Svet
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 45 glasov Ocenite to novico!
Tomo Križnar
Z letečimi kamerami nameravava posneti projekcije in množične reakcije domačinov iz zraka in jih uporabiti v dokumentarnem filmu, ki bo predstavil tudi to, kar bodo zabeležile leteče kamere med napadi vladne vojske in milic na nubske vasi. Več kot bo letečih kamer, bolj bo svet lahko priča, kaj počnejo arabski vojaki in mudžehedini z afriškimi staroselci v zaprtih področjih. Foto: MMC RTV SLO/Tomo Križnar
       Prosim, ostanite še naprej z nami. Vi, ti, vsi, ki vam je še mar. Vi ste tisti „big man,“ ki ga rabim, da me čuva. Zaženite galamo, če me bodo spet zgrabili najbolj preplašeni in paranoični. Če sočustvujete in podpirate to, kar počnemo - prosim nakažite skromen prispevek. Za leteče kamere in satelitski internet prek www.Hope.si. Za novo kamero in produkcijo novega dokumentarnega filma, v katerem se vam obvezujem povedati vse, česar sedaj ne smem, prek www.TomoKriznar.com. Najlepša hvala!       
 Tomo Križnar
Tomo Križnar
To je torej ta nova država, sto triindevetdeseta članica OZN. To je torej to novo upanje za človeštvo, rojeno iz najdaljše in najbolj krute afriške vojne. Foto: Tomo Križnar

Dodaj v

Tomo Križnar: Kako sem se po dolgem času spet znašel v zaporu (2. del)

Pismo iz Južnega Sudana
12. maj 2013 ob 08:23
Yida - MMC RTV SLO

Ljudi v Južnem Sudanu imajo v rokah moralno najbolj izprijeni zahodni lobiji, ne kulturno in ne duhovno najbolj navdahnjeni zahodni prosvetljenci.

Sovražnik je torej isti kot doma v Sloveniji in Evropi.


Ponedeljek, 22. april 2013, zaklenjena soba v National Security, Juba
"Naprej marš, obrni se levo, zdaj pa desno, zlij plastenko z urinom, odvrzi v ta koš, dajmo, dajmo, kaj delaš v stranišču tako dolgo!" me je teroriziral stražar, ko sem ga z razbijanjem po vratih priklical, da me je peljal na stranišče.

Minister za informacije Barnabas ni poklical nazaj, niti odgovoril na moj sms. "Očitno si žrtev neke vrste slabega komuniciranja," me je dopoldne miril moj zasliševalec, ko je prišel ponovno vrtat vame. "Samo vrnite mi potni list in denar in me vrnite, kjer ste me aretirali, pa bo vse ok." "Ne še. Moramo počakati odločitev glavnega v tej hiši." V tem je zazvonilo. Poklical je Khamis Jelab, eden od najmočnejših generalov SPLA North v gorah in v času premirja guverner Južnega Kordofana. Daniel z Radia Damazuj mi je prejšnji večer sporočil, da ga je obvestil in da je obljubil, da mi bo poslal na pomoč, svoje ljudi v Jubi. Spomni se me iz prejšnje vojne v Nubskih gorah in ve tudi, da sem bil osebni prijatelj pokojnega legendarnega voditelja SPLA v gorah Jousifa Kuwe Makija. "Nate, tukaj imate!" sem podal mobilni telefon. "Naj vam on pove, kdo sem in kaj počnem!"

Govorili so po arabsko, zato nisem vsega razumel. Čutil pa sem, da je zasliševalec poudarjal, da mora Jelab poklicati šefa v najvišji pisarni te hiše. Ali še bolje vrhovni komandant SPLA North Abdel Aziz naj ga pokliče. Ta lahko doseže, da bom takoj spuščen. Jelab mi je obljubil, da bo poiskal Aziza in ga zmotil, pa četudi med raketiranjem Kaduglija.

Ko so fantje odšli, sem takoj obvestil Klemna, da bo zdaj vse v redu, in ga prosil, naj poizve, do kdaj še lahko brez penalov prestavimo let, za katerega imam karto 25. aprila. Jacob me najbrž čaka že dva dni. Ko sva z Živo pustila kovček z letečimi kamerami v prvi zidani hiši poleg Jacobove domačije, sva mu po staremu očetu pustila sporočilo, da grem v Modri Nil in da se bom vrnil najkasneje v desetih dneh.

Jacob je tehnični človek. Preden se je začela zadnja vojna, je imel v Kadugliju elektrotrgovino. Iz nje je, ko so vladne sile 5. junija 2011 napadle dom Abdela Aziza, pripeljal na osvobojeno ozemlje projektor. Rabiva samo še generator in motor, s katerim bova lahko potovala po deželi in pod večer projicirala presnete fotografije iz knjige Leni Riefensthall The last of Nuba. Že po tem, kako niso mogli skriti presenečenja med prepoznavanjem svojih golih mam in tet in stricev v knjigi, zdaj sami poviti vsi po vrsti v muslimanske dželabije ali krščanske hlače in srajce z dolgimi rokavi, si obetava, da bodo prepoznali tudi, kaj so jim v možgane spretno vsilili islamski fundamentalistični agitatorji in krščanski misijonarji. "Sram pred nagoto naših staršev je samo posledica verskih konceptov. Roka, nos ali penis so enako vredni, le drugo funkcijo imajo," mi je v prvem dokumentarnem filmu Nuba, čisti ljudje, leta 1999 povedal Yousif Kuwa - ne samo pobudnik upora in veliki vojskovodja, ampak tudi oče nubskega duhovnega preporoda.

Z letečimi kamerami nameravava posneti projekcije in množične reakcije domačinov iz zraka in jih uporabiti v dokumentarnem filmu, ki bo predstavil tudi to, kar bodo zabeležile leteče kamere med napadi vladne vojske in milic na nubske vasi. Več kot bo letečih kamer, bolj bo svet lahko priča, kaj počnejo arabski vojaki in mudžahidi z afriškimi staroselci v zaprtih področjih. Bolj, ko se bodo v Kartumu generali zavedali, da jim iz zraka gledamo pod prste, manj si bodo upali požigati, pobijati in iztrebljati najbolj nedolžne ljudi z njihove zemlje. S posnetki bomo pokazali ustanovam, ki zdaj gledajo proč, koliko domorodnih ljudi še vedno živi svojo kulturo doma, in jih prisilili, da bodo z arogantnim režimom spogajale cono brez dovoljenih preletov bombnikov in dostop humanitarne pomoči, ne samo v begunska taborišča v Južnem Sudanu, kjer se zdaj vse gnetejo, ampak naravnost v vasi, kjer vztrajajo tisti, ki se borijo za pravico ostati Nuba.

