Po podatkih albanskega inštituta za zdravstveno statistiko je bilo leta 2013 v Albaniji 5,86 smrti zaradi strelnega orožja na 100.000 prebivalcev, medtem ko je bil ta delež v ZDA 3,55.

Albaniji na Balkanu po deležu žrtev zaradi strelnega orožja sledi Črna gora (2,13 na 100.000), medtem ko je najnižje uvrščena država v regiji Bolgarija (0,64 na 100.000), poroča Balkan Insight.

Čeprav so številke alarmantne, pa podatki kažejo, da število smrtnih žrtev zaradi strelnega orožja v Albaniji vseeno rahlo upada. Še leta 2000 je bil namreč ta delež kar 7,86. Leta 2005 je številka padla na 6,01, 2010 pa na 5,91.

V nasprotju z ZDA, kjer se privrženci orožja sklicujejo na ustavo, se je v Albaniji orožarska manija zares začela leta 1997, ko se je država znašla v kaosu in brezvladju, ob vlomih v vojaška skladišča pa je bilo ukradenih okoli pol milijona pušk in pištol, ki so prišle v roke civilistov. Prav te kaotične razmere krivijo za smrt okoli 2.000 ljudi tisto leto.

Stroka razdeljena
Arian Dyrmishi, strokovnjak za varnost na inštitutu za demokracijo in mediacijo, pa pravi, da povezava med številom nezakonitega strelnega orožja v lasti civilistov in številom umorov še zdaleč ni jasna. "Ocenjuje se, da je v Albaniji okoli 250.000 nezakonitih pušk in pištol v rokah civilistov, kar pa je precej manj kot drugje v regiji. V Srbiji imajo okoli dva milijona nezakonitega strelskega orožja, v Makedoniji pa milijon in pol," razlaga in vzroke za visoko število smrti v Albaniji išče drugje.

Edmond Dragoti, psiholog in profesor na Univerzi v Tirani, meni, da je visok delež smrti s strelnim orožjem v Albaniji delno kulturni fenomen. "Strelno orožje je že stoletja del albanske kulture. Ljudje so ga uporabljali za lastno zaščito. Varovali so svojo posest, svoje družine in svoj prostor, zato so puške in pištole zakoreninjene v njihovo identiteto," pravi.

Dragoti meni, da so se težave s tem zares začele v 90. letih, ko so ljudje uperili to strelno orožje drug v drugega, delno tudi zaradi odsotnosti normalne družbe in šibkih državnih struktur. "V teh letih sta odsotnost socialne pravičnosti in močno razmahnjena institucionalna neodgovornost pripeljali do tako visokega števila smrtnih žrtev zaradi strelnih ran. Šibka država je pognala ljudi v samoobrambo," meni Dragoti, ki še en razlog vidi tudi v dolgotrajni revščini Albancev.