Ob prevzemu mesta ameriškega predsednika je Obama januarja leta 2009 obljubil, da bo v enem letu zaprl sporni zapor za teroristične osumljence v Guantanamu na Kubi, ki je zaradi mučenja zapornikov in pridržanja brez obtožnic postal črn madež ameriške politike.

Njegovo namero mu je preprečil kongres, ki je izglasoval zakon, po katerem se ujetnikov iz Guantanama ne sme poslati v ZDA - ne na sojenje ne v zapor in ne na prostost.

Obama skuša težavo rešiti s pošiljanjem ujetnikov v druge države, pri čemer so mu kongresniki obeh strank otežili delo, saj mora ameriški obrambni minister najprej osebno zagotoviti, da se izpuščeni ujetnik ne bo zatekel k terorističnemu delovanju, poleg tega pa morajo sprejemnice ujetnikov zagotoviti določene varnostne razmere.

Ameriški predsednik je državam, ki sprejemajo ujetnike, izrazil hvaležnost za sodelovanje.

Spremenjena pravila
V ponedeljek je Obama izdal izvršni ukaz, s katerim je odpravil zamrznitev delovanja posebnih vojaških sodišč za sojenje osumljenim teroristom, hkrati pa je uvedel tudi posebne "periodične preglede", s katerimi naj bi zagotovili, da so v Guantanamu zaprti res le tisti, ki si to zaslužijo.

Obama je sporočil, da še vedno podpira sojenje teroristom na zveznih civilnih sodiščih, ob tem pa zagotovil, da bo proces na posebnih vojaških sodiščih pošten, saj so spremenili pravila igre. Med drugim se ne bo smelo več uporabljati dokazov, ki so jih pridobili z mučenjem, ali kot bi se izrazili v časih predsednika Georgea Busha, ki je tudi ustanovil Guantanamo, s "posebnimi zasliševalskimi metodami".

Nekateri ujetniki naj ne bi nikoli stopili pred sodnika in bodo večno ostali za zapahi. Gre predvsem za osumljence iz vrst vodilnih članov Al Kaide, ki so jih med zaslišanji mučili, zaradi česar bi primer padel pred civilnim sodiščem.

Odzivi po svetu
Obama je hkrati z odločitvijo o ponovnih sojenjih sklenil zaprositi senat, naj ratificira dodatke k ženevskim konvencijam, ki ščitijo pravice žrtev spopadov. To bi Obami omogočilo, da bi nekatere zapornike iz Guantanama poslal v Afganistan. Evropska unija, ki je odločitev o sprejemu zapornikov iz Guantanama opravičevala z besedami, da tako pač pomaga Obami pri postopnem zapiranju tega zloglasnega zapora, je ostala brez besed. In 33 zapornikov iz tega zapora na Kubi še čaka na odločitve posameznih držav za sprejem, poroča TV Dnevnik.

Poglejmo odzive po svetu na Obamovo odločitev. Češki zunanji minister Ivan Langer je dejal, da je stališče lahko skupno, toda nihče ne more prisiliti nikogar, da sprejme nekoga iz Guantanama. Na drugi strani pa ima vsak pravico, da ga popolnoma seznanijo.

A 33-erica iz Guantanama ne ve, kaj jih čaka v državah, ki jih sprejmejo. Nekatere, tako Slovaška, so jih sprva vtaknile v pripor, druge, kot Švedska, so jih obravnavale kot prosilce za azil, tretje kot begunce, kot na primer Bolgarija, ki je sprejela tudi zapornikove sorodnike.

Nezadovoljni državljani
Državljani držav, ki so Guantanamovce sprejeli, z odločitvami njihovih vlad niso zadovoljni. Pa ne toliko zaradi zapornikov, bolj zaradi načina - kako so na skrivaj sprejeli odločitev, ne da bi o tem kaj razpravljali pred njihovim prihodom. Pa tudi potem ne, saj večinoma identitete posameznikov zaradi varnosti zapornikov in tajnosti njihove zasebnosti države gostiteljice skrivajo.

Večinoma Guantanamovci dobijo novo identiteto, delo in dom, nekateri, tako tisti na Slovaškem, zahtevajo življenje v muslimanski skupnosti države gostiteljice in dostop do spleta. Toda finančna plat sprejemanja Guantanamovcev ni dorečena kakor tudi ne varnost.

Španski zunanji minister Miguel Moratinos pa meni: "Znotraj schengenskega območja velja popolna svoboda gibanja. V vsaki državi članici bo zato veljal informacijski mehanizem za zapornike."

A to je teorija, praksa pa bo pokazala, kako bo mehanizem deloval. In ker kljub predvolilnim obljubam Obame Guantanamo ostaja, se vsiljuje vprašanje, kakšna je razlika med Bushem, ki je leta 2002 Guantanamo ustanovil, in Obamo, ki ga ohranja pri življenju. Ne velika - le Nobelova nagrada na mir. Za kaj že? Za iluzije. Izgubljene. Tako je sklenila Blanka Doberšek v Dnevniku.