Mudi se mi. Štiri mesece sem hitel, kolikor sem mogel, da bom čim prej nazaj doma pri svoji hčerki. Dvakrat sem že prestavil polet domov. Prvič zato, ker smo čakali rezervni del za polomljeni quadrokopter. Drugič zato, ker nam je qudrokopter ušel v nebo in ga nismo več našli. Z Jacobom sva ga iskala tri dni, dokler me njegov prvi nadrejeni, komandant Kawa ni lastnoročno odpeljal čez mejo in me dobesedno izgnal v Južni Sudan. Rekel je, da zato, ker mi je potekel vizum. Iz previdnosti sem se umaknil v Kongo, kjer sem tri tedne čakal nov quadrokopter in primerjal tamkajšnje humanitarne razmere s temi v Sudanu ter skušal odkriti, zakaj bodo OZN-ova koltanova polja, kjer se spopadajo različne skupine kongoških upornikov z vladnimi silami opremili s podobnimi, večjimi in dražjimi droni z nameščenimi kamerami - naftna polja in mejo med obema Sudanoma pa ne. Klemen je poslal dve novi leteči kameri, ki ne moreta več uiti v nebo. Ko me ni bilo so našli tudi izgubljeni qudrokopter. V gorah imamo tako že tri, ki čakajo ...

Medtem ko sem se mučil z vprašanjem, zakaj mi tako potratno odteka čas, je poklicala Bojana. Moja draga Bojana. Srečala sva se tik pred odhodom na to pot. Prvič, ko sva z ravnateljico Osnovne šole Rakek prišla na Radio 94 v Postojno in je vodila intervju o dobrodelnem koncertu na tej šoli, na katerem so zbirali tudi sredstva v podporo šole dr. Janija Kokalja v najbolj zanemarjenem delu Nubskih gora. Bojana je na koncu obljubila, da bo otroke v svojem razredu v Osnovni šoli 8 talcev Logatec prosila, naj donirajo šolske potrebščine. S hčerko Laro sta teden pozneje prinesli toliko polnih torb, da jih nisem mogel vzeti s seboj. Bojana je zdaj moja muza, ki mi ves čas pomaga. Prepričuje me, da imam še čas ...

Povedala mi je, da me bo poklicala Helena Milinkovič z RTV SLO, ki pripravlja oddajo o modernih genocidih. Med navzkrižnem preverjanjem treh preiskovalcev v sobi, ki se je nadaljevalo takoj zatem, se nisem imel časa pripraviti. Na snemalnik deset tisoč kilometrov daleč sem diktiral razliko med Sudanom in Kongom in v danih razmerah ogrožen tudi sam sočustvoval še bolj kot običajno. Čestitala mi je za viktorja, za najboljši dokumentarni film leta 2012, jaz pa njej - saj sva ga z Majo Weiss sproducirala v koprodukciji z RTV SLO, podobno kot že tri filme prej. Sodelovanje je prineslo donacije, s katerimi kupujemo kamere in satelitske povezave. Ne delamo za plače in zavarovanja, potne stroške si krijemo sami. Prostovoljci smo. Ženeta nas sveta jeza ... in vera v medije.

Iz zadnjega zapora v Darfurju so me spravili novinarji, ki so z obveščanjem množic izvajali pritisk na politike. Prav zato, ker imam to izkušnjo, verjamem, da mediji in kritična masa obveščenih ljudi lahko rešijo tudi Nube in druge, ujete v navzkrižnih interesih mednarodne gospodarske politike.

Zasliševalci so me medtem ves čas resno opazovali. Ko sem končal, sem čutil nekaj kot premoč.

Najbolj dramatični dogodek se je zgodil pol ure po intervjuju z RTV SLO in takoj potem, ko so zasliševalci odšli iz sobe. Govoril sem s Klemenom in ga prepričeval, da bo zdaj vse v redu, in ga prosil, naj ne bo plašen. Daniel z Radia Damazuj mi je sporočil, da je Abdel Aziz nehal raketirati Kadugli in naj bi bil zdaj namenjen na pogajanja s sudansko vlado v Adis Ababo. Ne ve se, ali gre samo za še eno pretvarjanje ali morda nameravata obe strani dejansko podpisati mir, kar je po obisku Omarja Bashirja v Jub,i na katerem sta se s Silva Kirrom prejšnji teden baje dogovorila, da bosta zares spet odprla naftovode in čisto zares prenehala z vsem nasiljem in tudi podpiranjem upornikov drug proti drugemu, prav tako možno.

Vse to sem hlastno poročal Klemenu, ko je zaškrtal ključ in je vstopil ta, ki me je po zaslišanju v soboto prepričeval, da gre vse v redu, da moram samo skozi legalni postopek in da me prosi, naj bom potrpežljiv z njimi. Rekel je, da naj ne skrbim, da je čisto zares še naprej vse v redu, a da niti sam ne razume, zakaj so ga poslali po moj mobilni telefon. Klemnu sem še uspel povedati, kaj sledi in mu naročiti, naj če ne dobi mojega klica v desetih urah, kolikor je še časa za prestaviti polet domov brez penalov - spremeni datum na okoli 12. maja. Nato sem izroči oba telefona.

Ko je mož odšel, je z zunanje strani vrat nekaj onegavil po ključavnici. Brez telefonske povezave sem ostal impotenten. Nisem mogel vprašati niti Khamisa Jelaba, zakaj njegovih ni na pomoč, niti Daniela prositi, naj poišče koga drugega, niti sam tipkati številk različnih ljudi v Jubi, ki sem jih zbiral prav za to, da bi mi priskočili na pomoč v takem primeru.

Redki novinarji si leto in pol po razglasitvi neodvisnosti drznejo kritizirati vsesplošno korupcijo in nasilje v novi državi. Lani je Kirr javno pozval kolege iz vrst SPLA, ki so ukradli petsto milijonov dolarjev mednarodne pomoči, nakazane v centralno banko in namenjene za humanitarne projekte, naj jih vrnejo. Ko je novinarka na CNN vprašala soustanovitelja ameriške organizacije, ki se bori za človekove pravice Johna Pendergasta, ali se kot eden tistih, ki so botrovali odcepitvi čuti soodgovornega za ta prvi javno razbobnan znak, da junaki upora zdaj dojemajo Južni Sudan kot svoj fevd, v katerem imajo pravico skrbeti predvsem zase in svoje lojalne vazale, je ta skromno odgovoril, da se, da pa je ameriška vlada poslala svoje preiskovalce in da bodo ti že odkrili kdo je odnesel iz banke tako vsoto. Do danes ni bilo nič slišati, da bi se to dejansko zgodilo. Ko se je o zlorabah moči nove južnosudanske elite v SPLA razpisal Alan Boswell, ki smo ga ob začetku vojne priklicali v gore z grozljivimi posnetki naših prostovoljcev, ga je ta isti minister za informacije Benjamin Barnabas, ki ga z Danielom kličem na pomoč, označil za lažnivca in sovražnika države. Od takrat nisem zasledil nobenega njegovega prispevka iz Južnega Sudana.

