Leta 1137 je na pobudo vplivnega opata Sugerja v St. Denisu nekaj kilometrov severno od Pariza začela rasti prva velika gotska cerkev (z izrazom velika cerkev avtor knjige The Gothic Enterprise – A Guide to Understanding the Medieval Cahedral označuje katedrale in velike opatijske cerkve) in zahodno Evropo je zajela prava evforija gradnje gotskih cerkev. Da bi si lažje predstavljali razsežnosti tega procesa, naj zapišemo le, da so med letoma 1050 in 1350 samo v Franciji iz kamnolomov iztrgali več kamna kot v katerem koli obdobju zgodovine starega Egipta. In vsako od teh obdobij se je raztezalo čez več tisočletij.

Preden preidemo na predstavitev knjige Roberta A. Scotta vam dolgujemo še pojasnilo podatka iz uvoda. Seveda se gradnje cerkve v pravem starogotskem slogu danes ne lotevajo več nikjer po svetu. A oglejmo si le primer katedrale v Kölnu. Temeljni kamen so postavili leta 1248, kot letnica konca gradnje pa je navedeno leto 1880. To leto pa ni prineslo konca zidarskih in drugih del v eni najbolj mogočnih cerkev na svetu. Še preden je bila katedrala v Kölnu dokončana, jo je že bilo treba začeti obnavljati in obnavljajo jo ves čas. Skoraj težko je najti leto, v katerem ne bi pogleda na cerkev kazil vsaj en zidarski oder. Dela ni nikoli konec in podoba katedrale se ne le obnavlja, ampak nenehno tudi po malem spreminja in tako na laž postavlja trditev, da je obdobja gotskih katedral že zdavnaj konec.

Ko se je Robert A. Scott usedel za pisalno mizo, njegov namen ni bil pisanje umetnostnozgodovinske študije gotskih cerkev. Teh je bilo zapisanih že mnogo. Scott je želel v enem samem knjižnem delu pojasniti celoten proces 'inflacije' gradnje cerkev v zgoraj zamejenem časovnem obdobju. Zakaj so nenadoma ljudje začutili tako močno potrebo po gradnji številnih cerkva, od kod je prišel denar in zakaj so gradbeniki in umetniki cerkvam nadeli prav tako in nič drugačno podobo?

Da bi Robert A. Harris lahko odgovoril na ta in še druga vprašanja, proces gradnje gotskih cerkev zgodovinsko umesti v obdobje fevdalizma in takratno pojmovanje izvora oblasti. Vse od nastanka Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti so si tako papeži kot cesarji skušali pridobiti naziv neposrednega predstavnika Boga na zemlji. To so bila stoletja nenehnih bojev za vpliv, ko so eni in drugi skušali na svojo stran pridobiti meniške redove in čim več ozemlja. Cerkvi pa v zelje' niso hodili le posvetni vladarji. Po 11. stoletju se je pojavilo vprašanje herezije. Novi ubožni meniški redovi, ki so nastali kot kontrapunkt vzvišeni in na bogastvo 'mahnjeni' duhovščini, so začeli pridigati o ubožnem krščanstvu. Cerkev je morala udariti nazaj in kot eno od sredstev v boju za monopol na srednjeveškem 'trgu religij' so se pojavile tudi mogočne gotske cerkve, katerih oblika je bila materializacija tedaj veljavne teologije.

Vstop v gotsko cerkev naj bi vernikom omogočil "virtualen"' stik z nebesi in tako utrdil njihovo vero. Celotna notranjost cerkve, še posebej pa kor in prostor okoli oltarja, sta ponazarjala prevzvišeno lepoto nebes. Temelj vsake lepote pa so pravilna razmerja. Arhitektura vsake gotske velike cerkve temelji na aplikaciji stalnega razmerja. Višine in širine vse elementov v cerkvi je na koncu mogoče izvesti na eno samo število. Poleg svetih razmerij je bila ključna uporaba svetlobe. Srednjeveški teologi so namreč menili, da je svetloba medij par excellence za razkrivanje božanskega značaja fizičnih objektov. Okna so bila zato nameščena visoko pod strop, krasila pa so jih obarvana stekla. Pri poti skoznje je svetloba dobila skrivnosten lesket, ki je v bogaboječem in nevednem srednjeveškem človeku hitro vzbudil asociacijo na mogočnega Boga.

Gotske katedrale nam govorijo še o nečem. Govorijo nam o ničevosti in obsedenosti s prestižem tistih, ki bi morali ti dve značajski lastnosti najbolj prezirati. Razmahnilo se je namreč pravo tekmovanje v zidanju katedral. V Angliji so gradili v dolžino. V Franciji so tekmovali v višini cerkvene ladje. Ladja stare katedrale svetega Pavla v Londonu, ki je zgorela leta 1666, je dosegla skoraj 183 metrov, najvišjo ladjo pa so zgradili v francoskem Beauvaisu. Visoka je bila 48 metrov. Škof in njegova ekipa gradbenih mojstrov so očitno pretiravali. Strop se je namreč delno zrušil trikrat in še danes se strokovnjaki nenehno trudijo z utrjevanjem cerkvenega skeleta, ki nenehno grozi, da se bo zrušil.

Seveda so se že na vrhuncu obsedenosti z gradnjo veliki gotskih cerkev našli cerkveni možje, ki so nasprotovali tej evforiji. Reformator meniškega reda cistercijancev Bernard iz Clairvauxa je tako zapisal: ''Cerkev svoje kamne oblači v zlato, svoje sinove pa pušča gole … Oči se hranijo s pogledom na v zlato oblečeni relikvarije in bolj opazujejo lepoto kot pa častijo sveto.'' Če upoštevamo pogosto zelo bedno življenje večine Evropejcev v srednjem veku, lahko seveda zapišemo, da bi lahko bil denar, namenjen gradnji velikih gotskih cerkev, bolje porabljen. Obenem pa ne moremo zanikati, da je zelo težko najti arhitekturno formo, ki bi tudi sodobnega človeka uspela bolj prevzeti kot nekaj stoletij stara, mogočna in na videz kar malo zlovešča gotska katedrala.

P. B.