Zaradi ljudi je svet nepopoln. Da bi omilili lastne frustracije, smo si izmislili komedijo, o njej je pametno razmišljal že Aristotel in ji priznal vrednost, čeprav jo je podredil tragediji. In vendar tako gledališki gledalci kot igralci pogrešamo dobre komedije. Vsako leto se zberejo na Dnevih komedije v Celju, kjer je letos smetano pobralo mariborsko gledališče. Po izboru strokovne žirije je zmagala predstava Popolni tujci v režiji Tamare Damjanovič. Naziv žlahtna komedijanta poslej nosita tudi Gorazd Žilavec in Mateja Pucko, ki je naziv prejela že drugič, prvič za nastop v predstavi Večno mladi.

Upoštevaje dejstvi, da je poletje čas sprostitve in da si v teh novih zdravstvenih okoliščinah, ko negotovo zremo že v bližnjo jesen, obdaja pa nas čudno družbeno-politično vzdušje, imamo vsaj dva tehtna razloga, da smo se z igralcema pogovorili o komediji in to z najrazličejših zornih kotov – kaj pomeni njima, kaj nam, kaj gledališčem in kaj družbi. Spomnila sta nas, kdo so dobri komiki in zakaj, dotaknili pa smo se tudi uličnega gledališča. Prvič zato, ker je njegova naloga, da ljudi zabava, drugič zato, ker se Gorazd Žilavec z velikim veseljem ukvarja z njim in ker nam bo dal misliti, ali smo bili v času Lenta, ko je mednarodni ulični teater prišel tudi na mariborske ulice, dovoj dobro občinstvo.

Pogovor vas čaka na dnu članka, če vas bo 22. julija dajala nespečnost, mu lahko ponovno prisluhnete v nočnemu sporedu gostiteljice Darinke Čobec, pisno pa smo izluščili dva poudarka.

Mateja Pucko: »Komedija ima mogoče eno prednost pred dramo ali tragedijo. Gledalca sprosti in je lahko dojemljivejši za sporočilo. Nikoli me ni na primer toliko ljudi ustavilo na ulici, kot po predstavi Večno mladi. Pripovedovali so mi, o čem so razmišljali po predstavi, med drugim o tem, kako skrbeti za svoje starše, kako se sploh starati, kaj to pomeni, ta družbena stigma z domovi za ostrarele, ki so sicer potrebni, ampak na kak način, mislim…vse te stvari. Kaj to tebi dela kot človeku, da ne moreš dobro poskrbeti za starše ali stare starše. Zelo globoko so razmišljali o stvareh in mislim, da ko si sproščen lažje dojemaš globlje resnice ali kritiko. V tem, se mi zdi, ima komedija prednost pred dramo in tragedijo.«

Gorazd Žilavec: »Odkar sem postal….Ne! Odkar sem si zaželel oziroma sanjal, da bom igralec, sem nekako hkrati sanjal o tem, da bi bil dober komedijant. In potem sem izvedel, da za dobrega komedijanta obstaja nagrada in da se ji celo reče žlahtni komedijant. Že v tretjem tretjem razredu osnovne šole sem s ezačel ukvarjati z gledališčem in že od takrat je bila globoko v meni skita želja, da bi bil vsaj enkrat v življenju žlahtni komedijant. Zdaj so se mi izpolnile želje in ne bom ravno rekel, da zdaj lahko umrem, ampak blizu smo, no (smeh).«