Tudi mobilni Udarnik kino, na prostem, nad mestom na Piramidi je prikazal lep del slovenske filmske zgodovine in sedanjosti, čeprav ne v razmerah, ki bi si jih filmi in filmarji želeli in tudi zaslužili. Iz kleti GT22 pa kuka tudi Intimni kino. Je to dodatna ironija naše filmske realnosti - da se film v Mariboru vrača v filmsko Podzemlje, ki mu po Šundu ni bilo usojeno zasvetiti na Udarniškem platnu, se sprašuje filmski kritik iz Društva za razvoj filmske kulture Žiga Brdnik: »Trenutno je stanje takšno, da nimamo primernega prostora, kjer bi redno prikazovali art filme, kinotečne filme, gostili festivale, zato se dogajajo projekcije po celem Mariboru. Začenjamo sezono Intimnega kina, kjer bodo ob četrtkih projekcije in pogovori, tudi kino Minoriti je bil letos zelo uspešen, vendar pa vse to ne more nadomestiti institucije mestnega kina, ki bi se poglobljeno ukvarjala s filmsko kulturo.«

Zakaj so mestne kinodvorane zaprli?

»Mestne kinodvorane je v privatizacijskem postopku kupil multipleks Kolosej, jih zaprl in razprodal premoženje. Vemo, da je takrat med občinstvom interes za kino upadal, ni se vztrajalo pri art produkciji, ampak so želeli občinstvo privabiti v mutipleks. Potrebujemo pa tudi prostor, ki ni komercialen, ni profiten, ampak je strokoven in kulturen prostor,« še razmišlja Brdnik.

Tudi beograjski kinematografi se niso izognili privatizacijski zgodbi, o tem je posnela film srbska režiserka Senka Domanovič:»Okupirani kino je pripoved o kinematografu Zvezda v Beogradu, enem od štirinajstih tradicionalnih filmskih dvoran Beograd filma, ki je bil v nekdanji Jugoslaviji resno podjetje. V obdobju privatizacije so dvorano prodali za malo denarja, leta 2014 pa so ga okupirali aktivisti, ki so želeli prevzeti kino oziroma ga spet vrniti družbi. Rezultat filma je tudi to, da se je v javnosti začelo bolj odkrito govoriti o privatizaciji, saj se do takrat nihče ni resno ukvarjal z njo oziroma ni bila predmet javnega diskurza. Film pripoveduje o posledicah slabih privatizacij.«

Glavni urednik neodvisne spletne revije Zippy Frames posvečene animaciji in filmski strokovnjak Vassilis Kroustallis: »Mestni, umetniški kino je v bistvu nepogrešljiv člen v verigi med filmsko produkcijo in filmsko distribucijo. Pomemben člen, če poči, poči celotna veriga. V našem stoletju imamo globalno produkcijo iz Hollywooda in vse vrste ameriškega filma, delanega za multiplekse, umetniški filmi pa niso samo za gledanje, ampak so tudi za pogovor, za festivale kot je Stop trik festival. Taki kinematografi so center komunikacije, ne le filma.«

Kakšne filme bi Vassilis Kroustallis pripeljal v umetniški kino?

»Pripeljal bi filme novih, mladih, neodvisnih režiserjev, tako igranega in dokumentarnega filma, kot animacije. Saj gre za filme, ki jih ne vidimo vsak dan, in ki zahtevajo veliko talenta. Menim, da je talenta dovolj v Sloveniji, Evropi in svetu. To je naša prihodnost in moramo investirati vanjo. Mladi režiserji so naša prihodnost.«

Kako je mesto Ljubljana reševalo art kino, s kakšnimi ukrepi? Kurator filmskega programa v Slovenski kinoteki Igor Prassel opisuje sedanje stanje: »Iz leta v leto životarimo z minimalnimi sredstvi, opravljamo svoje poslanstvo, za razliko od Kina Dvor je Slovenska kinoteka še bolj nezavezana tržni logiki, prikazujemo eksperimentalne filme, dokumentarne, animirane filme, filme vseh zvrsti in žanrov, vendar je brez neke vizije na vsakodnevni ravni izredno težko organizirat nekomercialni kino, ki prikazuje umetniške filme.«

Član delovne skupine za vzpostavitev mariborskega mestnega kina je tudi Rene Puhar iz Društva za razvoj filmske kulture, ki se že vsaj petnajst let bori za mestni kino: »Na zadnjem sestanku s predstavniki občine smo se strinjali, da je treba sanjati velike sanje, delati pa majhne korake, da bi končno pridobili prostore za mestni kino. Prvi korak bi bil nakup mobilnega digitalnega projektorja, drugi korak je ustrezna lokacija, tretji korak pa je čimprejšnji zagon rednega filmskega art programa v mestu, ki pa naj bi zaživel že v nekaj mesecih,« pravi Rene Puhar.