Sogovornica podkasta Zorni kot je bila Maja Plaz, predsednica Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Nasilja v družini je veliko; lani so na SOS linijo prejeli v povprečju šest klicev dnevno. Strokovnjaki opažajo, in to je spodbudno, da vedno več primerov nasilja prijavijo očividci oziroma sosedi. Govorili smo med drugim tudi o knjigi, ki je izšla nedavno, njen naslov je V njeni koži. V njej so zbrane anonimne zgodbe žensk, ki so na lastni koži doživele nasilje.

Maja Plaz je bila pred dnevi v Mariboru oziroma v našem regionalnem RTV centru Maribor ena od predavateljic na delavnici za novinarje o poročanju o nasilju v družini. "Nasilje nad ženskami oziroma nasilje v družini je družbeni problem, ki prizadane veliko ljudi, tudi pri nas v Sloveniji, zato ko novinarji poročajo o tej tematiki, je treba imeti v mislih, da to berejo, poslušajo, vidijo potencialne žrtve oziroma žrtve, ki že doživljajo nasilje. Zato se veliko pogovarjamo o tem, kako pomembno je, da govorimo o pozitivnih izhodih iz nasilja. Ker rešitve iz nasilja so; pomembno je, da informiramo žrtve in bližnje, kam se lahko obrnejo. Pomembno pa je tudi, na kakšen način se poroča. Na primer, ko se poroča o motivu nasilja, ali femicidu oziroma umoru ženske (običajno gre za intimnopartnerske umore)- velikokrat se poroča, da je prišlo do umora zaradi ljubosumja, strasti. Morilo ni ljubosumje, moril je povzročitelj oziroma storilec. Na delavnicah govorimo recimo tudi o tem, kako imajo žrtve določene strategije preživetja in se prilagajajo določenim situacijam oziroma se prilagodijo, da preživijo v nasilnem odnosu."

"Krivdo za nasilje velikokrat prelagamo na žrtev"

Ena od težav je, da je ves fokus povečini na žrtvah oziroma ženskah. "Dobro bi bilo, da bi fokus preusmerili v to, kdo povzroča nasilje. Pri nas je še vedno veliko obtoževanja žrtev. V smislu: zakaj je prišlo do nasilja, kaj je ženska storila, da je bil nekdo nasilen nad njo, prepričanja so, da je bila ona kriva za nasilje in tako naprej. Gre za prelaganje krivde na žrtve. V angleščini je izraz za to 'victim blaming'. To je tako zelo vpeto v naše pore razmišljanja, da zelo težko izstopimo iz tega in iščemo razloge in opravičila, zakaj je do nasilja prišlo. Fokus bi bilo treba preusmeriti na povzročitelje nasilja in kako nasilje preprečevati," pove Maja Plaz.

Tudi v komentarjih pod članki, ki so tematsko vezani na nasilje v družini, vidimo, da veliko ljudi krivi ženske. Češ, zakaj je tako dolgo vztrajala v nasilnem odnosu, da zagotovo ni bilo tako hudo itd. "To kaže na to, kako premalo poznamo, kaj se dogaja v družinah, kjer je prisotno nasilje. Gre za dolgotrajni proces. Nasilje se ne zgodi z danes na jutri, na prvem zmenku. Nasilje se dogaja dlje časa, in postopno. Zavito je v en celofan ljubezni, in ga je težko prepoznati. Žrtev sebe dolgo časa nima za žrtev. Velikokrat šele kasneje, ko odide iz nasilnega odnosa, ugotavlja, kaj se se ji je zgodilo. Velikokrat pride do tega, da je žrtev izolirana od okolice, in zato pride do tega, da težko komu spregovori o tem, kaj se ji dogaja. Običajno so to navzven vredu družine, na prvi pogled se ne vidi, da se kaj dogaja. In sosedi potem večkrat rečejo, da saj pa je gospod čisto vredu, nič ni bil problematičen, ženska pa je bila mogoče malo bolj zadržana. Ne vemo pa razloga, zakaj je bila zadržana. Potem so tu še otroci, ki so velikokrat tudi vzrok za to, da se ženska težje odloči za odhod. Kot je rekla ena ženska, ki je utrpela nasilje: Si kot počasi kuhana žaba. Ne veš, kdaj si skuhana oziroma si v odnosu tako globoko, da tista kljuka tam sicer je, lahko jo pritisneš in odideš, ampak ne zmoreš. "

