Obsodba Ratka Mladića je bila pričakovana. Foto: EPA
Obsodba Ratka Mladića je bila pričakovana. Foto: EPA
Dejan Anastasijević
Dejan Anastasijević je večkrat nagrajeni dolgoletni raziskovalni novinar beograjskega časopisa Vreme in tudi prvi novinar, ki je pričal proti Slobodanu Miloševiću v Haagu. Foto: Twitter

O tem, kako so obsodbo Ratka Mladića pričakali v Srbiji, smo se pogovarjali z Dejanom Anastasijevićem, večkrat nagrajenim dolgoletnim raziskovalnim novinarjem beograjskega časopisa Vreme in tudi prvim novinarjem, ki je pričal proti Slobodanu Miloševiću v Haagu.

Kako komentirate obsodbo Ratka Mladića v Haagu?
Bilo je pričakovano, da bo Mladić obsojen na največjo kazen, dosmrtni zapor, saj ni bilo dvoma, da je vojska Republike Srbske izvedla zločine v vojni v Bosni in Hercegovini in da ji je on poveljeval.

Kako so se na obsodbo odzvali oblasti, mediji in državljani v Srbiji?
Glede na to, da je bila na eni strani taka obsodba pričakovana, torej je bilo zelo malo negotovosti, na drugi strani pa je od vojne v Bosni minilo več kot dvajset let, imajo vsi že davno bolj ali manj oblikovano mnenje. In kakršna koli obsodba težko kaj spremeni. Rekel bi, da je večina navadnih ljudi sprejela to informacijo, skomignila z rameni in si rekla: "Gremo naprej." Politiki so bili seveda malo bolj živčni in so dajali take ali drugačne izjave, vendar ne moremo govoriti o tem, da je obsodba kaj bistvenega spremenila.

V medijih v Sloveniji smo lahko zasledili kar nekaj poročil o tem, da v Srbiji Ratka Mladića slavijo kot junaka. Kakšno je vaše mnenje o tem? Ali je res tako?
To je del širše težave, ki je povezana s soočenjem Srbije s preteklostjo, še posebno s tem, kar se je dogajalo v devetdesetih letih. Toda sama obsodba Mladića v Haagu v tej zgodbi nima posebne vloge. Obstajajo ljudje, za katere bodo Mladić, Karadžić, Šešelj in Arkan za vedno junaki, obstaja pa tudi velik del javnosti, ki ne misli tako. Žal prvi trenutno prevladujejo v medijih in na oblasti.

Kako komentirate odziv srbskih državnih oblasti in politike na splošno? Predsednik Aleksander Vučić je izjavil, da je treba gledati v prihodnost. Nekateri politiki so tudi vabili na proteste proti obsodbi Mladića v Haagu ...
Na vabilo nekaterih strank s skrajne desnice, da bi šli na ulico protestirat proti obsodbi, se je odzvalo komaj deset ljudi. Ta podatek je sam po sebi dovolj zgovoren. Oblast se vedno boji, da v očeh svojih volivcev ne bo dovolj domoljubna. Zato je Vučić naredil eno izmed svojih tipičnih akrobacij. Izjavil je, da gremo v prihodnost in da nas preteklost ne zanima, na drugi strani pa je rekel tudi, da smo vsi vedeli, kaj se bo zgodilo, in da je bil izid procesa na neki način vnaprej določen. V Srbiji pravimo: Dobro jutro na vse štiri strani ("Dobro jutro, čaršijo, na sve četiri strane."). Torej na eni strani se noče zameriti Bruslju, saj Srbija želi v Evropsko unijo, na drugi pa se noče zameriti nacionalistom v svoji stranki. Tako je dal mlačno izjavo, ki ne pomeni veliko in ki jo lahko vsak razume po svoje.

Koliko je danes, po vašem mnenju, nacionalizem v Srbiji močan?
Ljudem je bolj ali manj postalo jasno, da velike Srbije ne bo, da je Kosovo izgubljeno in tako naprej. Toda res je, da je nacionalizem zelo globoko zakoreninjen. To je posledica tega, da se oblasti vse od konca vojn v Jugoslaviji do danes niso želele spopasti z njim, saj verjamejo, da se lahko uporabi za pridobivanje glasov in političnih točk. S svojim vedenjem in izjavami so se ravnali po nacionalistih. To počnejo še zdaj.

Ali verjamete, da je v Srbiji in drugih državah nekdanje Jugoslavije mogoče doseči resno soočenje s preteklostjo, ki bo prineslo resnično spravo kot poroštvo, da se vojna ne bo ponovila?
Verjamem, da se bo to nekoč zgodilo, vendar gre za družbeni proces, ne za nekaj, kar se lahko doseže z eno samo izjavo ali politično potezo. Toda da bi se ta proces sploh začel, je pomembno, da ga politična elita vzame za svojega. Žal politična elita v Srbiji ne želi sprave ali soočenja s preteklostjo. Tako je tudi v večini nekdanjih jugoslovanskih republik. Lahko rečemo, da je javno mnenje glede Srbije in Srbov, na primer na Hrvaškem in na Kosovu, danes še bolj odklonilno, kot je bilo med vojno. Splošno ozračje določajo politiki, oni pa menijo, da je nacionalizem nekaj zelo koristnega in dobrega, čeprav sami ne verjamejo vanj. Kajti nacionalizem prinaša glasove. Poleg tega je veliko laže reči: mi smo najboljši, najplemenitejši, najlepši narod na svetu, vsi okoli nas pa so morilci in pošasti, kot da bi rekli: počakajte, ljudje, očitno smo naredili hudo napako, poglejmo, kaj smo storili in kaj moramo delati odslej. Drugo stališče vam bo prineslo manj glasov in manj političnih točk.