Čudna so pota Gospodova, rek, s katerim bi najbolje opisali pot 27-letnega Celjana, ki je dve leti kot arhitekt urbanist delal na občini v Trbovljah, danes pa kot podiplomski študent na fakulteti za arhitekturo že vodi svojo delavnico. A ne o urbanizmu, temveč kot poznavalec oblikovanja lesa.

Je prejemnik več nagrad in priznanj, med drugim ga je k sodelovanju povabila švicarska fundacija Michelangelo, ki kurira in promovira rokodelstvo in ustvarjalnost, njegovo delo so opazili tudi oglaševalci.

Tako kot se je danes uveljavljena ilustratorka iz Maribora Alja Horvat na YouTubu naučila risati ženske obraze, se je Jan naučil tehnik obdelave lesa. Na Instagramu ima njegov profil jb_design_architecture skoraj 21.000 sledilcev. Zanimanje za njegovo delo prihaja predvsem iz tujine.

"Mejil je na psihopata. Nista ga gnala ego in zaupanje vase, temveč prav nasprotno, nezaupanje vase, saj ga je bilo strah, da bi bil kdo boljši," razlaga o košarkarju Michaelu Jordanu, njegovem velikem navdihu zunaj sveta oblikovanja, ko si v Mestnem muzeju ogledujeva bronast odlitek prašičjih parkljev s pritrjenimi tremi zlatimi črtami. Umetnik Vlad Nanca je delo poimenoval Original Adidas (razstava Ko ste v dvomu, pojdite v muzej). Jan kot ljubiteljski igralec košarke ima seveda raje jordanke. "Sam nisem tako zelo ambiciozen, je pa res, da tudi mene žene nezaupanje v svoje stvari, zato vanje vložim še več dela," prizna.

Stol, ki je nastal izpod rok Jana Bariča, tako ni le stol, ampak "je tudi ideja o pravilnem sedenju, recimo". Odpirač za vino je hkrati vrtavka, kavna mizica Sipa pa z možnostjo različne postavitve nog in steklene površine spreminja obliko tako kot morski mehkužec, po katerem je poimenovana, in ki ji zaradi hitrega spreminjanja barve pravijo kar morski kameleon.

Občutek za delo z materialom je ta zelo netipičen rokodelec, ki bi ga na fotografijah zlahka zamenjali za fotomodel, podedoval po dedku, kovaču, ki ga je že kot otroka učil piliti in oblati. Danes živi v njegovi hiši in dela v njegovi delavnici: "Morda mi je izkušnja na občini velikokrat v opomin, da grem zato z velikim veseljem v delavnico, za katero sem hvaležen."

Ste študent magistrske smeri na fakulteti za arhitekturo v Ljubljano, a tam že poučujete oziroma vodite delavnico, kako to?
Sem tehnični sodelavec, pomagam mlajši generaciji. Zdi se mi, da je družbeno koristno, da znanje, ki si ga pridobil, predajaš naprej. Na delavnicah, kjer študenti delajo z lesom, se pogovarjamo, podam kakšen komentar. Zdi se mi, da se v zadnjem času v arhitekturi veliko uporablja les, na fakulteti razvijajo tudi laboratorij, v katerem bodo imeli stroje za obdelavo lesa.

Po izobrazbi ste arhitekt urbanist, obdelave lesa pa ste se naučili kar sami, po izobraževalnih videoposnetkih na YouTubu, s prebiranjem knjig in gradiv.
Ko sem delal kot arhitekt urbanist na občini Trbovlje, smo morali pri nekem objektu za pročelje uporabiti les. Pri oblikovanju renderja sem brskal po spletu, kateri les bi uporabili za teksturo. Na YouTubu sem našel kanal, na katerem je mizar razlagal zakonitosti lesa, kako se obdeluje, katera orodja se uporabljajo za njegovo obdelavo. Zato sem takrat tudi sam poskusil predelati več kot sto let staro jedilno mizo, ki mi jo je zapustil dedek.

