Osvajanje vesolja ni več domena samo dveh velesil. Foto: EPA
Osvajanje vesolja ni več domena samo dveh velesil. Foto: EPA
Sputnik
Sputnik je bil prvi satelit v vesolju. Tehtal je 83 kilogramov in imel dva radijska oddajnika. Foto: EPA
Jurij Gagarin
Sovjetski kozmonavt Jurij Gagarin je bil prvi človek v vesolju. Foto: EPA
Neil Armstrong
Prvi je na Luno stopil ameriški astronavt Neil Armstrong. Foto: EPA
Edwin "Buzz" Aldrin
Skupaj z Armstrongom je na Lunino površje stopil tudi Edwin "Buzz" Aldrin. Foto: EPA
Vesolje
Armstrong in Aldrin sta na Luni pristala z vesoljskim modulom Orel. Foto: EPA
Jang Livej
Jang Livej je bil prvi tajkonavt v vesolju. Foto: EPA
Ameriški raketoplan
Z upokojitvijo raketoplanov so Američani pri poletih v vesolje odvisni od Rusov. Foto: EPA
Zemlja
Pogled na Zemljo z Lune. Foto: EPA
Sojuz
Sojuz je v tem trenutku edino plovilo za prevoz ljudi do ISS-ja. Foto: EPA

Eno izmed prizorišč hladne vojne je bilo vesolje, kjer so ZDA in takratna Sovjetska zveza tekmovale druga z drugo za prevlado in prestiž. Boj med kapitalizmom in komunizmom se je meril tudi z dosežki pri vesoljskem osvajanju in raziskovanju.

Začetek vesoljske tekme sega v sredino 50. let prejšnjega stoletja, ko sta obe velesili po napredku v razvoju balističnih raket v orbito poslali prve satelite. Prvi krog je pripadel Sovjetom, ki so 4. oktobra 1957 izstrelili satelit Sputnik 1 in čez štiri leta Američane presenetili tudi s prvim človekom v vesolju, ko je kozmonavt Jurij Gagarin v kapsuli Vostok 1 obkrožil Zemljo.
Vrhunec je pripadel ZDA. Ameriški astronavt Neil Armstrong je 20. julija leta 1969 kot prvi človek stopil na Luno, dogodek pa si je prek televizijskih sprejemnikov po vsem svetu ogledalo pol milijarde ljudi. Američani so na Luno v naslednjih letih poslali še pet posadk, medtem ko so Sovjeti to idejo opustili in se osredotočili na gradnjo vesoljske postaje.
Z otoplitvijo odnosov med velesilama je sledilo tudi prvo sodelovanje v vesolju. Združitev ameriškega Apolla in sovjetskega Sojuza leta 1975 z rokovanjem ameriških astronavtov in sovjetskih kozmonavtov je pomenila prelomno točko.

Po koncu hladne vojne je bila ena izmed takih oblik prijateljskega sodelovanja projekt Mednarodne vesoljske postaje (ISS), v katerem sodeluje 15 držav z ZDA in Rusijo v glavnih vlogah.
Američani so trenutno odvisni od Rusov pri vesoljskih poletih, potem ko so leta 2011 upokojili svojo floto raketoplanov in so edini način prevozov na ISS ostali Sojuzi, pri katerih morajo za astronavta odšteti 60 milijonov dolarjev za polet. Za prevoz vesoljskega tovora ZDA uporabljajo zasebna podjetja, medtem ko človeške posadke ne bodo sposobne popeljati v vesolje najmanj do leta 2017.

Čeprav bi se moral projekt končati v nekaj letih, si ZDA želijo podaljšanje delovanja ISS-ja do leta 2024. Zdajšnja kriza v Ukrajini je resno načela odnose med Rusijo in ZDA, saj je Washington zaradi ruske priključitve ukrajinskega polotoka Krim sprejel sankcije proti Moskvi, s tem pa je na preizkušnji tudi sodelovanje v vesolju.
"Na Luno prihajamo za vedno"
Ta teden je Rusija sporočila, da po letu 2020 ne bo več sodelovala pri ISS-ju in bo namesto tega sredstva porabila za druge projekte. Namestnik ruskega premierja Dimitrij Rogozin je pojasnil, da ne bodo ovirali normalnega delovanja ISS-ja, vendar je ob tem dodal, da se bojijo sodelovati na področju visoke tehnologije s tako nezanesljivim partnerjem, kot so ZDA, ki politizirajo vse zadeve.
Rusi so celo zagrozili, da v ZDA ne bodo več izvažali raketnih motorjev, če bodo te uporabili za vojaške namene. Ameriške rakete, ki v vesolje pošiljajo vojaške in obveščevalne satelite, namreč v prvi stopnji uporabljajo ruske raketne motorje RD-180.
Kaj bodo Rusi naredili z denarjem, ki bi ga namenili ISS-ju, niso razkrili, a na začetku maja je v javnost prišel načrt ruske vesoljske agencije Roscosmos, po katerem naj bi ruski kozmonavti od leta 2030 lahko živeli na Luni, kjer nameravajo vzpostaviti stalni observatorij.
Načrt je zastavljen velikopotezno. V prvi fazi od leta 2016 do leta 2025 bodo na Luno poslali robotska plovila. Druga faza do leta 2030 predvideva misije s človeško posadko v orbito Lune, a ne vključuje pristanka na luninem površju. To je namen odprav do leta 2040, ko bodo kozmonavti začeli graditi infrastrukturo za stalno navzočnost.
Za prihodnje vesoljske misije nameravajo Rusi razviti tudi nove superrakete, ki lahko v vesolje ponesejo do 120 ton tovora.

