Nagrada za mir Baracku Obami je ena najbolj presenetljivih in šibko utemeljenih v zgodovini Nobelovih nagrad. Foto: EPA
Nagrada za mir Baracku Obami je ena najbolj presenetljivih in šibko utemeljenih v zgodovini Nobelovih nagrad. Foto: EPA

Nagrada za mir, ki se imenuje po izumitelju dinamita Alfredu Nobelu in se finančno napaja iz njegove dediščine, je že vseskozi najbolj polemična izmed vseh Nobelovih nagrad. Imena nagrajencev redno dvigujejo prah, še posebej če prihajajo iz političnih voda, če pa je "nobelovec" vpleten še v vodenje kakšne vojne, se spornosti njegove nagrade ni več mogoče izogniti.

V 109-letni zgodovini Nobelovih nagrad za najspornejše veljajo nagrade iz leta 1973, 1978 in 1994, a tudi že predtem so se s slavo ovenčali politiki, ki so bili ob prejetju nagrade vpleteni v vojne ali kakšne drugačne vojaške operacije. Do zdaj je Nobelovo nagrado za mir prejelo 97 posameznikov in 20 organizacij, 19-krat pa nagrade niso podelili.

Alfred Nobel (1833-1896) je zaradi slabe vesti po iznajdbi dinamita, sklenil, da bo bogato dediščino namenil največjim človeškim dosežkom, ki jih vsako leto nagrajujejo v Oslu in Stockolmu.

"Pravična vojna" za Nobelovo nagrado
Vsak izmed spodaj navedenih državnikov je bil udeležen v velikem vojnem spopadu, ki ga je imel za "pravično vojno" in je bil nato za to nagrajen z nagrado za mir. Prav tako je tudi predsednik Obama označil vojni v Iraku in Afganistanu. Vprašanje pa ostaja, kako "pravične" so vojne za žrtve spopadov.

Končna razsodnika bosta čas in zgodovina, s pogledom nazaj pa že lahko ugotovimo, da so bile nekatere podelitve Nobelove nagrade za mir zgrešene in v posmeh visokozvenečenemu imenu najuglednejše nagrade na svetu.

1906 - Theodore Roosevelt. Eden najbolj čislanih ameriških predsednikov vseh časov je nagrado prejel za uspešen dogovor o končanju rusko-japonske vojne (1905). Septembra 1906 so ameriške sile okupirale Kubo, kjer je zaradi volitvene prevare izbruhnila revolucija. Okupacija je trajala do leta 1909, ko je predsednik postal ZDA naklonjeni Charles Magoon. Foto: EPA
1919 - Woodrow Wilson. Naslednji v vrsti pomembnih ameriških predsednikov, nagrado za mir je prejel zaradi pobude za ustanovitev Lige narodov, kateri pa se ZDA niso pridružile. V letu po I. svetovni vojni so svet pretresale številne revolucije, še posebej Rusijo. Američani so se na strani "belih" carističnih sil bojevali na dveh bojiščih: v Vladivostoku (Daljni vzhod) in Arhangelsku. Ameriške sile so v tistem času okupirale Haiti in Dominikansko republiko, posredovale pa so še na Kubi, Panami, Hondurasu, Turčiji, Dalmaciji (Trogir) in Mehiki. Foto: EPA
1973 - Henry Kissinger in Le Duc Tho. Zunanja ministra ZDA in Vietnama sta prejela nagrado zaradi Pariškega sporazuma, ki je vzpostavil premirje v Vietnamu in zagotovil umik ameriških sil iz Indokine. Vietnamska vojna ali II. vojna v Indokini je na ozemlju Vietnama, Laosa in Kambodže trajala od leta 1959 do 1975 in se je končala z zmagoslavjem komunističnih sil. Skupno je v teh treh državah v 16 letih umrlo dva milijona vojakov in več kot 4 milijone civilistov. Le Duc Tho je nagrado zavrnil, ker v državi še ni bilo resničnega miru. V Indokini je bilo v času podelitve nagrade le še nekaj sto ameriških vojakov. Foto: EPA
1978 - Menahem Begin in Anvar Al Sadat. Sporazum v Camp Davidu o miru med Egiptom in Izraelom ter umiku slednjega s Sinajskega polotoka je egiptovskemu predsedniku in izraelskemu prinesel nagrado za mir. Pri obeh je bila najspornejša preteklost. Potem ko je leta 1973 ukazal napad na judovsko državo in v 'jomkippurski vojni' izsilil neodločen izid, se je Sadat pet let pozneje odločil za mir. Leta 1981 so ga ubili med vojaško parado, glavni vzrok pa je bil ravno mirovni sporazum z Izraelom. Begin je v letih 1943-1948 vodil majhno, a zagrizeno judovsko vojaško skupino Irgun. Militantni sionisti pod Beginovim osebnim poveljstvom so se neslavno proslavili z atentatom na hotel Kralj David v Jeruzalemu (1946), kjer je bil sedež britanskih zasedbenih oblasti in je umrlo 91 oseb. Med prvo izraelsko-arabsko vojno je Irgun izvedel pokol v vasici Deir Jasin (107 pobitih vaščanov), ki je povzročil množični beg Arabcev iz predelov Palestine, ki so jo obvladovali Izraelci. V času prejetja nagrade je Izrael držal trdo okupacijsko roko nad Gazo in Zahodnim bregom ter Golansko planoto. Leta 1982 je ukazal invazijo na Libanon, ki naj bi uničila palestinski PLO. Foto: EPA
1994 - Jaser Arafat, Jicak Rabin in Šimon Peres. Sporazum v Oslu je določil časovni okvir, po katerem naj bi se končal izraelsko-palestinski spor in zagotovil samostojno ter neodvisno Palestino. Arafat je končal palestinsko intifado in prevzel delo oblast na zasedenih ozemljih, s katerih se je Izrael umaknil le v omejenem obsegu. Sočasno je Izrael v nasprotju z resolucijami ZN-ja zasedal jug Libanona in Golansko planoto. Rabin je bil novembra 1995 ustreljen zaradi sporazuma. Foto: EPA
2009 - Barack Obama. Ameriški predsednik je Nobelovo nagrado za mir za svoja "prizadevanja za krepitev mednarodne diplomacije in sodelovanja med ljudmi ter za prizadevanja za svet brez jedrskega orožja". Obama je podedoval "vojno proti terorizmu" oziroma vojni v Iraku in Afganistanu. V Iraku je nameščenih 115 tisoč ameriških vojakov, medtem jih je v Afganistanu 35 tisoč. Samo teden pred prejetjem nagrade je Obama v Afganistan napotil še dodatnih 34 tisoč vojakov. Foto: EPA