Pogled v zobozdravstveno ambulanto. Foto: Medicinska odprava Majiwa 2018
Pogled v zobozdravstveno ambulanto. Foto: Medicinska odprava Majiwa 2018
Majiwa
Pomemben del programa za podhranjene je bila tudi socializacija otrok skozi igro. K temu je veliko pripomoglo, da so matere z otroki sedele na po tleh razprostrti podlagi, se začele družiti med seboj in spodbujati druženje malčkov. Foto: Medicinska odprava Majiwa 2018
Majiwa
Urška Oprčkal, Nadia Ternifi, Peter Zabret in Tajda Starman so v Majiwi preživeli tri mesece. Foto: Medicinska odprava Majiwa 2018
Majiwa
Člani odprave so med seboj ves čas sodelovali in si pomagali. Foto: Medicinska odprava Majiwa 2018
Majiwa
Druženje po pregledih. Foto: Medicinska odprava Majiwa 2018
Majiwa
Lokalni taksi in "rešilni avto". Foto: Medicinska odprava Majiwa 2018
Majiwa
Lokalni laborant William v laboratoriju. Cilj odprav je, da bo oskrbo nekoč prevzel lokalni kader. Foto: Medicinska odprava Majiwa 2018

Skupina štirih mladih (bodočih) zdravstvenih delavcev, Peter Zabret in Tajda Starman, sveža diplomanta medicine, Nadia Ternifi, absolventka dentalne medicine, in medicinska sestra Urška Oprčkal, se je oktobra vrnila iz Majiwe, kjer so v lokalni kliniki vodili dve splošni in eno zobozdravstveno ambulanto ter programa za nedohranjene in oskrbo ran. Majiwa je vasica na zahodu Kenije, v kateri ni vodovodne napeljave, oskrba z elektriko pa je nestanovitna. Okoli 40 odstotkov prebivalstva je brezposelnega, zaradi česar si večina ne more privoščiti zdravnika, saj so zdravstvene storitve v Keniji plačljive in drage.

Odprava je pred odhodom z organizacijo različnih dogodkov, zbiranjem prispevkov na stojnicah in s pomočjo donatorjev samostojno zbrala dobrih 17.000 evrov za vse stroške: sanitetni material, dentalni inštrumentarij, zdravila, letalske vozovnice, vizume, plačilo lokalnih zdravstvenih delavcev in bivanje. Humanitarno-medicinske odprave pod okriljem Sekcije za tropsko medicino Slovenskega zdravniškega društva so v Majiwi prisotne že od leta 2003, kontinuirano pa potekajo približno leto in pol.

Pacientov je posledično vsak mesec več, s tem pa naraščajo tudi stroški odprave. Četverica zdravstvenih delavcev je skupno obravnavala več kot 6.200 pacientov in z zbranimi sredstvi komajda zmogla zagotoviti ustrezno oskrbo vseh pacientov.

Zdravljenje malarije, kožnih bolezni in sladkorne
Peter Zabret
in Tajda Starman, sveža diplomanta medicine ter lokalni zdravstveni delavec Marvin, ki so mu šolanje omogočile predhodne slovenske odprave, so v treh splošnih ambulantah obravnavali 60-100 pacientov dnevno. Velik delež med njimi so predstavljali oboleli z malarijo, ki se prepoznajo po značilnih simptomih in znakih, kot so bruhanje, vročina, mrzlica, driska in bolečine v sklepih. Poleg tega so se zdravniki srečevali z najrazličnejšimi boleznimi kože, okužbami sečil in dihal ter spolno prenosljivimi okužbami.

Nemalo je bilo bolezni in stanj, običajnih tudi v našem prostoru. Zelo pogosto so na kontrole prihajali bolniki s sladkorno boleznijo in povišanim krvnim tlakom, ki potrebujejo kronično terapijo. Njihovo uravnavanje je bolj zapleteno, saj doma nimajo na voljo naprav za merjenje tlaka ali sladkorja v krvi.

Mnogi pacienti so tožili o kroničnih bolečinah v hrbtu, ki se širijo bodisi v vrat in glavo bodisi v noge. To niti ni tako presenetljivo, saj je velik delež lokalnega prebivalstva samooskrbnih poljedelcev, le redki pa imajo na voljo mehanizacijo. Nošnja težkih bremen na glavi je nekaj vsakdanjega. Najpogosteje gre za prenašanje vode v težkih rumenih kanistrih. Večina ljudi v svojih domovanjih namreč nima tekoče vode in jo zajemajo v bližnjih mlakužah, uporabljajo deževnico oz. v redkejših primerih vodo iz vrtin.