Torek, 23. april 2013
Fant je ponoči pobegnil. Ne vem, kdaj. Vem pa, kako. Tisti, ki je odnesel moja telefona, je pustil vrata narobe zaklenjena. Tako, da se zatič ni oprijemal v režo v podboju. Z Dengom si nisva bila na jasnem, če pomotoma ali namenoma. So odklenjena vrata past, v katero naju skušajo zvabiti. Če bova bežala, naju bodo ustrelili v hrbet, rekoč da zato, ker se nisva hotela ustaviti.

Žal mi je za družbo. Imenitno sva se imela. Miren je bil, obziren je bil, pustil me je tuhtati, brati in pisati; sploh ni deloval star 17 let. Sploh pa ne kot kriminalec. Le to, da je za denar pripravljen narediti vse, kot je rekel, ne gre s spominom, ki je ostal za njim.

Z Dengom sva ves čas pogledovala k vratom, kdaj bo nekdo opazil, da so samo priprta. Zgodilo se je celo, da je eden za drugim nekaj fantov odprlo vrata in pogledalo noter. Skočila sva pokonci, a so izginili tako, kot so se pojavili. Niti tisti, ki je prišel po denar za mojo večerjo, ni zaklenil vrat, ko se je vrnil z rižem s fižolom. Ko sva povečerjala sem zaspal. Ko sem se proti jutru zbudil, je bila postelja poleg prazna. In vrata priprta kot prej.

Da je Deng pobegnil, so zagnali histerijo šele okoli enajstih. Naenkrat je bila soba polna mladih slokih Dink v temnih poslovnih oblekah iz filmov o ameriških policijskih agentih. Silili so vame, kaj in koliko vem. Skomigoval sem z rameni in skušal ostati resen. "Beži fant moj, beži vsaj ti. Naj ti uspe." Prišel je tudi ta, ki mi je odnesel telefona, in vneto pregledoval vrata. Trdil je, da jih je prav zaklenil in da jih je moral odkleniti in narobe zakleniti nekdo drug.

12.00. Pravkar mi je moj zasliševalec prišel povedat odločitev glavnega v zgradbi. Izgnan bom v Ugando, od koder sem pred tremi tedni vstopil. Tam lahko poiščem vodstvo SPLA - North, Abdela Aziza. Le ti bodo šli lahko z mano na ambasado Južnega Sudana, tam bodo imeli navodila, kako mi lahko pomagajo. Zahteval je 160 sudanskih funtov za letalo do Kampale. One way ticket! Odvrnil sem, da bom ubogal, ker imam po petih dneh vsega dovolj, ampak da še enkrat prosim, naj mi ne delajo stroškov in kradejo časa in naj me namesto tega raje sami spravijo v begunsko taborišče Yida, do kamor po zraku ne bom prečkal nobenih nadzornih točk in varnostnikov, opravil bom svoje v Nubskih gorah in se vrnil prav tako po zraku v Jubo. Tako bomo vsi ohranili obraz pred zgodovino.

Rekel je, da je prejšnji večer končno pogledal film Oči in ušesa boga in da je zelo prevzet in da delamo junaške stvari, ampak odločitev nadrejenih je dokončna. Če je to res, kar pravi, sem ga prosil, potem naj me sooči s temi skrivnostnimi nadrejenimi, da bom imel sam možnost prepričati jih. Po daljšem oklevanju je pristal, odšel, in se čez pet minut vrnil rekoč, da nimam nobene druge možnosti več. Izročil sem denar. In prosil za telefon, da bom Klemenu sporočil, naj ne zažene panike po diplomatskih kanalih. In zdaj čakam.

14.00. Ni telefona. Po vsej verjetnosti mi ga ne bodo vrnili vse do izgona iz države, baje jutri dopoldne. V Kampali mi bodo na njihovi ambasadi najbrž povedali, da sem nezaželen. Čutim nekaj kot žalost in opeharjenost. To je torej ta nova država, sto triindevetdeseta članica OZN. To je torej to novo upanje za človeštvo, rojeno iz najdaljše in najbolj krute afriške vojne. To so torej ti junaki, borci za boljši svet oziroma njihovi potomci. Mladi ljudje, ki prevzemajo funkcije lepo oblečeni. Kar nekaj nas je aktivistov, ki smo vse od začetka upora leta 1983 jedli isti močnik iz istih lavorjev, bežali pred arabskimi konjenicami in ruskimi antonovi in kitajskimi migi, se tresli za njihove otroke in žene in matere v malaričnih močvirjih in gorah in skušali prepričati svetovno javnost, da je mučenje in mitraljiranje domorodnih ljudi z naftnih polj naš skupni človeški problem in da se moramo vsi aktivirati. Še ena revolucija je pojedla svoje sinove.

V zadnjih desetletjih so bili komandanti in navadni vojaki SPLA pa tudi ljudstvo veseli vsakega tujca, ki je tvegal in prišel s širokim srcem in močno dušo. Zdaj ne izdajajo samo svoji soborcev v Nubskih gorah in Modrem Nilu, ampak tudi nas, ki nimamo sebičnih namenov. K hudiču so šle stare vrednote plemenske ureditve ... Tudi Južni Sudan je zdaj eden od pokazateljev, kam gre sodobni svet.

15:11. Telefona še vedno ni, pa če še tako butam po vratih.
20:00. Nikogar ne morem priklicati.
00:00. Tišina po hodnikih zunaj. Vroče in zatohlo. Bom dobil telefona, vsaj preden me odpeljejo?

Sreda, 24. april 2013
Dobil sem telefona. Ampak šele ob 4.30 zjutraj, ko so prišli pome, da me odpeljejo na avtobus. Ne na letalo, ampak na avtobus za Kampalo. Noč je bila še, bil sem med prvimi potniki. Številko 49 sem našel čisto zadaj v tretji predzadnji vrsti. Nahrbtnika niti skupaj s tremi spremljevalci nisem mogel stlačiti v prtljažnik nad glavo, ker je predebel. Namesto njega sem zdrknil noter torbo z videokamero, Sonyevo XL 2000, vredno več kot pet tisoč dolarjev. Prva skrb je bila poslati sms Klemenu in Danielu, naj ustavita konje, če sta jih slučajno splašila. Nič diplomatov, nič politikov, dokler se lahko sam rešim. Nato sva kar nekaj časa govorila z Bojano, ki jo je Klemen obvestil, čim je dobil sms. Ni spala, moja draga. Poročal sem, ko sem začutil, da se moji spremljevalci nekam čudno drenjajo okoli mene. Mislim, da so torbo s kamero in večino denarja, ki sem ga imel skritega v njej, odnesli z avtobusa ravno takrat. Da je ni, sem opazil šele v Nymulah, na meji z Ugando čez štiri ure. Večina sopotnikov je prisegla, da torbe ni bilo več, ko so se posedali. Svoje torbe in vreče so stisnili na mesto, kjer je bila prej moja torba. Odnesli so jo lahko le moji varnostniki. A je šlo samo za to ves čas? Ali je za vsem še kaj dosti hujšega?