Lani je na SOS telefon poklicalo 2200 oseb oziroma 6 ljudi dnevno

Izhod iz takšnega odnosa je možen, žrtve se lahko obrnejo tudi na SOS telefon za "prvo pomoč". Pomembna pa je tudi podporna mreža, tako bližnjih kot tudi institucij. Lani jih je na SOS linijo poklicalo 2200 oseb, to je povprečno šest klicev dnevno. "Letos je 34-to leto, odkar delujemo in zadnji dve leti imamo tudi končno 24-urno linijo. Telefonska številka je 080-1155. Specializirani smo za ženske in otroke, žrtve nasilja. Prisluhnili bomo seveda tudi moškim in jim pomagali. Je pa še vedno več kot 90 odstotkov žensk in otrok tistih, ki so žrtve nasilja; v večini primerov pa so povzročitelji moški. Če pokličete k nam, bomo svetovali, kam se lahko obrnete, raziskali, kaj se pravzaprav dogaja, če je treba, tudi mi naredimo prijavo, svetujemo lahko vključitev v programe, kot je varna hiša, svetovanje,..."

Pri tem sogovornica poudarja, da ne gre samo fizično nasilje, ampak tudi psihično, verbalno. "Velikokrat sogovornice ne vedo, da gre za nasilje. Ko govorijo o poniževanju, razvrednotenju - ne prepoznavajo, kaj se jim dogaja. Govorim torej tudi o 'nevidnem' nasilju, ko torej ni vidnih modric in zlomov in se ga da prikriti. Tudi spolno nasilje je pogosto in zelo prikrito. Pa recimo ekonomsko nasilje - ko partner nadzira finance drugega partnerja, da določa, kaj se bo kupilo in kaj ne, da preprečuje zaposlitev,.."

Nasilje se velikokrat nadaljuje tudi po izhodu iz partnerskega odnosa

Maja Plaz še izpostavi, da se nasilje velikokrat nadaljuje tudi po izhodu iz partnerskega odnosa, sploh, ko imata partnerja otroke. "Velikokrat se nasilno vedenje s strani povzročitelja še okrepi. Prav je, da ženske poiščejo pomoč, da spregovorijo o tem, da se obrnejo na CSD, policijo,... Kajti ti pritiski preko otrok so lahko tudi zelo nevarni. Se mi zdi, da se ta vidik velikokrat zanemari oziroma se nanj pozabi."

"Dejansko znamo premalokrat prepoznati nasilje. Moramo se zavedati, da so povzročitelji nasilja v družini zelo dobri manipulatorji in da na institucijah lahko predstavijo popolnoma drugačno zgodbo," še pove. Kakšne pa so sistemske pomankljivosti pri obravnavi nasilja v družini? "Zakonodajo imamo dobro. Bolj se zatika pri konkretnih primerih oziroma ljudeh, na katere naredijo žrtve nasilja." Pri tem pa omeni med drugim, da bi morali več delati na preventivi. "To pomeni, da bi bilo treba izobraževati o tej temi od vrtcev naprej. Ozaveščati je treba že otroke, da bodo znali prepoznati nasilje pravočasno. Na tak način se ne krepi samo žrtev, na tak način se pošilja tudi sporočila tistim, ki povzročajo nasilje in tistim, ki opazujejo. Če bi se kritična masa povečala, bi storili veliko. Hkrati ugotavljamo, da je premalo poglobljenega znanja glede prepoznavanja nasilja." Meni, da smo še vedno preveč ravnodušni do nasilja. "To je tako vpeto v nas same, v družbo. Raje se postavimo na stran 'močnejšega', tudi fizično močnejšega, in zelo hitro spregledamo nasilje. Sploh če je opravičevano s strani avtoritet, odločevalcev,... Pomembno je, kakšna sporočila prihajajo s strani pristojnih služb, oblasti." Je pa dobra novica, da je vse več prijav nasilja s strani očividcev in sosedov.

Knjiga V njeni koži: Anonimne zgodbe žensk

Nedavno je izšla knjiga V njeni koži, v katerih je zbranih 23 anonimnih zgodb žensk, ki so na lastni koži izkusile nasilje. "Namen je ozaveščanje, opozarjanje na to, da je nasilja med nami veliko. To so ženske, ki živijo danes med nami. Zelo dobro opišejo svoj notranji svet, doživljanje žrtve nasilja, težave, s katerimi se srečujejo; zgodbe naslavljajo sistemske probleme,..." Knjiga pa nagovori tudi številne stereotipe, ki jih imamo o ženskah, ki utrpijo nasilje. Nagovori recimo stereotip, da se nasilje zgodi samo neizobraženim ženskam. "V knjigi je od 23-ih 14 takšnih, ki so visoko izobražene, nekaj je doktoric znanosti. Zgodbe kažejo tudi na to, da se lahko nasilje zgodi kadarkoli tekom življenja, ni tudi pravila, iz kakšne družine prihajaš, pa tudi, da je težko oditi, četudi imaš svojo plačo in visoko izobrazbo ter socialno mrežo." Žrtev nasilja je lahko kadarkoli, ni pravila. Celotnemu pogovoru prisluhnite na povezavi: