Deseti dan na morju so začeli možje, žene in otroci množično umirati. Natrpani v svojem čolniču so preživeli molili, medtem ko so čez krov metali trupla svojih prijateljev, otrok in žena. Popili so zadnje kapljice pitne vode in prešli na morsko vodo in urin, jedli pa zobno pasto, dokler ni še te zmanjkalo. Skupaj z vodo je pod žgočim sredozemskim soncem izparevalo tudi njihovo upanje.

Takšne so srhljive zgodbe, ki so jih o svojem mučnem popotovanju med lansko libijsko vojno povedali preživeli in so zdaj popisane v dveh novih poročilih. Prvo je sestavila Mednarodna zveza za človekove pravice s sedežem v Parizu, drugo pa Svet Evrope, parlamentarna orgaizacija s sedežem v Strasbourgu. Skrbno raziskani dokumenti, ki zdaj sestavljajo del tožbe, vložene v Parizu prejšnji teden, proučujejo okoliščine, v katerih je aprila lani na morju umrlo 63 afriških beguncev, ki so med Natovim obstreljevanjem Libije pobegnili iz države.

Podrobnosti, kaj je šlo narobe - vključno s tem, kako so zahodne vojaške sile obvestili o stiski beguncev, a so klice na pomoč ignorirali -, mečejo črn madež na vojaško akcijo, katere glavni namen je bil prav rešiti življenja civilistov. Smrt 63 ljudi je podžgala bolečo javno razpravo, saj ni šlo za civiliste, ujete v navzkrižni ogenj ali zamenjane za borce. "Tem smrtim bi se dalo izogniti," pravi Tineke Strik, nizozemska senatorka, ki pri Svetu Evrope vodi preiskavo dogodka.
Od 72 jih preživelo le devet
Od 72 Afričanov, ki so odpluli iz Tripolisa 26. marca lani, jih je bilo živih le še 11, ko je čoln končno prineslo spet na libijsko obalo 15 dni pozneje. Še dva sta umrla kmalu za tem. "Toliko priložnosti je bilo, da bi rešili te ljudi," je Tineke Strik izjavila za revijo Time. "Teh ljudi ne moremo več obuditi, lahko pa storimo vse, kar je v naši moči, da se preprečimo ponovitev podobnih primerov."

Sodeč po pogovorih s preživelimi, so Natovi vojaki večkrat ignorirali panične klice na pomoč s čolna, ki ga je zaneslo s smeri, nato pa še ostal brez goriva. Francoska vojna ladja je prišla tako blizu, da so sestradani in žejni begunci lahko videli mornarje, ki so jih opazovali skozi daljnoglede in jih fotografirali, medtem ko so jim preživeli kazali trupla. Francosko obrambno ministrstvo pravi, da so za čoln z begunci sicer vedeli, a da ni bilo nobenih znamenj, da bi bil čoln v težavah.

Enajst držav članic Nata je imelo v tistem času na območju svoje ladje, britanski ali ameriški vojaški helikopter pa je prvi dan odprave krožil nad čolnom ter Afričanom na krov odvrgel vodo in prepečenec. Dva moška sta iz helikopterja nakazala, da se bodo vrnili po njih, a se nikdar niso.
"Ničesar nimamo skrivati"
Nekaj ur pozneje so Afričani poslali klic na pomoč eritrejskemu duhovniku v Vatikanu, ki je dvakrat opozoril italijansko vojsko in ji sporočil koordinate čolna. Italijani pravijo, da so vse podrobnosti izročili Natu. Ta je sprva zanikal, da bi prejel kakšno obvestilo, a so predstavniki zveze pozneje Strikovi povedali, da so prejeli eno sporočilo o čolnu, vendar da niso dobili občutka, da je stanje tako kritično. Ko so novinarji v Bruslju prejšnji teden Natovega generalnega sekretarja Andersa Fogha Rasmussena povprašali o tem, jim je odgovoril, da jim ni treba nič skrivati.

Tineke Strik pravi, da so predstavniki Nata začeli sodelovati s Svetom šele, ko jih je ta soočil z dokazi, ki jih je prejela od posameznih držav. Ena izmed težav naj bi bila zmeda glede tega, kdo je odgovoren, ker so bile nekatere ladje pod poveljstvom posameznih držav, ne pa Nata. Poleg tega je zmeda vladala tudi znotraj koalicije, ki je bila na hitrico sestavljena skupaj, potem ko je Varnostni svet ZN-a marca odobril vojaško akcijo proti Gadafijevim silam. Kakor koli že, mednarodni pomorski zakoni v teoriji obvezujejo ladje, da pomagajo tistim, ki se na morju znajdejo v težavah.

Skupno okoli 1.500 beguncev je utonilo, ko so lani skušali zbežati iz Libije - najsmrtonosnejše leto v Sredozemlju. Po Rasmussenovih besedah so Natova plovila lani med libijskimi spopadi v Sredozemlju rešila okoli 600 beguncev.