Četrtek, 25. april 2013
V Jubi ni nobene pisarne SPLA-North Abdela Aziza.

Petek, 26. april 2013
Na ambasadi Južnega Sudana sem na skrivaj posnel izjavo atašeja, da tujec za potovanje kjer koli po Južnem Sudanu ne potrebuje nič drugega kot potni list in veljavno vizo.

Sobota, 27. april 2013
Na poti z avtobusom nazaj v Jubo. Z vizo z več dovoljenimi vstopi prečkal mejo brez težav.

Ponedeljek, 29. april 2013, Juba
Minister za informacije Benjamin Barnabas je v svoji pisarni vljudno poslušal mojo izpoved, nato pa obljubil, da bo govoril s šefom Nacionalne varnosti. Naj se vrnem jutri.

Torek, 30. april 2013, Juba
"Nimam še odgovora," je rekel Barnabas. Pridi spet v četrtek. Po 1. maju. Po prazniku.
V torbi s kamero je bila skrita tudi večina mojega denarja. Tudi prispevek za šolo dr. Janija Kokalja v Nubskih gorah Osnovne šole Rakek. Lojze Podgoršek iz Naklega je po telefonu obljubil, da mi bo pomagal in poskrbel, da bom dobil denar.

Četrtek, 2. maj 2013
Barnabas mi je naročil naj se vrnem naslednji dan. Tako utegne iti v nedogled. Ne verjamem, da bom dobil kamero nazaj. Če bom preveč sitnaril utegnejo poslati morilca, kot je Deng. Ampak to je bila moja najboljša videokamera, v katero sem vložil največ, zato da bi mi njene drage leče in vezja omogočila pokazati lepoto, plemenitost, žlahtnost domorodnih ljudi ... So za vsem, kar se mi dogaja eni in isti? So dosegli, da sem bil izgnan najprej iz Nubskih gora in nato tudi iz Južnega Sudana ti, ki jih ne smem omeniti?

Vsak, ki se poglobi v veliko trpljenje v provincah onkraj meje in skuša poiskati vzroke, lahko razume zakaj neodvisnih poročevalcev ne marajo nikjer in nihče. Nihče noče cele resnice, ampak samo toliko kolikor jo je mogoče izkoristiti. Niti v redkih humanitarnih organizacijah, ki ne ubogajo diktatorja Omarja Bashirja in politične ter ekonomske rešitve njegovih ameriških in evropskih partnerjev iz mirovnega sporazuma leta 2005 in na skrivaj vendarle pomagajo staroselcem v Nubskih gorah. Ne pa v Modrem Nilu. Zakaj ne tudi v Modrem Nilu? Odgovor vzbuja sum, da so tudi te humanitarne organizacije, ki jih ne smem razkrinkati, čeprav je njihovo razdeljevanje hrane in tehnična pomoč v gorah neke vrste "javna tajna" in za njihovo delovanje v Kartumu prav gotovo vedo, bolj ali manj prav tako pod kontrolo lobijev, ki jih financirajo in za katere interese delajo. Praktiki nič ne dajo zastonj. O tem, kako na različne načine skušajo nadzorovati protektorat, ki ga ustvarjajo podobno, kot so nekoč kolonije in kako poskušajo nadzorovati tudi novice, ki prihajajo ven, bom lahko govoril, ko se ne bom več bal, da bodo domačini ostali še brez njihove podpore, ki vendarle vsaj nekoliko pomaga, da ostajajo na domovih.

Petek, 3. maj 2013
Barnabas me ni sprejel. Kamere očitno ne bom dobil nazaj. Dobil pa sem denar in kupil letalsko karto za Bentu, kraj na naftnih poljih, kjer bi moral biti že pred dvema tednoma. Od tam bom po zemlji prečkal mejo in nadaljeval v Nubske gore. Spet je pomagala Bojana. Hvala Podgorškovim in Pan Elektkroniku. S seboj bom tovoril enega od treh satelitskih internetnih sistemov, ki jih je z donacijami na Hope med tem kupil in poslal v Jubo Klemen. Druga dva so prevzeli naši prostovoljci iz Darfurja in Modrega Nila. Z letečimi kamerami bodo lahko spremljali napadalce med "čistilnimi akcijami" kot pravi sudanska vojaška hunta požiganjem in pobijanjem njihovih vasi. Posnetki in nov dokumentarni film bodo prek spleta lahko dosegli pozornost še občutljivih ljudi ... Če me seveda spet ne bodo vrnili. Abdel Aziz namreč med tem napreduje proti Kartumu. Zadnje dni je zasedel Um Ruwabo, pomemben kraj na glavni cesti med Kartumom in Darfurjem severno od Nubskih gora. Nihče v svetovnih metropolah ga ne podpira, vsi hočejo mir da bo olje spet teklo. EU in ZDA in OZN so najprej srdito obsodili raketiranje Kaduglija, zdaj upor in zasedbo glavne ceste. Po njihovi retoriki zato ker novo nasilje proži nove valove beguncev, ki jim Bashir zahodnim organizacijam registriranim pod njegovim nadzorom - značilno ne dovoli pomagati. Brez hrane, vode, zdravil in zaščite se te dnil zbirajo in čakajo na nas v goli puščavi - tik pred začetkom deževne dobe. Ko bo začelo deževati bo prepozno za transport po zemlji. Nihče v svetovnih metropolah noče vojne v Sudanu, ampak naši politiki in diplomati in drugi intelegenti v Bruslju in Strasbourghu očitno nimajo pojma kaj trpijo in čutijo domačini na meji in v obeh Sudanih. Za njih v Kartumu ni boljšega človeka kot je Bashir. Nikoli niso srečali Abdel Aziza, Suleimana Jamousa in drugih, ki jim zaupa ljudstvo. Odločajo iz pisarn v steklenih železobetonskih stolpnicah, kjer so najbolj izpostavljeni sebičnim lobijem.

Hinavščina in dvoličnost v ZDA in EU ni naključna. Največji del naftovoda skozi Nubske gore je zgradila kanadska korporacija Talisman. Vmesne postaje švedska korporacija Ludlin. British Petrolium je prisoten na skrivaj za kitajskimi korporacijami, ki vzdržujejo instalacije. Osemdeset odstotkov sudanske nafte je do januarja lani, ko je Republika Južni Sudan zaprla ventile, teklo skozi Nubske gore v Port Sudan in v tankerjih na Kitajsko. Kitajska je vedno bolj močna in vedno bolj žejna nafte, zahod je vedno bolj šibek in vedno bolj popušča ne samo zato ker je Kitajska pokupila ameriške dolgove, ampak tudi zato ker se razen z grožnjami z orožjem za množično ubijanje ne zna odzvati niti na samomorilske napade arabskih islamskih skrajnežev.

