Za nami je prvi teden pouka na daljavo za vso šolajočo mladino ob drugi zaustavitvi življenja zaradi epidemije. Sledila bosta vsaj še dva tedna dela na ta način, ki izčrpava izobraževalce, izobraževance in njihove starše in spodbuja različne razmisleke - ali imajo vsi ustrezno delujočo tehnično podporo in doma primerno učno okolje, ali so vsem tem izzivom kos tudi njihovi starši. Od njihove pomoči in vodenja skozi snov so odvisni predvsem mlajši učenci, še posebej prvošolci. Novi časi terjajo nove veščine, predvsem pri uporabi informacijske tehnologije za podajanje učne snovi in še več kot to – učitelji morajo učeče se spodbujati in preverjati njihovo znanje, četudi nimajo enotnih prtokolov za to, ob vsem tem pa morajo preizpraševati svoje delo in ga izboljševati.

Zakaj da država toliko denarja v tanke? Naj ga raje da v šole!

Vpogledali smo v prerez izkušenj prvega izobraževalnega dne in se po (ne še povsem) končanem prvem šolskem dnevu oglasili pri družini, kjer se za izobraževanje svojih treh šoloobveznih otrok (3., 5. in 7. razred) trudi Vida Toš iz Sv. Andraža v Slovenskih goricah. Med drugim je povedala »Današnji dan je bil strašno naporen!« in »Ampak se bomo ujeli.«. Kaj drugega jim tudi ne preostane, saj je šolanje na daljavo dejstvo, četudi ob mnogih neznankah, povezanimi predvsem z enakostjo otrok pri dostopu do spleta in učnih gradiv ter z objektivnostjo ocenjevanja. Pravilnik namreč ni bil prilagojen novim razmeram, učitelji so prisiljeni k improvizaciji in sprejemanju odgovornosti. »Recimo danes sem govorila z učiteljico moje srednje hčerke (5.r.), na naši šoli imamo namreč združene razrede in ona uči 5. in 6. razred, in sem ji rekla, da je super, da jih ima na Zoomu. Pa pravi, da saj mora tako poučevati tudi 6. razred, ne more pa obeh razredov hkrati. To je nemogoče, oni (učitelji op.a.) so zdaj cele dneve pred računalnikom, res je grozljivo. Jaz vem, da nihče ne verjame učiteljem, ampak to je grozljivka, jaz to vidim!«, še pove Vida Toš. Kritična je tudi glede tehnične opreme. Za tretješolca so si v šoli sposodili računalnik, ki pa je imel številne pomankljivosti za pouk na daljavo. A tehnične rešitve obstajajo, pravi, če ne drugega si dodatno pomagajo s pametnim telefonom, kritična pa je glede naslednjega:«Ampak jaz sem se potem vprašala, zakaj da naša država toliko denarja za tanke, naj ga da raje v šole!«

Sogovornica se zaveda pomena znanja, ki ga mladi potrebujejo zase, za svojo prihodnost, ob vseh omenjenih pomakljivostih pa ta misel dobiva srhljive obrise. Mladi bodo namreč utrpeli velike luknje v znanju, škoda se bo pokazala dolgoročno. S slabšim znanjem danes se bo poslabšala socialna slika jutri.

Lahko se igrajo doma z drobcenimi napravami

Da ima šolanje na daljavo velike pomanjkljivosti predvsem pri tehniškem in poklicnem izobraževanju, ve Davorin Osebik, učitelj praktičnega pouka na Srednji elektro-računalniški šoli v Mariboru (SERŠ). Pri učni uri o zaporedni vezavi električnih porabnikov je bil potrpežljiv in spodbujajoč. Dijaki so mu pošiljali fotografije s praktičnimi rešitvami nalog in izračunom, on jim je zagotavljal povratne informacije. To pomeni, da gre pouk počasneje, zamujene so priložnosti za sprotna podvprašanja, česar se zavedajo učitelji na vseh ravneh. Davorin Osebik pravi, da, če je praktični pouk za prve letnike še obvladljiv, pa imajo za četrte letnike elektrotehnike za polovico premalo tehničnih pripomočkov za praktične vaje, zato morajo dijaki za vaje opravljati računalniške simulacije. To znanje pa potrebujejo za poklicno maturo: «Matura ni daleč, in ti dijaki so bili doma še kot tretji letniki in so manjkali pri strokovnih predmetih. Pa še nekaj je, prvi in drugi letniki, ki se učijo priklapljanja večjih energetskih naprav, elektromotorjev, tega sploh ne morejo opravljati. Vsi tisti, ki se učijo delati instalacije, tega ne morejo. Lahko se le igrajo doma z drobcenimi elektronskimi napravami. Tudi tisti dijaki, ki bodo delali z elektromotorji, s kontaktorji in z vezavo stikalnih omar, tega znanja ne bodo dobili. To je najbolj zaskrbljujoče.«

