore nezaupanje do učinkovitosti oblasti, od tega okoli 87 odstotkov primerov konča v sodniški obravnavi, le en odstotek od teh pa je dejansko razrešenih.

Glavni vzrok smrti ali izginotij novinarjev je povezan s pisanjem novic o mamilih, zaradi česar so nekateri časopisi, med njimi tudi ugleden Proceso, začeli objavljati članke brez podpisa novinarjev, da bi jih tako zaščitili, nekateri pa so se "nevarnim" temam začeli izogibati. "Izvajamo samocenzuro, gre za neko obliko preživetja," pravi Jaime Marquez Rochin, eden vodilnih pri časopisu La Opinion.

Razvpita ugrabitev Lydie Cacho
V šestletnem obdobju vlade Vicenteja Foxa med letoma 2000 in 2006 je bilo umorjenih 16 novinarjev, samo v 20 mesecih, odkar je na oblasti Felipe Calderon, jih je nasilno umrlo osem. Eden od primerov, ki so dvignili največ prahu, je bilo zaprtje novinarke Lydie Cacho, ki je razkrila verigo spolnih zlorab otrok, kar je posledično privedlo do aretacije visokih funkcionarjev. Sedem mesecev po objavi knjige, v kateri je enega od vplivnih bogatašev obtožila ščitenja spolnih iztirjencev, so jo policisti pod pretvezo strpali v kombi in jo odpeljali 950 kilometrov od doma, tam pa ji grozili s posilstvom in umorom. Po poldnevnem zaslišanju so jo izpustili, primer pa je prišel pred sodišče, ki je razsodilo, da z ugrabitvijo niso bile kršene njene pravice. Izbruhnila je velika afera, številni protestniki so na ulicah stopili v bran novinarski svobodi.

V Kolumbiji je nerešenih vsaj 20 umorov novinarjev, drugod po Južni Ameriki so številke nižje, a so napadi na svobodo govora povsod. V Peruju so zabeležili 200 primerov, ko so se novinarji zaradi svojega pisanja znašli v nevarnosti. Novinarji skušajo z različnimi ukrepi poskrbeti za večjo varnost pri svojem delu, da bi se tako izognili grozljivim smrtim, kot jo je leta 2002 doživel brazilski novinar Tim Lopes, potem ko je na skrivaj naredil reportažo v eni od favel.

K. T.