Poudarki

• Berlinski zid padel 9. novembra 1989
• 29 let je bil simbol delitve sveta in hladne vojne
• K padcu pripomogli številni dogodki
• Padec zidu omogočil združitev obeh Nemčij

Ocena novice: Vaša ocena:

Ocena 4,8 od 18 glasov Ocenite to novico!

Ostanki zidu v Berlinu še danes opozarjajo na delitev mesta in na obdobje, ki je močno zaznamovalo življenje Berlinčanov. Foto: EPA

Tako je 155 kilometrov dolg zid kar 28 let delil mesto Berlin. Foto: EPA

Tako so Berlinčani 9. novembra zasedli zid in ga začeli podirati ter tako zaznamovali konec blokovske delitve sveta in utrli pot združitvi Nemčije. Foto: EPA

Berlinski zid so začeli postavljati, da bi preprečili odhod Nemcev z Vzhoda na Zahod.

Berlinski zid so začeli postavljati 13. avgusta 1961, porušili pa so ga 9. novembra 1989. Foto: EPA

Berlinski zid so zrušile navdušene množice, stražarji pa se jim niso mogli postaviti po robu. Foto: www.rankopedia.com

V Berlinu so postavili poslikane elemente, ki spominjajo na zid, in jih bodo kot domine simbolično podrli danes. Foto: EPA

Sorodne novice

8. november 2009

Berlinski zid bo simbolično znova padel

5. november 2009

Padec Berlinskega zidu ni uresničil vseh sanj

13. avgust 2009

Dan, ko so se Berlinčani zbudili v razdeljeno mesto

23. maj 2009

Iz ruševin do izobilja - vse najboljše, Nemčija!

12. maj 2009

Berlin: Ko je hrana priletela z neba

3. oktober 2008

18 let po združitvi Nemčija ostaja deljena

Dodaj v

Digg Facebook Del.icio.us Reddit Blog

Dan, ko je padel Berlinski zid in se je spremenil svet

9. novembra 1989 je padel Berlinski zid, simbol hladne vojne. Padec zidu je pomenil konec komunističnih režimov v Vzhodni Evropi in konec sveta, kot so ga poznali dotedaj.

Berlinski zid je nemška vlada začela graditi 13. avgusta leta 1961, da bi preprečila odhod svojih državljanov na zahod. Glavni pobudnik gradnje Berlinskega zidu je bil Walter Ulbricht, vzhodnonemški voditelj, blagoslovil pa ga je sovjetski vodja Nikita Hruščev. 13. avgusta 1961 je tako je po sredini Berlina začel rasti zid, ki je globoko zaznamoval življenja prebivalcev mesta, Nemčije in cele Evrope. Zid je mesto razdelil na dva dela, Zahodni Berlin je bil kot otok sredi Vzhodne Nemčije popolnoma obzidan.

V začetku so postavili le 45 kilometrov zidu, drugod pa so napeljali bodečo žico, ki pa je pozneje prav tako dobila kamnito podobo, tako da je zid na koncu meril kar 155 kilometrov. Kot dopolnilo zidu so postavili še obsežen varovalni sistem z bodečo žico, jarki, rešeti, z nadzornimi vozili, z opazovalnimi stolpi in s službenimi psi, ki so ga skozi leta še obnavljali in nadgrajevali. V času, ko je zid delil Berlin, je umrlo najmanj 136 ljudi, ki so se želeli iz Vzhodne Nemčije prebiti na drugo stran meje.

Zid razdelil družine in uničil službe
Vse do padca, 28 let po njegovi postavitvi, je bil zid simbol železne zavese, ki je ločevala "kapitalistični" Zahod in "komunistični" Vzhod, neposredne posledice postavitve zidu pa so bile uničujoče. Mnoge družine so bile razdeljene, Vzhodni Berlinčani so ostali brez služb in možnosti zaslužka. Zahodni Berlinčani niso smeli več svobodno potovati v NDR, Zahodni Berlin pa je postal izolirana enklava v sovražni državi. Zahodni Berlinčani so množično protestirali proti zidu, z županom Willyjem Brandtom na čelu, ki je bil tudi eden glasnejših kritikov ZDA, da jim ni uspelo preprečiti katastrofe, a brez večjih uspehov. Zid je ostal in krojil življenja prebivalcev na obeh straneh Berlina.

Številni dogodki, ki so pripomogli k padcu režima
Padec Berlinskega zidu je predstavljal vrhunec v nizu dogodkov leta 1989, ki so naznanjali padec komunističnih držav. Razpoke v železni zavesi so se sicer začele kazati že maja, ko je Madžarska začela odstranjevati nadzorni sistem, katerega namen je bil preprečiti vsak poskus bega na Zahod na meji z Avstrijo, junija pa so na Poljskem izvedli prve delno demokratične volitve. Tudi v sami Nemški demokratični republiki (NDR) so se znanilci mirne novembrske revolucije pojavili že v začetku leta, ko je 15. januarja v Leipzigu za svobodo mišljenja, zborovanja in tiska protestiralo približno 500 ljudi. Šlo je za prvo neodobreno zborovanje v NDR v 80. letih minulega stoletja, ki je nekako pomenilo začetek ponedeljkovih protestov v mesecih pred padcem Berlinskega zidu.