Osebni stik je največja žrtev

Tudi doc. dr. Tomaž Bratina, predstojnik Oddelka za temeljne pedagoške predmete na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, najraje predava v predavalnici, tudi na daljavo. Medtem ko razlaga, se lahko giblje, a nekaj pomembnega vendarle manjka:«Osebni stik je največja žrtev tega. Ker je drugače, ko vidiš, ko na očeh zagledaš, ni dobro, sem šel mimo. To se zgodi, to je normalno, da nekaj poveš, pa vidiš eno vzdušje zamrznitve. Tega tu ni in to ni dobro.« Poudarja, da je tak način šolanja gašenje požara. Za ustanove, ki temeljijo na klasičnem podajanju znanja, je to le nov kanal za prenašanje vsebin, samo izobraževanje na daljavo pa zahteva drugačen način priprav in dela.

Kako nove čase doživljata bodoči pedagoginji, zdaj študentki magstrskega študija? Nika Bizjak:« Meni se zdi, da je diskprepanca med pojmovanjem, kaj mi dejansko doma delamo in kaj si mislijo profesorji, kaj mi doma delamo. V bistvu imamo veliko več dela, kot pri šolanju v živo. Ker to, na daljavo, je usmerjeno bolj v odkljukanje, v kvantiteto.«. Eva Hrastar pa tako: »Od ponedeljka do četrtka imamo predavanja popoldan včasih celo po 6, 7 ur in to je veliko. Že zato, ker koncentracija pobegne in ni pristnega stika s profesorjem. Poleg tega profesorji gledajo samo naše začetnice, ker imamo sicer težave s spletno povezavo.«
Doc. dr. Janja Tekavc z mariborske Pedagoške fakultete, pravi, da so od vodstva prejeli zgolj smernice za ocenjevanje, zadovoljna je, ker imajo profesorji avtonomijo pri preverjanju znanja, dr. Bratina pa je prepričan, da se je mogoče objektivnosti pri tem približati s tipi vprašanj in s časom, ki ga ima spraševanec na voljo. Doc. dr. Janja Tekavc še meni, da je na daljavo enostvno preveriti osnovno znanje, ugotavljanje poglobljenega pa terja učiteljev dodaten angažma:«Rekla bi, da je trenutna situacija s tem poučevanjem na daljavo, ki nas je soočila s problemi ocenjevanja na daljavo, priložnost, da razmislimo ali z do sedaj obstoječimi načini preverjanja in cenjevanja znanja, zares spodbujamo učenje, se pravi, ali z ocenami res dosežemo tisto, kar želimo.«

Pedagog mora obenem vedeti« kako se učenec odziva na tovrstne vsebine, kaj je značilno za proces učenja daljavo in za pomnjenje v tovrstnih okoliščinah, kako spodbujati učenje v teh pogojih«, še pravi sogovornica, učinek svojega dela pa da naj učitelj preveri pri otrocih, pri starših, pri nadrejenih in kolegih. Nič naj ne bi bilo tabu, navsezadnje smo se vsi znašli v novih okoliščinah, ki narekujejo, da bo morala stroka poskrbeti, da bodo učitelji opremljeni z novimi veščinami in da se bodo lahko zanesli na enotne smernice.

Izvolite v poslušanje prispevek, v katerem smo se najprej oglasili v spletni predavalnici pri doc. dr. Tomažu Bratini....