Moja hipigeneracija, moja generacija upora študenov v Parizu leta 1968, moja generacija, ki je zrasla z Frojdom, Jungom, Fromo, si pa želi samo mir. "Pusti nas pri miru še teh nekaj petkov" ponavljajo. Mojim prijateljem doma nikakor ne morem dopovedati da staroselci v Sudanu in drugod v tretjem svetu umirajo prav za te njihove mirne petke, vikende in nedelje in dopuste, ko si privoščijo krajše izlete in sanjska potovanja … na katerih lahko še bolj pobegnejo iz stvarnosti.

Ponedeljek, 6 maj 2013, Yida, taborišče beguncev iz Nubskih gora, meja med Sudanoma
Brez težav pristal v Bentuju, le satelitski krožnik s premerom dveh metrov in dvajset kilogramov težke nosilne kovinske palice so ostale na letališču, ker jih zadnji trenutek niso pustili na letalo. Vsa čakalnica je skandirala: "Dovolite mu iti, dovolite mu vzeti vse s seboj!" ampak na koncu je zmagala trma nadrejenih. Pravila so pravila! Navadni folk v Sudanu je še zmeraj OK kot v starih časih in sploh ne komplicira. Vse se da z njimi. Kako jih ne bom imel rad? Le ti, ki so dosegli višje pozicije delajo samo še zase. Tisti, ki izdaja kartico za vstop v letalo, je obljubil, da bodo vzeli vse v ponedeljek. Vse sem pustil enemu od varnostnikov, ki pregledujejo prtljago skupaj z 280 funti kolikor so naračunali tovornine. Obljubil je, da bo čuval stvari, dokler ne pride kdo ponje in jih v ponedeljek spet pripelje. Za to uslugo sem poklical Sadiqa Alija, našega prostovoljca v Modrem Nilu, ki je v Jubi na treningu za poročevalce, ki ga za skupaj za naše v Niubskih gorah organizira Amnesty Kanada. Ampak namesto njega je - ko tega nisem mogel več preprečiti, ker sem bil že na poti v letalo – prišla ena od hijen. Eden tistih, ki jih sumim, da so dosegli pri komandantu Kawi moj izgon februarja iz Nubskih gora. In tudi tegale zadnjega v Ugando. Po telefonu mi je sporočil, da bodo krožnik in palice prepeljali z letalom, ki ga bo plačala za njihovo vrnitev v Nubske gore ena od organizacij, ki jih ne smem omeniti.

Tisti, ki me že ves čas ovirajo, imajo torej pol internetnega sistema, jaz pa ostalo polovico. Bodo zmagale malhe z denarjem – ali moč srca? Me Jacob še čaka?

Prosim ostanite še naprej z nami. Vi, ti, vsi ki vam je še mar. Vi ste tisti „big man,“ ki ga rabim, da me čuva. Zaženite galamo, če me bodo spet zgrabili najbolj preplašeni in paranoični. Če sočustvujete in podpirate to kar počnemo - prosim nakažite skromen prispevek. Za leteče kamere in satelitski internet prek. Za novo kamero in produkcijo novega dokumentarnega filma, v katerem se vam obvezujem povedati vse, česar sedaj ne smem.

Najlepša hvala!

Tomo Križnar, Yida, Republika Južni Sudan

Prijavi napako
Komentarji
orchid
# 12.05.2013 ob 09:06
vedno znova in znova ostajam brez besed.......... :( Tomo, moj poklon!!!
Senna-Maze 28
# 12.05.2013 ob 09:03
Tomo ti si pravi resnični junak!
pan
# 12.05.2013 ob 09:52
Še poslednjim nejevernim Tomažem: samo sešteti je treba ena plus ena in vklopiti še zadnje ohranjene zdravorazumske percepcije, pa je takoj jasno - Tomo se bori ZA VSE NAS!!!
Tomo, žal, nikoli ne bo poitik. Takše bi namreč potrebovali.
Tomo, žal, nikoli ne bo "leading manager". Takšne bi namreč potrebovali.
Tomo, žal, nikoli ne bo na čelu neke nove OZN. Takšne bi namreč potrebovali.
Dokler pa Tomo še zna - s samo njemu lastno neomajno in neupogljivo držo, stilom, Kristusovo energijo in proletarsko trmo - potrkati na kanček naših svobodomiselnih src in duš,....tako dolgo še lahko verjamemo, da vendarle še obstaja upanje v tem brezupu, ki se ga, ovce v vrsti za zakol, skoraj ne zavedamo več!
slovencan
# 12.05.2013 ob 10:49
@HadvaO
Bilo mu je podtaknjeno.
Takšni junaki imajo vedno največ sovražnikov.
Pozitivci so največja pretnja sistemu.
spiridon
# 12.05.2013 ob 10:18
legenda...solze mi tečejo
fafaron
# 12.05.2013 ob 11:40
Lahko nas je sram, da imamo Hildo Tovšak.
Lahko nas je sram, da imamo Janeza Janšo.
Lahko nas je sram, da imamo Dimitrija Rupla.
Lahko nas je sram, da imamo Zorana Jankovića.
Lahko nas je sram, da imamo Blood & Honnor!!
Lahko nas je sram, da imamo Toneta Ropa.
Lahko nas je sram, da imamo Ivana Zidarja.
Lahko nas je sram, da imamo Antona Stresa.
Lahko smo že skoraj prepotentno ponosni, da imamo Toma Križnarja. Amerika ga nima. Avstrija ga nima. Hrvaška ga nima. Kitajska ga nima.
slovencan
# 12.05.2013 ob 10:47
Junak, kot ga Slovenija še ni imela!
Poklon
grujo7577
# 12.05.2013 ob 11:13
Dokler bodo ZDA vodile politiko,kot jo sedaj bo zmeraj na prvem mestu kapital, za uboge ljudi pa jim tako ni mar. BRAVO TOMO, KAR TAKO NAPREJ.
frozen pingvin
# 12.05.2013 ob 11:39
@svito-estante

zmeraj se sprašujem, zakaj ljudje, ki opazite, da so težave v sloveniji, samo gobezdate in nič ne pomagate?!!

ps: pokaži mi še enega samcatega človeka v sloveniji, ki mu hišo preletavajo migi, mečejo bombe nad njegovo vas, njegovi otroci umirajo zaradi podhranjenosti, zloma roke, itd... ga ni, GA NI..!!
Sebastjan666
# 12.05.2013 ob 11:27
svito-estante