In zakaj se niste raje odločili za študij industrijskega oblikovanja?
Ker nisem vedel, da me to tako zelo zanima. Bil sem na umetniški gimnaziji, študij sem želel nadaljevati na fotografiji, vendar sem se zavedal, da so sprejemni pogoji zelo zahtevni. Bil sem realist, zato sem se raje odločil za študij urbanizma na arhitekturi. Ko smo imeli delavnice, pa sem videl, da me oblikovanje zanima bolj kot urbanizem. Vedno sem govoril, da ne bom oblikoval interjerja, a zdaj delam prav to.

Vaše delo so opazili tudi oglaševalci. V oglasu za Peugeot so uporabili vaša stola. Kako je prišlo do sodelovanja in kako vizualno vaš izdelek sploh sovpada z estetiko in idejo oglasa?
Res je, poiskalo me je slovensko produkcijsko podjetje oziroma scenografka Maja Moravec, saj so pripravljali interjer, v katerem so snemali oglas za omenjeno znamko vozil. Potrebovali so tudi zgodbo mladega oblikovalca in njegov oblikovalski izdelek. Z veseljem sem privolil in res noro je bilo videti, kako deluje produkcija snemanja takšnega oglasa, koliko ljudi sodeluje in kako usklajeno vse skupaj poteka.

Eno vaših zadnjih del je minimalistična lesena stenska svetilka, kot vodoravna linija, ki je na steno pritrjena s kromiranim držajem. A pravite, da s kromom ne bi več delali, zakaj?
Ker sem sam varil tisti delček in ugotovil, da mora biti predpriprava pri kromiranju vrhunska, da izdelek deluje perfektno. To škatlo sem delal štirikrat, zato sem to tudi napisal ob objavi (op. p. na Instagramu). Verjetno bom še delal s kromom, ki je zelo zanimiv material. A se prevečkrat lotim stvari sam. Če bi dal nekomu drugemu variti, bi se izognil zapletom, je pa res, da sem se zelo veliko naučil.

Prav tako ne bi več delali z epoksijem. Kaj se je zgodilo s stensko uro?
Pravzaprav nič, hotel sem jo oblikovati kot plažo in ocean …

… spodnji del je lesen kot prispodoba plaže, zgornji iz epoksija, kot morje.
Da in prav zato pritegne toliko pozornosti. Vendar pa je epoksi umeten material, zelo škodljiv pri obdelovanju, zato bom raje delal z materiali, ki so prijaznejši.

No, ta del bi lahko natisnili s 3D-tiskalnikom ...
Lahko bi. Ali pa s steklom. Zdaj že obstaja postopek združitve vročega, tekočega stekla z lesom, kar da zelo dober učinek – na delih, kjer les zogleni, nastanejo lepi prehodi.

Še en zanimiv izdelek je lesen pepelnik, ki spominja na gramofon in gramofonsko ploščo.
Ko sem popravljal star očetov predvajalnik, me je fasciniralo, da ima vinilna plošča na površini kroge. Zato sem poskusil ta učinek izdelati na aluminiju. Aluminijast del pepelnika tako predstavlja vinilno ploščo, leseni pa predvajalnik. Pepel otresaš na strani, pepelnik pa izprazniš tako, da ga odpreš.

Zakaj je za vas eden najboljših stolov Mondial nizozemskega oblikovalca Gerrita Rietvelda?
Zaradi samega sloga, ki poudarja, da stol ni samo stol, ampak je tudi ideja. Moj najljubši stol je sicer neki drugi prototip Mondiala, narejen za neko razstavo. Videl sem ga v živo, a ga nisem mogel preizkusiti, je pa zelo rudimentaren, industrijski.

No, omenjeni stol je zanimiv, ker daje vizualni vtis, da nima težišča, da boš padel, če boš nanj sedel, saj so vse štiri nogice speljane iz zadnjega dela. Tudi vaša miza Sepia se igra s težnostjo ...
Določene vrste sip in hobotnic imajo zmožnost, da spreminjajo teksturo in barvo, da se prilagodijo okolici, zaradi lova ali pa da se skrijejo pred plenilci. To je bila tudi ideja za to mizo; s tem, ko obračaš njene noge in stekleno površino, se prilagaja prostoru. Pri svojih izdelkih pogosto uporabljam dva trdna dela, ki ju povezuje aluminijasta trda tetiva.

Tudi pri stolu H, ki je prejel nagrado na Mesecu oblikovanja BIG SEE, manjka del naslonjala. Tu vidim povezavo z Mondialom.

Drži.

