Lina Akif je igralka iz Maribora, ki živi in dela v Ljubljani. Lani je na Borštnikovem srečanju prejela nagrado za najboljšo mlado igralko, te dni pa je na pomembnem gledališkem festivalu v Berlinu Theatertreffen. Tja je bila povabljena prek Goethe-Instituta kot ena od 32-ih izmed 500 prijavljenih in je te dni del pomembnega in intenzivnega izobraževanja in mreženja. V oddaji Obrazi sosednje ulice je govorila o rasno profiliranih vlogah, o različnih oblikah izključevanja in o želji po večji raznolikosti v slovenskem gledališču.

Veliko zanimanja je vzbudila leta 2021 z magistrsko nalogo, performansom Slovenski pasijon. V njem se s kurentovo masko povzpne na Triglav kot simbol slovenstva, njen križ pa je barva njene polti. Tako razloži:«Ko sem odraščala v Mariboru, sem imela kot otrok težave, ker so ljudje mislili, da sem pripadnica romske skupnosti; imam namreč arabske poteze. Žal je ta skupnost tako strahovito segregirana in diskrimana, da sem zato tudi jaz doživela veliko diskriminacije. Ko pa so izvedeli, da sem birasna - takrat sem še uporabljala izraz mulatka, potem pa sem izvedela, da ne smem, ker je žaljivka - pa sem postala ljudem zanimivejša.«

Nedvomno je na njeno odločitev za igralski poklic vplivalo sodelovanje na Prvem odru Prve gimnazije Maribor, med mentorji pa pomembno vlogo odigrala Aleksandra Blagojevič. Če ne bi bila igralka, bi bila umetnostna zgodovinarka, pravi Lina Akif, ki je danes samozaposlena v kulturi in sodeluje v različnih gledaliških in avtorskih performativnih projektih. Tam je možnosti in priložnosti za raznolikost v uprizoritveni umetnosti večja, mogoče je tudi preseči rasno profilirane vloge in frustracijo, ki jo je doživela že v času študija, češ da bo zaradi barve kože težje dobila vloge:« Zdi se mi, da je bila ključna moja magistrska naloga, Slovenski pasijon. Ko sem prišla z akademije so bile vse vloge zaznamovane z barvo moje kože. Igrala sem begunke, vse vrste temnopoltih ljudi. Nisem nehvaležna, to so bile čudovite vloge, seveda pa obstajata dve plati istega kovanca, barva kože prinaša težave in prednosti. Zavedam se tudi časa, v katerem sem se rodila. Imam platformo, da govorim o teh temah in pomagam, da se z družbo premikamo naprej. Če primerjam sebe in Metko Trdin, ona je odraščala v drugem času in ni imela možnosti govoriti o tej temi.«

Vabljeni, da celotnemu pogovoru prisluhnete TUKAJ