Bistveno so k padcu zidu in sistema prispevali tudi prebivalci Vzhodne Nemčije, ki so imeli dovolj pomanjkanja v svoji delavsko-kmečki državi, tako da je do sredine leta 1989 prošnjo za izstop iz države vložilo več kot 100.000 ljudi. Več tisoč Vzhodnih Nemcev je medtem za prebeg na Zahod izkoristilo odprtje madžarsko-avstrijsko meje, spet drugi pa so poskušali v Zvezno republiko Nemčijo (ZRN) priti prek njenih veleposlaništev v Budimpešti in Pragi.

Nov zakon o potovanjih - začetek rušenja zidu
Prebegi na Zahod so postajali vse številčnejši, protesti pa vse bolj množični. 9. oktobra se je pod sloganom "Mi smo narod" v Leipzigu na protestu proti komunističnemu režimu zbralo najmanj 70.000 ljudi, protesti pa so se potem razširili na vso državo. V luči tovrstnih razmer so vzhodnonemške oblasti pod vodstvom Egona Krenza, ki je nadomestil dolgoletnega partijskega vodjo Ericha Honeckerja, oktobra sprejele nov zakon o potovanjih.

Naloga, da novi zakon predstavi javnosti, je doletela visokega člana Enotne socialistične partije Nemčije Günterja Schabowskega. Na novinarski konferenci 9. novembra je napovedal, da bodo poslej zasebna potovanja v tujino mogoča brez posebnih pogojev. Na vprašanje, kdaj začne novi zakon veljati, pa je negotovo odgovoril: "Kolikor vem, takoj." Le nekaj ur zatem se je več tisoč Vzhodnih Berlinčanov zgrnilo proti meji in tamkajšnje varnostnike presenetilo povsem nepripravljene, saj naj bi zakon začel veljati šele naslednji dan.

Zaradi ogromnega navala ljudi so bili posamični nadzori nemogoči in obmejna straža, ki naj bi najprej čakala na navodila nadrejenih, je pod pritiskom množic skozi noč dvignila zapornice in odprla vse prehode v mestu. Varnostniki, ki so morali dotlej vsak poskus prebega v sili preprečiti z orožjem, tokrat niso izstrelili enega samega strela.

S padcem zidu začetek združitve Nemčije
Množice Vzhodnih Berlinčanov so od veselja preplezale zid, kjer so se jim v veselju in praznovanju na drugi strani pridružili tudi zahodni sosedje. V naslednjih tednih je evforična množica sodelovala pri rušenju zidu in si delčke spravljala za spomin, preostanek zidu pa so pozneje odstranile oblasti. Čeprav meja med Vzhodno in Zahodno Nemčijo še ni padla neposredno po padcu zidu in je ta pomenil šele začetek konca NDR-a, pa so dogodki 9. novembra le utrli pot težko pričakovani združitvi Nemčije, ki je bila uradno končana 3. oktobra 1990. Isto leto je prišlo do demokratičnih sprememb v večini držav vzhodnega bloka.

Konec dolgoletne ločitve je spremljalo navdušenje na obeh straneh Nemčije, prebivalci nekoč izoliranih držav pod sovjetskim okriljem pa so z velikimi upi podprli dramatične spremembe, ki so obljubljale boljše življenje, o katerem so lahko v času komunizma le sanjali. A sanje je hitro zamenjala realnost in zadnji dve desetletji sta polega napredka prinesli tudi nezadovoljstvo nad demokracijo in tržnim gospodarstvom. Danes sicer večina Nemcev, 86 odstotkov, združitev države še vedno ocenjuje kot pravilno odločitev, a je propad komunističnega režima s sabo odnesel tudi določeno varnost, kot je, recimo, stalna služba, tako da skoraj dve tretjini prebivalcev nekdanje komunistične države danes ugotavljata, da je kapitalizem družbo naredil manj pravično.

Nemčija padec zidu praznuje že celo leto
Slovesnosti in dogodki, povezani s praznovanjem 20. obletnice padca Berlinskega zidu, so v Nemčiji in drugod po Evropi potekali vse leto, vrhunec pa bodo doživeli danes s praznovanjem pri Brandenburških vratih v Berlinu. Med slovesnostjo se bo približno tisoč poslikanih elementov simboličnega zidu, ki so jih na dolžini poldrugega kilometra postavili pred časom, prevrnilo kot domine. Na praznovanju s koncerti in ognjemetom pričakujejo več kot 100.000 ljudi.

Nemška kanclerka Angela Merkel se bo skupaj z nekdanjih sovjetskim voditeljem Mihailom Gorbačovom, ki je z vpeljavo nove politike veliko prispeval k padcu komunističnih režimov, in z nekdanjim vodjem poljske Solidarnosti Lechom Walenso sprehodila čez most na nekdanji mejni nadzorni točki na ulici Bornholmer. Merklovo na ta prehod, ki so ga 9. novembra odprli kot prvega, vežejo osebni spomini, saj je pred 20 leti čezenj zakorakala v Zahodno Nemčijo.

V spodnjem posnetki si lahko ogledate prispevek iz dneva, ko je padel zid.