Čin se je prvič po skrivnostni ugrabitvi v ponedeljek pojavil na vietnamski državni televiziji. Foto: Reuters
Čin se je prvič po skrivnostni ugrabitvi v ponedeljek pojavil na vietnamski državni televiziji. Foto: Reuters
Čin na fotografiji, posneti jeseni. Foto: Reuters
Činova hiša v Hanoiu. Foto: Reuters

Nemška vlada razlagi ne verjame in je prepričana, da so 51-letnega Čin Suan Thana 24. julija ugrabili obveščevalci in zdaj od vietnamske vlade zahteva odgovor. Poleg tega je Berlin tudi poklical veleposlanika na zagovor in izgnal vietnamskega vodjo obveščevalne službe.

"Nobenega dvoma nimamo več, da je bil Vietnam vpleten v ugrabitev," je povedal Martin Schäfer, predstavnik nemškega zunanjega ministrstva, ki je dogodek označil za "skrajno kršitev zaupanja". Kot so sporočili z ministrstva, so bili "povsem jasni" v pogovorih z vietnamskim veleposlanikom, da morajo Čina "nemudoma" vrniti v Nemčijo, da bi lahko po črki zakona procesirali tako prošnjo Vietnama po izročitvi kot tudi Činovo prošnjo za azil.

Padec s prestola
Čin, nekdanji upravnik in funkcionar komunistične stranke, se je dopoldne na dan ugrabitve s kolegico sprehajal po parku Tiergarten nedaleč od svojega hotela. Do para se je pripeljala črna limuzina s češkimi registrskimi tablicami, iz katere je izskočilo več oboroženih mož, par potisnilo v avto in odbrzeli so iz parka. Po navedbah virov iz nemške vlade so par odpeljali v eno od vzhodnoevropskih držav, najverjetneje na Češko. Čina naj bi od tam z letalom prepeljali v Hanoj, žensko pa so dva dni po ugrabitvi pripeljali v bolnišnico v Hanoju, kjer so ji oskrbeli poškodbo roke, piše Guardian.

Kje je Čin, se je razkrilo šele teden dni pozneje, 31. julija, ko so vietnamski mediji poročali, da se je predal oblastem, da bi se soočil z obtožbami poneverb. Čin je bil v Vietnamu dobro znan izvršni direktor, ki se je povzpel na vrh državnega naftnega podjetja PetroVietnam, maja lani pa bil izvoljen v parlament. A že čez nekaj tednov se je začelo njegovo strmoglavljenje, ko je vodja komunistov Ngujen Fu Čong odredil revizijo poslovnih računov PetroVietnama in sporočil, da manjka 3,3 milijarde dongov (120 milijonov evrov).

Čina so komunistične oblasti obtožile razsipnega življenja, ko so odkrile, da vozi luksuzni avtomobil z vladnimi registrskimi tablicami, po razkritju luknje v blagajni pa so aretirali štiri uslužbence, medtem ko je Čin s svojim diplomatskim potnim listom pobegnil prek Laosa, Tajske in Turčije v Nemčijo, kjer je pred desetimi dnevi zaprosil za azil, v Vietnamu pa bil označen za najbolj iskanega moža.

O Činu tudi Merklova
Vietnamski pozivi, naj Nemčija izroči ubežnika, so bili tudi tema precej razgrete razprave ob robu julijskega vrha G20 v Hamburgu, kjer so se nemški in vietnamski visoki predstavniki, med katerimi je bila tudi kanclerka Angela Merkel, pogovarjali o mogočih načinih zakonite izročitve.

Čin se je po ugrabitvi nato v ponedeljek pojavil na državni televiziji, kjer je bil videti utrujen in živčen, ko je dejal, da se je odločil, da se preda. "Nisem razmišljal zrelo in se odločil, da se skrijem, a sem spoznal, da se moram vrniti, se soočiti z resnico, priznati svoje napake in se opravičiti." Kot je povedal, se je "iz strahu" odločil, da zbeži v Nemčijo, kjer pa je živel "negotovo življenje". Ob tem je dejal še, da njegova družina podpira odločitev, da se preda. Njegova žena in otroka naj bi bili sicer še vedno v Berlinu.

Ena od Trinhovim odvetnic, Petra Isabel Schlagenhauf, je prepričana, da je bil Čin v dano izjavo prisiljen. "Pod nobenimi okoliščinami se ne bi prostovoljno predal vietnamskim oblastem. Zaveda se, da zaradi političnih razlogov ne more pričakovati poštenega sojenja," je dejala v izjavi za javnost.

Nemški mediji, ki so ugrabitev primerjali s tistimi iz hladne vojne, so šokirani, kako spremenjen in krhek je bil videti Čin v ponedeljkovem nastopu, nemške oblasti pa menijo, da bi lahko imela ugrabitev resne posledice za odnose med državama. Berlin tudi ni izključil dodatnih sankcij proti Hanoju.

Čeprav uživa Vietnam na Zahodu pretežno pozitivno podobo turistom in podjetjem prijazne države, pa organizacije za človekove pravice poudarjajo, da gre še vedno za policijsko državo. Po podatkih Amnesty International je bilo lani političnih zapornikov 91.