"Luna je vesoljski objekt za prihodnje osvajanje, ki ga bo izvajala civilizacija na Zemlji, 21. stoletje pa bo morebiti prizorišče geopolitičnega tekmovanja za lunarne naravne vire," je zapisano v ruskih načrtih.
Tako kot ameriška vesoljska agencija Nasa, ki si je za glavni cilj zastavila osvajanje Marsa, tudi Rusi iz svojih načrtov ne izpuščajo rdečega planeta in tudi raziskovanja asteroidov, vendar je vse to del načrtov "kolonizacije Lune in njej bližnjega vesolja".
"Luna ni vmesna postaja v tekmi. Ta proces ima začetek, a ne konca. Na Luno prihajamo za vedno," je že aprila odločno napovedal Rogozin.
V načrtih je izpostavljeno, da so dozdajšnje sovjetske in ameriške misije na Luni odkrile sledi železa, titana in druge uporabne snovi, pri čemer so znanstveniki prepričani, da bi bilo na Luni mogoče izkopavanje tamkajšnjih naravnih virov za uporabo na Zemlji.
Kitajska presenetila s protisatelitskimi izstrelki
Polete na Luno v svojih vesoljskih načrtih omenjajo tudi Japonska, Indija in Kitajska. Prav ta s svojim vesoljskih programom verjetno povzroča največ skrbi Američanom. Čeprav je Kitajska v svojem raziskovanju vesolja še na ravni Rusije in ZDA iz sredine 60. let prejšnjega stoletja, pa dela pospešene korake in uresničuje zastavljene cilje od začetka svojega vesoljskega programa leta 1992, pri tem pa lahko izkorišča vesoljske dosežke drugih držav.
Prvega tajkonavta so v vesolje poslali leta 2003, Jang Livej pa od takrat uživa status narodnega junaka. S tem je Kitajska postala šele tretja država, ki je v vesolje neodvisno od drugih poslala človeka. Pet let pozneje so Kitajci opravili prvi vesoljski sprehod in lani decembra na Luno prvič poslali tudi svoje robotsko vozilo Žadasti zajec.
Tudi Kitajska ima v načrtu gradnjo postaje na Luni, ki bo pomenila enega izmed korakov do osvajanja Marsa in drugih planetov. Končni cilj tega načrta je vzpostavitev stalne človeške navzočnosti na Luni.
Poleg tega nameravajo do leta 2020 vzpostaviti lastno vesoljsko postajo, katere jedro bo tvoril vesoljski laboratorij, ki so ga izstrelili pred tremi leti. Ko bo prenehal delovati ISS, bodo imeli tako Kitajci edini vesoljsko postajo, ki bo krožila okoli našega planeta.
Toda bolj kot s kitajskim civilnim vesoljskim programom se v Washingtonu ukvarjajo z vojaškim ozadjem, ki je očem javnosti in drugim državam skrito. Leta 2007 je Kitajska šokirala svet, ko je s posebnim izstrelkom uničila vremenski satelit. Od takrat je še napredovala pri protisatelitskih izstrelkih in razvija metode, s katerimi bi satelite lahko sklatila, ne da bi za njimi ostale razbitine, ki bi lahko pozneje poškodovale njene satelite.
Lani je uspešno preizkusila satelit z robotsko roko, ki se ga lahko uporabi za napad ali spreminjanje tirnice drugih satelitov. Američani seveda niso stali križem rok in so leta 2008 tudi sami sestrelili satelit z novim protisatelitskim izstrelkom.
A strokovnjaki opozarjajo, da je tukaj v prednosti Kitajska, katere vojaške sposobnosti niso tako odvisne od satelitov, kot je ameriška vojska, in se še vedno v večji meri zanaša na konvencionalno orožje.
Ameriški kongresniki so se januarja pri strokovnjakih seznanili z napredkom kitajske vojaške vesoljske tehnologije in ob tem slišali opozorila, da so ameriške vojaške sposobnosti preveč odvisne od nekaj satelitov, ki so ob tem še izredno ranljivi.
Kljub tako pomembni vlogi, ki jo pri ameriških vojaških operacijah igrajo sateliti, pa imajo Američani na voljo malo manj možnosti za njihovo hitro zamenjavo ob morebitnih poškodbah.
Veliko težavo za obnovitev arzenala satelitov v ZDA predstavljajo varčevalni ukrepi, ki so oklestili proračun tako vojske kot Nase. V vesolju je trenutno okoli sto kitajskih satelitov, kar je malo manj kot ruskih, medtem ko jih imajo ZDA več kot obe rivalki skupaj. A Kitajska trenutno vodi pri vesoljskih izstrelitvah na leto.

Z naraščanjem napetosti med Rusijo in ZDA ter z vzpenjajočo se kitajsko vojaško močjo lahko računamo, da bodo v prihodnosti omenjene velesile še več vlagale v razvoj vesoljskih obrambnih in napadalnih zmogljivosti, na stranskem tiru pa bi lahko s tem ostal razvoj civilnega vesoljskega programa.

S takimi napovedmi lahko človeštvo upa, da se bo z dosežki vesoljske oboroževalne tekme še naprej razvijala tudi tehnologija, ki bo uporabna v civilne namene, kot se je to že večkrat zgodilo v zadnji vesoljski tekmi.