Odprava je pogosto obravnavala kožne bolezni, kot so krastavost (impetigo) in celulitis. Glivice na glavi ima skoraj vsak drugi otrok, velikokrat tudi garje in "jiggerse". Slednje povzroča peščena bolha, ki v bose noge zakoplje jajčeca, iz katerih se pozneje razvijejo ličinke. Nahajajo se v zaprašenih tleh in ogrožajo predvsem tiste, ki živijo v slabših socio-ekonomskih in higienskih razmerah.

Terapija okužbe s HIV-om brezplačna
Člani odprave izpostavljajo tudi težave pri zdravljenju spolno prenosljivih okužb, saj je zanje potreben pogovor in zdravljenje partnerja, kar ni vedno lahko izvedljivo. Sicer nacionalni zdravstveni programi v Keniji zagotavljajo brezplačno prenatalno oskrbo, kontracepcijo in terapijo okužbe z virusom HIV. Ta se v regiji Nyanza, kjer je klinika, pojavlja pogosteje kot v drugih delih države in predstavlja velik javnozdravstveni problem.

Zobozdravstveni začetki
Nadia Ternifi
, absolventka dentalne medicine, si je kot ena izmed prvih zobozdravnic na tej lokaciji morala nekdanjo shrambo najprej preurediti v ambulanto z improviziranim zobozdravniškim stolom. Že za osnovno delo je bilo treba precej dentalnega instrumentarija, zato je odprtje osnovne zobozdravniške ordinacije za odpravo pomenilo precejšno naložbo.

Nekaj časa je trajalo, da se je med prebivalci razširila novica o prihodu 'jamuklak', kar pomeni zobozdravnica v lokalnem jeziku luo. Sčasoma se je število pacientov povečalo in med celo odpravo je poleg vsega izruvala skupno 600 zob.

Ambulanta pod krošnjami
Za program oskrbe ran (trikrat tedensko) in program za nedohranjene otroke (enkrat tedensko) je v največji meri skrbela diplomirana medicinska sestra Urška Oprčkal. Oba programa so izvajali kar na prostem, v ambulanti pod krošnjami. Najpogostejši vzroki kroničnih ran so bili tropski ulcer, venska ali arterijska razjeda, elefantiaza, pa tudi okužbe akutnih ran, ki se zaradi slabe higiene in oskrbe počasneje celijo. Prav tako je bilo vključenih nekaj pacientov s srpasto celično anemijo, katere posledica je slabše in počasnejše celjenje ran.

Največji izziv oskrbe ran so predstavljali slabi higienski standardi in neozaveščenost o pomembnosti rednih prevez in ohranjanju čistega okolja rane. Na ranah so našli denimo tudi klope in črvičke. Včasih je do okužbe prišlo tudi zaradi uporabe domačih zelišč, nanesenih na rano ali pa zaradi zdravljenja pri lokalnem zdravilcu oz. juju manu.

Za otroke pomembna tudi socializacija
Približno deset nedohranjenih otrok je kliniko obiskovalo enkrat tedensko. Otroci so dobili porcije visoko kalorične in hranilne mešanice plumpy nut, sestavljene iz arašidovega masla, mleka v prahu, sladkorja in olja. S tehtanjem in merjenjem so ocenjevali njihov napredek. Pomemben del programa je bila tudi socializacija otrok skozi igro. K temu je veliko pripomoglo, da so matere z otroki sedele na po tleh razprostrti podlagi, se začele družiti med seboj in spodbujati druženje malčkov. Otroci so po terapiji dobili zalogo kaše iz različnih žit, nekaterim pa so omogočili tudi nakup mleka pri lokalnih kmetovalcih.

Delovnik klinike se je vsak dan začel med osmo in deveto uro zjutraj, delo pa je z odmorom za kosilo potekalo vse tja do pete ali šeste ure zvečer. Člani odprave so pri obravnavah vseskozi sodelovali in si pomagali pri zapletenejših primerih. Pri komunikaciji s pacienti – uradni jezik je sicer svahili, a skoraj vsi govorijo lokalni jezik luo – so ekipi pomagale štiri prevajalke.

Nepogrešljiv je bil tudi lokalni laborant William, ki je imel veliko dela z razmazi krvi za ugotovitev malarije ter drugimi osnovnimi diagnostičnimi metodami, kot sta pregled blata in urina. Odpravi je rade volje priskočil na pomoč tudi pri jezikovnih ovirah, izobraževanju pacientov o pravilni terapiji in preventivi ter marsikaterih vsakodnevnih zagatah.

Oskrba nekoč v roke domačinov
Končni dolgoročni cilj projekta je, da bodo na kliniki stalno zaposleni lokalni zdravstveni delavci. Vsaj do konca leta 2019 pa bodo pri oskrbi nepretrgoma sodelovale odprave pod okriljem Sekcije za tropsko medicine.