Droben izsek ogromne fotografije, ki zajema središče Galaksije. Podatki teleskopa ATLASGAL so v rdečem, Planckovi bledordeči in Spitzerjevi v modrem. Foto: ESO/APEX/ATLASGAL consortium/NASA/GLIMPSE consortium/ESA/Planck
Droben izsek ogromne fotografije, ki zajema središče Galaksije. Podatki teleskopa ATLASGAL so v rdečem, Planckovi bledordeči in Spitzerjevi v modrem. Foto: ESO/APEX/ATLASGAL consortium/NASA/GLIMPSE consortium/ESA/Planck
Galaksija, ESO, La Silla
To je naša Galaksija oziroma Mlečna cesta na večernem nebu. Tu je videti le manjši izsek. Spodaj eden izmed teleskopov Evropskega južnega observatorija, La Silla. Foto: ESO/B. Tafreshi
ATLASGAL
Panorama, razdeljena v tri izseke. Na desni je v krogu ponazorjeno, kam v disku Galaksije je teleskop "gledal". Vsekakor za ogled podrobnosti našega domovanja, ki so brez števila, priporočamo, da si naložite fotografijo v polni kakovosti (povezava v članku). Foto: ESO/APEX/ATLASGAL consortium/NASA/GLIMPSE consortium/ESA/Planck
ATLASGAL
Ponazoritev središča Mlečne ceste v različnih valovnih dolžinah svetlobe in z označenimi pomembnejšimi objekti. Vrhnji del je sestavljen iz podatkov ATLASGAL-a in Plancka, drugi je delo Spitzerja. Tretji je posnet v še krajših valovnih dolžinah blizu infrardeče s pomočjo ESO-jevega teleskopa vista, pri čemer so tukajšnji temni oblaki prahu na vrhu vidni kot svetle zaplate. Prav na dnu pa je posnetek, kakršnega bi lahko videlo človeško oko. Na njem manjkajo številni objekti, ki so zakriti v ozadju. Foto: ESO/APEX/ATLASGAL consortium/NASA/GLIMPSE consortium/ESA/Planck

Le ena galaksija v vesolju je Galaksija z veliko začetnico, ena pika od stotin milijard vsemirja. To je Rimska cesta, ki v nedrjih skriva Osončje. Pa vendar to naše domovanje še vedno dokaj slabo poznamo. Kako slabo, kažejo že ocene števila zvezd v njej: raztezajo se vse od 100 milijard do 400 milijard zvezd, nekatere celo do bilijona.

Razlog za slabo poznavanje je v tem, da nam sama zastira pogled. Zemlja je v to ogromno palačinkasto formacijo pač nekam postavljena in nam bližnja, okoliška snov otežuje pogled na bolj oddaljeno. Kot če bi človeka postavili sredi gozda, kjer bi vse gostejša debla naposled zastrla globino gozda; ali pa, če bi plavali znotraj kalnega ribnika.

Astronomi so skozi čas iskali in našli številne tehnične rešitve, ki so, vsaka posebej, razkrile nekaj več o domači megleníci: o njeni strukturi, sestavi in obsegu. In prav te dni je ena izmed njih obrodila nove sadove.

Sadovi desetih let opazovanj
Končana je desetletna misija ATLASGAL (Large Area Survey of the Galaxy), natančen pregled Galaksije v spektru elektromagnetnega sevanja med infrardečimi in radijskimi valovi. Rezultat je ogromen "zemljevid", najnatančnejši, kar so jih kadar koli naredili, in pride v obliki ogromne fotografije, ki meri kar 277 MB. Za prenos je na voljo tukaj, ali pa v nekoliko prirejeni obliki tukaj, kar priporočamo, če želite videti dejanske podrobnosti.
Posnel jo je 12-metrski teleskop Apex, postavljen na 5100 metrov nadmorske višine v Čilu, in nanjo ujel, kar je pač s tistega zornega kota lahko. V drugem merilu: uspelo mu je premeriti 120 stopinj dolžine in tri stopinje širine neba, ne pa Galaksije v celoti.
Rezultati so objavljeni tudi v znanstveni publikaciji Astronomy&Astrophysics.

