Navzven je videti preprosto, v resnici pa gre za kompleksno tehnično strukturo. Foto: EPA
Navzven je videti preprosto, v resnici pa gre za kompleksno tehnično strukturo. Foto: EPA
Prostora za obiske ni, a nič zato, bomo vsaj prisiljeni komunicirati z zunanjim svetom. Foto: EPA

V Muzeju oblikovanja Vitra v mestu Weil am Rhein v Nemčiji, ki je predmestje Basla v Švici - gre za prvo stavbo na evropskih tleh po načrtih Franka Gehryja -, ki se ponaša z eno največjih zbirk sodobnega pohištva na svetu - Nelson, Aalto, Panton, Saarinen, Eames ... - pa so poleg dosežkov pohištvenega in notranjega oblikovanja na ogled tudi zanimivi dosežki sodobne arhitekture.

Med njimi se je pred skoraj okroglim letom znašel prototip mini hiše Diogene, sodelovanja med Vitro in italijanskim arhitektom Renzom Pianom (1937). Minimalistična hiša z bivanjskim prostorom površine 2,5 krat 3 metre zajema zložljivo posteljo, stol (prav ikonični DSW) in mizico; za pregrado so še stranišče, prha in kuhinjica. Eksperimentalni projekt še ni zaključen, a Vitri omogoča preizkušanje potenciala minimalističnega bivanja. Koncepta, ki Piana, kot je povedal ob predstavitvi Diogena, zaposluje že od študijskih let. Ali bodo takšne hiške kdaj tudi množično izdelovali, bo pokazal čas, je pa arhitekt priznal, da bi prav poenostavitev kompleksnega izdelka za industrijsko serijsko proizvodnjo povzročala največ preglavic.
Diogene, najmanjša stavba na posestvu Vitra, ki stoji na griču, je pravzaprav razmislek o tem, kaj je tisto najosnovnejše, kar človek potrebuje za svoje zatočišče; dokazuje, kako malo je pravzaprav dovolj. Precejšnje nasprotje Pianovi londonski Črepinji (v izvirniku The Shard), v času dokončanja leta 2012 najvišjem nebotičniku v Evropi, kajne? Ime je hiška dobila po Diogenu, antičnem filozofu, ki je učil z lastnim zgledom in živel v sodu, ker se mu je razkošje zdelo nekaj odvečnega. Seveda je opremljena s trajnostno zasnovanim sistemom vzdrževanja, ki temelji na resnično osnovni porabi energije. Izdelana je iz lesa in prekrita z aluminijem.

Diogene je lahko "vikendica", atelje ali manjša pisarna, ni pa prostor, namenjen komunikaciji. Ta, kot si je zamislil arhitekt, naj poteka drugje, s čimer se na novo vzpostavlja razmerje med posameznikom in družbo ter naravo.
Notranjost hiške, zanimivo, pravzaprav zelo spominja na blejske gozdne vile, pri katerih pa gre ravno za nasprotno načelo: "glamping", razkošje namesto osnovne funkcije šotora.