Mogoče boš enkrat dojel, zakaj počne Tomo to kar počne.
Vzemi stvari v svoje roke v sloveniji in počni to sam, kar zahtevaš od Tomota.
Tomo si je zadal zelo časten cilj in se bojuje proti gnilim korporacijam tam.
Pri nas še ni tako hudo, bo pa postalo, če bomo pustili, da korporacije v EU-ju postanejo bogovi.
Delajo v tej smeri, vsak dan bolj.
Sudan je samo lep primer kaj nastane z državo in ljudmi, ko korporacije in popolnoma zasužnijo državo. Sem pa lahko prištejemo tudi verske fanatike, sponzorirane s strani Savdske Arabije.
ibrohajduk
# 12.05.2013 ob 13:33
ciracara....ti si eno veliko tele!!!
gregorsu
# 12.05.2013 ob 15:48
kmalu bomo rabili Tome Križnarje v Sloveniji, le da takrat ne bo več komu poročati. Sudanci so še OK in podpirajo boj kolikor morejo. Slovenci pa iz naslonjačev beremo zgodbe iz drugega konca sveta in nam tečejo solze. pa se ne upremo ne v sloveniji in ne pomagamo niti v sudanu, palestini....
Vzporednice s korupcijo v južnem sudanu so zanesljivo možne. Tako pravijo še naši "managerji".
Pa se bomo vsaj zganili v sloveniji ob tem? Ja se bomo. Bomo malo pokritizirali in se spet zaprli vsak v svojo lupino.
Je premalo, če beremo križnarjeve zapise in se z njimi strinjamo in ob njih potočinmo solzo. Veliko premalo ali morda malo več kot nič. Šteje spreminjanje sveta na bolje in ne jokanje!
moonylink
# 12.05.2013 ob 14:45
Admini ste pa res vse večji pristranski bedaki iz dneva v dan. Kaj sem pa v prvem komentarju takega napisal, da je bilo treba vse skupaj zbrisati?

Od kdaj je pa prepovedano nekomu reči, da je zakompleksan? Mislim HALO? Pa kaj smo v carski rusiji v 19. stoletju ko je bilo 90% vsega cenzuriranega po defaultu?

Mislim pa od kje vas potegnejo, po odnosu sodeč iz vrst občinskih redarjev.
sig550sniper
# 12.05.2013 ob 11:23
Nad vami visi huda obtožba, povezana s hčerko, kar vas je močno prizadelo. Je Afrika tudi način pozabljanja?

Afričani ne verjamejo kaj dosti v žrtvovanje za druge. Romantičnega idealističnega belca hitro spregledajo. Zato tistim, ki se mi zdijo vredni zaupanja, kar naravnost povem svoj največji problem in jih vprašam za nasvet. Agenda, ki jo skrivam sam, ni toliko pozabljenje, niti beg pred najbolj nagnusno obtožbo, saj se suma spolne zlorabe lastne hčerke na noben način ne da pozabiti, ampak je sredstvo s katerim premagujem depresijo, ki me je zadnje leto in pol v Sloveniji - potem ko so se vso moji poskusi, da bi uredil razmere, izjalovili - skoraj požrla. Če bi bil tudi paranoiden, bi verjel v zaroto, ampak ker to očitno nisem, se mi prej zdi, da gre za čisto navadno omejenost, za podzavestne strahove, zavrtost, ozkosrčnost, pa tudi nekaj zlobe skoraj vseh avtoritet v praktično vseh institucijah v Sloveniji, ki naj bi skrbele za zaščito otrok.

Ker se zavzemam za malo drugačne vrednote, zato ker živim malo drugače kot večina Slovencev, ker sem multikulturen, naj ne bi mogel biti dober oče lastnemu otroku. V nasprotju z razmerami v Afriki, kjer vlada doktrina, da otrok v primeru razveze na vsak način sodi v vzgojo k očetu in njegovi liniji, v Sloveniji prevladuje prepričanje, da mora otroka vzgajati mati. Potegoval sem se za skupno skrbništvo, kar utemeljuje novi Zakon o družinskih razmerjih, od avtoritet pa sem bil posvarjen, da niso za to in da "bodo ukrepale proti". In so res. Šlo je tako daleč, da zdaj že pet let starega otroka brez nadzora matere ali socialnih delavk sploh ne morem več videti.

To, kar čutim, je isti bes, ki nilskega konja, kadar se pojavijo med njim in malim nilskim konjem lovci, požene, da potepta vse okoli sebe. Tudi zato je prav, da sem tukaj. Iščem puščavske modrece v vrstah darfurskih upornikov in beguncev, ki jezo in frustracije prenašajo dosti bolje kot jo sam, in jih prosim za nasvet. Odgovori so presenetljivo podobni: če je res, kar praviš, te obtožujejo zlorabe tisti, ki otroka v resnici zlorabljajo. Tako kot mi, ki nas kriminalci v vladi obtožujejo, da smo uporniki samo navadni banditi. Tako tvoj problem kot problem nas Darfurcev ni samo problem tebe in nas, ampak problem družbe, v kateri živiš in vsega človeštva. Tako kot mi ne moremo rešiti svojih problemov sami in morajo sesti pod drevo ne samo Arabci in Kitajci, ampak tudi Američani, Evropejci in Rusi, morajo tudi za tvojega otroka, da bo imel pravico imeti očeta, sesti skupaj vsi, ki odločajo o tem v tvoji deželi. Mediji naj posredujejo, skupnost naj odloča!
spiridon
# 12.05.2013 ob 11:15
@pottepuh....hvala bogu, da ne razmišljajo vsi tako kot ti
Milkijevizakladi
# 12.05.2013 ob 17:39
ciracara

Eni imajo za cilj ublažiti posledice sistema(gaiti šole, tam, kjer jih namenoma ni), drugi pa imajo za cilj bojevati se proti vzroku takšnega stanja.

Seveda je tudi delo Pedra Opeke pohvale vredno in bilo je tudi v medijih, ne da ne. Tako na tem, kot na komercijalnih portalih. Celo njegov film je bil predvajan na državni televiziji, medtem ko oči in ušesa boga naprimer ne. Pustiva. Povej mi raje: a bomo tudi dobrodelnost delili na tisto pravo krščansko in tisto nepravo komunistično? Docela neprimerno.

Glede nestrpnosti večine ateistov do manjšiskih kristjanov pa takole: Cerkev stališče spreminja. Pri družinskem zakoniku je naprimer uboga in majhna in se boji, da bodo geji začeli poročenim parom krasti otroke. Ko pa se je naprimer spreminjal nov(zavrženi)zakon o svobodi veroizpovedi, ki je tretiral tudi financiranje verskih skupnosti in ustanov, je govorila, da je v naravi slovencev biti kristjan, da to je itak normalno, da so vsi in tako dalje.

