Še v popoldanskih urah prazni travniki pred odri niso obetali ravno dobrega obiska, tudi brezplačni avtobusi, ki so obiskovalce prevažali po (še posebej na pripekajočem zagrebškem soncu na prvi dan poletja) kar zajetni razdalji okrog jezera Jarun, so začeli voziti šele ob 18. uri. Tako niti ni presenetljivo, da so prve zasedbe s torkovega programa (naj omenimo Orange Strips, Superhiks in slovenske Elvis Jackson) igrale za dobesedno nekaj deset gledalcev. Malce več se jih je z osvežitvami v rokah približalo odru le med nastopom srbskih legend rokenrola in starih znancev hrvaškega občinstva Partibrejkersov.

So pa bile nato morebitne neprijetnosti poplačane, če jim je le uspelo ujeti začetek koncerta Arcade Fire, ene najbolj vročih in najbrž tudi najboljših koncertnih zasedb v živo ta hip. Res je, tudi v Ljubljani se to poletje obetajo zanimivi koncerti velikih imen s tako imenovanega "indie prizorišča" (The National, Interpol, Editors ...), a Arcade Fire so ta hip resnično na vrhuncu ustvarjalne moči, kar se je poznalo tudi na zagrebškem koncertu. Pa čeprav včasih za festivalske velja, da so manj posrečeni.

Vse od uvodne Ready To Start so Arcade Fire od sebe dajali vse. Multiinštrumentalna osemčlanska skupina, no, že kar miniorkester, z lahkoto prehaja med glasbili, ubrano poje in vmes izvaja akrobacije. Predvsem pa na odru vidno uživa. Pevec in vodja zasedbe Win Butler se je hrvaškemu občinstvu prikupil tudi z besedami: "Že dolgo smo si želeli priti k vam. Tukaj smo že dva dni in se imamo čudovito." Tudi pozneje je izrazil navdušenje, saj kar ni mogel verjeti, da pesmi skupine iz Montreala, od koder prihajajo AF, odmevajo iz ust obiskovalcev koncerta na daljnem Hrvaškem.

Večino 90-minutnega nastopa je bila energija na vrhuncu, koncert so v sredini upočasnili (v The Suburbs (Continued) je Butler vključil tudi kultne Morrisseyjeve verze "and in the darkened overpass a strange fear gripped me and I just couldn't ask"), nato pa tempo spet dvignili z udarnejšimi Month of May, Neighborhood #1 (Tunnels), We Used To Wait, Neighborhood #3 (Power Out) in Rebellion (Lies). Pričakovano je koncert sklenila himna Wake Up, pri katere refrenu je skupini enoglasno pritegnil večji del občinstva. A kaj, ko smo vedeli, da bisa ne bo ...

Omeniti velja tudi dovršene vizualizacije na zaslonih nad odrom, ki so prikazovale igrane prizore iz ameriških predmestij. Prav predmestja so rdeča nit ustvarjanja Arcade Fire že od njihovega prvenca Funeral iz leta 2004. Kratki film Scenes from the Suburbs, ki črpa navdih iz lanskega kritiško priznanega albuma skupine, naslovljenega preprosto in pomenljivo The Suburbs, je v sodelovanju s člani zasedbe posnel Spike Jonze. Med koncertom smo si lahko ogledali tudi odlomke iz tega filma.

Jamiroquai - ne ravno presežek ali kar polomija?
Jay Kay, najbolj prepoznavni član zasedbe Jamiroquai, ki je imel na sebi tako obvezno pokrivalo (malce je razočarala odsotnost razkošne perjanice, ki si jo pogosto omisli) kot obvezni Adidasov kos, je imel srečo, da so koncert pokonci držale glasbena zasedba in spremljevalne pevke, saj je imel pevec z (nekoč?) prepoznavnim plesnim slogom na trenutke precejšnje težave z glasom, pa tudi z energijo. Treba je priznati, da koncert ni bil ravno presežek. Pri Jutarnjem listu so zapisali celo, da je bil polomija in da bi bilo bolje, da Jamiroquai v Zagreb sploh ne bi vabili.

V fotogaleriji si oglejte še nekaj utrinkov s prvega dne festivala (nočni fotografiji občinstva je za T-Mobile INmusic posnel Vedran Metelko).