Sicer pa se navdušujete tudi nad ameriškim oblikovalcem Samom Maloofom. Leseni gugalnik je oblikoval za ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja …
… oblikoval jih je za tri predsednike.

Še za Jimmyja Carterja in Ronalda Reagana.
Pri njem mi morda niti ni toliko všeč sama oblika izdelkov, kot mi je zanimiva njegova zgodba. Bil je grafični oblikovalec. Po končanem študiju, ko sta se z ženo preselila, pa sta potrebovala pohištvo, ki ga je oblikoval iz odpadnega lesa. To je nekdo videl, objavil v reviji in to je bilo to. Kot grafični oblikovalec brez ustrezne izobrazbe je nato razvil lesne stike, jih patentiral in danes velja za najbolj priznanega ameriškega mizarja.

Zdi se mi, da vas privabljajo zgodbe, podobne vaši. Čeprav nimate neke večje medijske izpostave, ste pri 27 letih prejeli več nagrad, sodelujete s fakulteto, na Instagramu imate obsežno bazo sledilcev. Kako pojasnite to?
Od samega začetka sem si rekel, da bom delal tisto, kar mi je všeč, in ne tistega, kar bo popularno. Marsikomu pa seveda ni všeč, kar delam.

Kaj jih zmoti?
Da so določeni kosi predominantni, kar sem opazil tudi sam, in da to ni neko lepo oblikovanje, da je preveč rudimentarna ideja. Da premalo gledam na oblikovanje pohištva, da stol, recimo, ni udoben. A to po navadi rečejo tisti, ki mojega stola še niso videli v živo.

Imate v mislih stol H?
Recimo, a ideja stola H je bila, da te prisili v pravilno držo pri sedenju, saj imam sam težave s hrbtom.

Kot Kennedy, torej.
(smeh)

Zakaj nasmešek?
Ker je prav zato umrl, Kennedy. V času atentata je nosil opornico (pokaže na spodnji del hrbta). Ko je prvi strel zadel senatorja pred njim, bi se lahko sklonil, a se ni mogel, zaradi opornice.

Če se vrneva na stol H, ki seveda ni edini stol, ki ste ga oblikovali, pa čeprav največ govoriva o njem. Zakaj ni udoben?
Je udoben, ampak te prisili v pravilno držo. Ko sem delal v pisarni na občini, sem imel udoben stol, a sem sedel sključeno, v dveh letih se je stanje slabšalo. Ko sva z Miho (op. p. Miha Bevc) oblikovala ta stol, sva hotela izkoristila prilagodljivost lesa, da te prisili v pravilno držo med sedenjem. Menim, da sva naredila novo formo stola, s praznino, malo drugačen je od drugih stolov.

Nagrado BIG SEE ste prejeli še dvakrat: leta 2019 za ptičjo hišico Solzica in lani za Solzo udu drum. Vendarle pa me bolj zanima ptičja krmilnica, ki ste jo oblikovali po vzoru vesoljske ladje USS Enterprise iz serije Zvezdne steze.
Narejena je bila kot darilo za neko stranko, ki je bila ljubitelj Zvezdnih stez. Zato sem vesoljsko ladjo oblikoval kot ptičjo krmilnico, kjer hrano streseš na okroglo platformo. To je eden takih projektov, ki se ga ne bi vsak lotil (smeh).

Druge ptičje hišice, ki jih izdelujem, uporabljam tudi sam. Imam fotografije, da gredo ptice dejansko vanje, saj pogosto slišim komentar, da jih ne bodo uporabljale, ker ima hišica le en vhod. Hišico lahko uporabljaš kot del interjerja ali eksterierja, torej kot dejansko krmilnico za ptice ali pa kot dekoracijo v prostoru, zaradi česar dodam še majhno leseno ptico.

Kakšni izzivi čakajo Jana Bariča, bi delali za kakšno večje podjetje morda?
Ko delaš za večje podjetje, je težava, da se nekoliko izgubi izvirnost, zato bi ostal v galerijski oziroma studijski produkciji. Morda bi se kdaj podal v majhno, serijsko produkcijo, ki bi bila omejena. Morda mi je izkušnja dela na občini velikokrat v opomin, da grem z velikim veseljem v delavnico, za katero sem hvaležen.