Treba se bo vendarle odločiti.
Pa mimogrede: ko omenjaš sovraštvo do katolikov - katolik postaneš ob krstu. Tako je dejansko v Sloveniji karnekaj kristjanov katolikov. Mnogo njih, pa ni venih. Tako da teza, da je veliko nestrpnosti do katolikov ni ravno resnična. Več je nestrpnosti do verujočih, pa še to niti ne zaradi verovanja samega ampak zaradi dojemanja oziroma tolmačenja vsakdanjika skozi prizmo osebnega intimnega prepričanja in ne objektivnih, izmerljivih, tehničnih, praktičnih dejstev.

Seveda po vse to nima veze z dobrodelnostjo, glede na to, da sta dobrodelnost in veroizpoved nepovezani.
roxdegabba
# 12.05.2013 ob 14:41
ciracara, tudi Križnar je katolik, ampak tega ne razglaša na vsakem koraku, ker to sploh ni pomembno.
moonylink
# 12.05.2013 ob 11:20
sam na tisto torbo z vsem svojim denarjem in 5000$ vredno kamero bi se pa osebno usedel, tudi če hemoroide dobim, ali pa bi jo stiskal v naročju kot otročička...
oliva
# 12.05.2013 ob 14:38
"Res mislite, da lahko en človek obrača svet???"

Ja lahko. Odvisno, odkod prihaja in kako se piše.
In ravno zato so potem potrebni križnarji tega sveta.
oliva
# 12.05.2013 ob 14:14
Hvalabogu, da so še ljudje, ki ne samo mislijo na druge, pač pa jim tudi posvetijo svoje poslanstvo.

@ciracara, ne moreš Križnarja primerjati z Opeko, ki ima za sabo ornk mašinerijo.

Itak je pa brez zveze primerjati: a je to dvoje povezano?
Je Opeka storil kaj manj/več, če tudi Križnar nekje nekaj počne?
pottepuh
# 12.05.2013 ob 11:52
HadvaO
sej drži kar pišeš. In tudi prav je da se medijsko izpostavlja saj posledično lažje pride do potrebnih sredstev. Ampak moje mišljenje je, da z vrčom prazni barko v katero vdira voda. Potrebno je jamo zamašit ne pa v nedogled z vrčom praznit. To pa je že druga pesem.......
HadvaO
# 12.05.2013 ob 11:17
pottepuh, jaz mislim, da če bi mediji več poročali o takih in podobnih zgodbah, bi bila predstava ljudi popolnoma drugačna. Ogromno Slovencev je, ki svoje delovanje posvetijo pomoči drugim - pa naj bo to poklicno ali pa s prostovoljstvom ali pa z donacijami. Nekateri delujejo tiho, brez pompa, drugi pa to obešajo na veliki zvon. Pa se mi zdi škoda, da je tako, da se mora človek prav truditi in vabiti medije, da se končno napiše tudi nekaj dobrega; ko gre za razne nesreče in slabe novice, mediji kar derejo na kraj dogodka, se ni treba pretegovar z vabljenjem. Mislim, da bi celo več ljudi delovalo na dobrodelnih področjih, če bi bila splošna klima (mediji) temu naklonjena - zgled potegne. Če pa beremo samo o tem, kdo je spet koga ogoljufal, pa kaj kmalu lahko začneš razmišljat, da je očitno to edini način za preživetje danes in tudi sam začneš tako delat.
gaza
# 13.05.2013 ob 09:39
Prosim za še več takih prispevkov na RTv slo. Več prostora ljudem in manj skurumpirani slovenski politiki.
Tomo moj poklon!
fafaron
# 12.05.2013 ob 22:54
Fora je v tem, da nubski klavci mislijo, da nihče ne bo vedel za njihov genocid. Strašljivo jih je strah, da bodo njihova posilstva in amputacije prišle na Youtube. Če vidijo Križnarja v vasi, je ne napadejo, ker vedo, da bodo posneti.
42adb
# 12.05.2013 ob 15:03
Ljudi v Južnem Sudanu imajo v rokah moralno najbolj izprijeni zahodni lobiji, ne kulturno in ne duhovno najbolj navdahnjeni zahodni prosvetljenci.

Sounds like one hand clapping.
42adb
# 12.05.2013 ob 14:32
new boss, same as the old boss
oliva
# 12.05.2013 ob 14:26
"Kar me fascinira je to, da ko je članek o Pedru, se bo našlo nekaj komentarjev, ki ga bodo napadali samo zato ker je katolik!"

Vedno in pod vsakim prispevkom se najdejo kritiki. Ne glede na to, za koga gre, niti, katere 'pripadnosti', narodnosti itd. je. Tako je pač.

No kar se mene tiče, to ne drži - jaz o njem vedno pišem vse lepo.
Pravzaprav je bil moj prvi post na mmc ravno pod prispevkom o njem. :)
ciracara
# 12.05.2013 ob 14:24
NE! Ni bistvo v temu, da jaz kritiziram Tomota, ampak ga spodbujam naj še naprej opravlja dobro delo.

Kar me fascinira je to, da ko je članek o Pedru, se bo našlo nekaj komentarjev, ki ga bodo napadali samo zato ker je katolik!

Jaz si drugače teh negativnih komentarjev ne znam predstavljati, kot to, da gre za vzgojeno sovraštvo slovencev do katolikov.
Lahko bi danes prevzel krmilo države človek, ki bi že jutri nas "spravil" na raven Švedske, pa bi ga večina raje spljuvala, če bi bil ta človek katolik.

Takšno je to stanje v sloveniji..bljak!
moonylink
# 12.05.2013 ob 14:11
Pa hvala lepa za take katolike:-) Kristus se vrti na križu ko gleda to duhovno bedo lol.
Zatarra
# 12.05.2013 ob 11:58
Še en slovenski princ teme, le da se ta bori za neke druge, črne "Slovence" ...

Srečno in upam, da se kmalu spet kaj vidimo v Naklem!
manpoloman1
# 12.05.2013 ob 16:56
http://www.rtvslo.si/mojvideo/avdiovideo
%20/radio-ga-ga-24-feb-2012-uvod-s-strelom-in-kriznarjem-1-6/21822/
oliva
# 12.05.2013 ob 14:28
ps - ampak saj članek je o Križnarju (Opeko si pa ti ven potegnil), ki ga prav ti kritiziraš.
Da ima preveč medijskega prostora ipd.
Kar ni res, saj je pogosteje tu objavljena kaka novica o Opeki.
oliva
# 12.05.2013 ob 14:15
p.s. Taki ljudje nikoli ne bodo voditelji in tako je tudi prav.
Prav tako tudi voditelji niso in nikoli ne bodo križnarji.
roxdegabba
# 12.05.2013 ob 13:50
ciracara, kakšne pa spet kvasiš? Katoliki ste v Sloveniji vendar večina. Kar vprašaj Rodeta, koliko je katolikov v Slovenji, pa to bo lepo povedal, da 1.7 milijona, torej 85%. O kakšnem.sovraštvu večine do katolikov torej govoriš?

