Park Taksim:
Park Taksim: "Tayyip, odstopi!" Foto: EPA
Kaj se (zares) dogaja v Turčiji?

Na aveniji, ki se spušča proti Bešiktašu, so si protestniki iz rok v roke podajali opeke in gradili zidove, da bi svoje tako imenovano osvobojeno ozmelje zavarovali pred vdorom policije. Namesto rokovskih uspešnic so peli turške budnice in delavske himne. Mehmet si je vedno želel, da bi videl Woodstock in zdaj, na stara leta, se mu je želja uresničila.

Turška mladina se je odločila, da se bo osvobodila okov, da se bo postavila po robu družbenim normam. Nihče nam ne bo govoril, kako moramo živeti, vpijejo v en glas mladostniki. Premier Recep Tayyip Erdogan je svojimi pripombami, zakoni, predlogi zakonov začel vdirati v domove, v zasebnost staršev in otrok. A če se starši niso zganili, so se zato uprli otroci. Prepričani, da živijo v demokratični družbi, so se podali na ulice. In doživeli hladen tuš, policija se jih je lotila kot kriminalcev, premier jih je označil za prestopnike. A se turški otroci cvetja ne dajo, vztrajajo pred svojimi šotori, se hladijo z lubenicami in brenkajo na kitare. Z zadnjo različico iPhona v rokah se borijo za drevesa. Flower-power je v zraku, vonj po pečeni koruzi se meša s sladkimi hlapi ljubezni.

Na desni lahko poslušate prispevek o dogajanju v Turčiji, ki sta ga za oddajo Reakcija na Valu 202 pripravila Jernej Verbič in Petra Kovič.

To je gibanje, ki je nekoč že spremenilo svet in tudi Turčija po protestih ne bo nikoli več ista. Potresno ogroženi Carigrad je pošteno streslo, trčili sta Evropa in Azija, med ruralno in urbano Tučijo je zazeval globok prepad. Vsemogočni Erdogan je postal popikona, simbol nazadnjaštva in represije, izvoljeni diktator. Vsaj 50 odstotkov Turkov ga podpira, 30 odstotkov ga malikuje, prav toliko jih je, ki ga sovražijo, nekaj več tistih, ki ga prezirajo. Predsedniški stolček "a la Turca", kot je nekoč dejal, se mu je najverjetneje že izmuznil. Ustave, ki bi mu omogočila, da bi Turčijo spremenil iz parlamentarne v predsedniško republiko, mu skoraj gotovo ne bo uspelo spremeniti. A da bi protesti dejansko lahko odnesli njegovo vlado, verjamejo le redki.
Erdogana lahko spodnesejo le njegovi zavezniki, zgodi se lahko interni puč. Predsednik Abdulah Gül bi lahko v želji po rešitvi stranke in pa tudi svojega predsedniškega stolčka žrtvoval vse bolj spornega Erdogana. Človeka, ki je zaslužen zato, da se tanki nikoli več ne bodo valili po Istiklalu, proti Taksimu. A če bo zunanje in notranje izzive preživel, bo zagotovo ostal brez svetniškega sija.

Obdobje vsemogočnega Erdogana se končuje. Otroci so se osvobodili okov, starši bodo odslej morali trkati na njihova vrata.

Iz Carigrada, Karmen W. Švegl

Kaj se (zares) dogaja v Turčiji?