Osredinjenost na manj kot milimetrske valovne dolžine je omogočila vpogled na marsikaj, česar nam vidna svetloba ne pokaže (razlika je lepo ponazorjena v galeriji desno, ali pa v tej 228 MB veliki datoteki za prenos). Predvsem so na fotografiji vidni ogromni oblaki mrzlih plinov. To so osnovne "opeke" galaksije, področja, kjer se rojevajo nove zvezde, so sporočili z Evropskega južnega observatorija (ESO). Apex je del tega kompleksa.

Zelo ohlajen toplomer
Izjemno mrzli objekti so (navadno) tudi težje opazni. Zato je Apex opremljen s posebnim detektorjem, imenovanim LABOCA (Large Bolometer Camera). Ta je sestavljen iz 295 "termometrov", ohlajenih skorajda na absolutno ničlo. "LABOCA zaznava sevanje s pomočjo pretanjenih razlik v temperaturi, ki jih povzroča na detektorjih. Zato lahko zazna tudi tisto sevanje, ki ga oddajajo temni in mrzli skupki prahu; tisti, ki svetlobo drugih zvezd zakrivajo," so zapisali na Observatoriju.
Da bi zemljevid našega galaktičnega doma še ozaljšali, so mu dodali podatke nekaj prejšnjih velikih opazovanj - Esinih satelitov Planck in Herschel ter Nasinega Spitzerja. Z njihovo pomočjo so se dokopali do še veliko težje dostopnih oblakov plina pri središču Galaksije, kjer je gostota večja, vidljivost pa manjša; in ustvariti obsežen popis hladnih oblakov. "ATLASGAL je poskrbel za vznemirljiv vpogled v področja, kjer nastaja naslednja generacija visokomasnih zvezd in zvezdnih kopic. Z dodanimi opazovanji Plancka in Herschela smo lahko tudi videli, kakšna je struktura teh gigantskih molekularnih oblakov na največjih skalah," je pojasnila Timea Csengeri z inštituta Maxa Plancka, ki je sodeloval pri projektu.

Apex je v bistvu teleskop prototip, sestavljen iz delovne različice tistega, kar je pozneje zraslo v največji teleskop na svetu, ALMA. Na ESI napovedujejo, da bodo Apexova opazovanja uporabili za iskanje novih tarč. Podatki so za strokovno (ali pa dovolj radovedno) javnost na voljo na tej povezavi, pričakovati je, da bo iz te surove gomile v prihodnjih letih nastala še marsikatera zanimiva novica. Predvsem pa bomo na njihovi podlagi lahko vedeli več, kaj se skriva v bolj oddaljenih predelih "gozda", tistih, ki ga zakrivajo drevesa.

Širše domovanje
Med drugim središče Galaksije z ogromno črno luknjo (ali celo več njih) zakriva tudi pogled na precej širši dom, megastrukturo iz okoli 100.000 galaksij, ki je (sicer ne najširše sprejeto) poimenovana Laniakea. Vsi objekti v njej potujejo proti področju, imenovanem Veliki privlačevalec, in središče Rimske ceste je ravno med nami in tem skupnim gravitacijskim ciljem. Vse skupaj pa je del velike kozmične mreže, ki skupaj s temno snovjo najbrž povezuje vse obstoječe.

Gaia prinaša točkast "zemljevid"
Seveda ATLASGAL ni edini projekt, ki se ukvarja z mapiranjem Galaksije. Med najpomembnejše spada Esin projekt Gaia, ki z istoimenskim vesoljskim teleskopom izdeluje prvi trorazsežnostni "zemljevid", s tem, da izjemno natančno meri točen položaj, svetlost in barvo zvezd in drugih objektov Rimske ceste, ki padejo v njegov fokus. Delo poteka že od leta 2013, pri njem sodeluje tudi nekaj slovenskih astrofizikov/-čark, in prvi katalog izsledkov naj bi bil objavljen še letos.

Video 1: Prelet čez celotno širino posnetka Rimske ceste

Video 2: Primerjava v različnih valovnih dolžinah svetlobe