Kvačjemu manjšina svobodoljubnih ljudi živi pod opresivnim fundamentalističnim katoliškim škornjem, ne pa obratno.
HadvaO
# 12.05.2013 ob 12:10
pottepuh, saj ravno zato se mi zdi pomembno, da bi se te zadeve bolj medijsko izpostavljale. Ljudje, ki jim je vseeno, kaj se dogaja sosedu (ker ne gre samo za stvari na drugem koncu Zemlje), dokler njim samim nič ne manjka, s svojo apatičnostjo podpirajo potopljeno barko. Šele ko bodo ljudje nehali za vsako nesrečo kriviti tiste, ki se jim te nesreče dogajajo (ne rečem, da nekateri niso tudi sami krivi), bo možen kakšen drugačen scenarij. Splošno mnenje je, da je tisti, ki je ostal brez službe, sam kriv zato, torej se takemu človeku prej nasprotuje kot pa pomaga. Vsi vemo, kaj se danes dogaja v firmah, da so redke take, ki s svojimi delavci ravnajo spoštljivo - ampak ne, krivi so ljudje, ker so leni. Tukaj vidim možnost, da se začne nekaj spreminjati. Če smo pa tolerantni do tega, da se ne priznavajo pravice delavcev in posledično tudi človeške pravice, potem se lahko samo sami sebi zahvalimo, kakšno jamo si kopljemo.
bonvivant
# 12.05.2013 ob 10:48
hadvao spolne zlorabe?
slowjazz
# 12.05.2013 ob 22:48
Milkijevizakladi

Mislim da graditi šole, naselja, in v bistvu višati raven neke civilizacije vse to pomeni se resnično bojevati proti sistemu ne pa nakupit nekaj kamer in jih razdelit, kaj je veliko lažje. moje mnenje
Pinočetov Gustl
# 12.05.2013 ob 15:40
Po stoletjih zatiranj žensk, prej tudi drugih vernikov, spolnih manjšin in drugih, bo treba vse te verske sovražnosti in hinavščino končati in počakati nekaj časa, da ljudje zaznajo to spremembo.

HA ha ha ha ha ha !!
fafaron
# 12.05.2013 ob 15:26
ciracara

mnogi, A NE VSI, katoliki mečejo slabo luč z nenehnim napadanjem človekovih pravic številnih manjšin ter s sodelovanjem z raznimi Hildami Tovšak (bila je pri SKD) in s tem si katolištvo samo kupuje sovraštvo. Ko bo splošna vera začela govoriti več o Jezusovem nauku o solidarnosti, kot o ponižnosti, ki jo potem ta institucija izkoristi v škodo ljudem, bo sovraštvo do vernih začelo upadat. Ampak ne čisto takoj! Po stoletjih zatiranj žensk, prej tudi drugih vernikov, spolnih manjšin in drugih, bo treba vse te verske sovražnosti in hinavščino končati in počakati nekaj časa, da ljudje zaznajo to spremembo.

A tudi če se bo krščanstvo odpovedalo kvarnim naukom, mi bo od tistega oddaljenega Jezusa bolj pri srcu naš Jezus - Tomo Križnar.

Jezus je svoje že zdavnaj oddelali in veliko bolje bi bilo, ko bi namesto vere v mrtve okrepili vero v žive, ki lahko zares spremenijo svet in ga že spreminjajo. Namesto, da daješ denar v cerkev, ga daj Tomu, ki bo vsak evro porabil za človekove pravice.
HadvaO
# 12.05.2013 ob 11:00
bonivant - http://www.tomokriznar.com/slo/index.php
?li=06-03m28_intervju_jana

slovencan, ne morem sodit, ali je šlo za podtikovanje ali ne, ker primera ne poznam. Ampak njegov odgovor na zgornjem linku, da je bil obdolžen, ker so ljudje zavrti, me ne prepriča ravno. Za afriški pogled menda res, ampak saj se tudi Romi poročajo zelo mladi pa je mnenje v večini tako, da to ni ok, da je pri nas pač drugačna kultura. Bi si upala trdit, da je v tem primeru res razlika v kulturi tista, ki nekje pomeni zlorabo, drugje pa je to nekaj običajnega. Ampak ponavadi se ravnamo po tisti kulturi, kjer delujemo. Je pa res, da je dostikrat tanka meja med tem, da nekaj označujemo kot ljubezen ali pa kot zlorabo.
ciracara
# 12.05.2013 ob 13:53
Torej zakaj zakaj se toliko poroča o Tomotu (kar BTW nimam nič proti) in zelo malo o veleuspehu Pedra, oba pa delujeta na istem področju?

Moj odgovor je pač; zato ker je prvi po godu ateistično-komunistični ideologiji, drugi je pa katolik in je zato samo zaradi tega tudi večkrat šikaniran (vsaj na tem forumu).

Hvala lepa za tako družbo!
NoriGoban
# 12.05.2013 ob 12:49
A daj Križnar no! Treba da se pravila upoštevajo! Če nimaš vize ne moreš da vztopiš v državo! Mislim halo! Potem te pa mora spet Slovenija reševat iz zapora! Malo realne logike ne škoduje!
ciracara
# 12.05.2013 ob 13:27
Nevem no, meni se zdi to še eno tipično levičarsko propagiranje, oziroma kritiziranje neobluz.

Nevem zakaj ima Tomo Križnar toliko medijskega prostora, poroča pa le o njegovih avanturah, medetm ko recimo Pedro afriškim revežem sezida celotno mesto, pa se ga zelo redko omenja sploh.

Ja, slovenija je zakompleksirana država do amena, sovraštvo večine do katolikov je izjemno.
Pinočetov Gustl
# 12.05.2013 ob 09:35
To je besedilo, ki se ga da najbolj zazipat izmed vseh na svetu. Lahko bi zapisali le, zahod je kriv za vse!
svito-estante
# 12.05.2013 ob 11:15
Tomo oprosti! Ambak pojdi enkrat na Kozjansko! Ali pa ostani tam kjer si že! Tomo ti rad pomagaš ljudem in to je prav, vsekakor pa so te težave tudi v tvoji ljubki "kneževini" Sloveniji! Zato te prosim, da greš v UN in jim tam poveš kva dogaja ane! Sorry...
pottepuh
# 12.05.2013 ob 11:06
Junak je, to drži. Kakšne pa so konkretne koristi????????? Res mislite, da lahko en človek obrača svet???
HadvaO
# 12.05.2013 ob 10:45
Ni vse zlato, kar se sveti ... tale t.i. junak je bil osumljen spolne zlorabe.
Kazalo