Talni mozaik v Hiši stare trte na mariborskem Lentu sledi več kot 5 tisoč let stari tradiciji izdelave tovrstnih ornamentalnih in figuralnih slik izdelanih iz kamnitih ploščic in pritrjenih na podlago. Tehnika mozaika je doma na Bližnjem vzhodu, od tam so jo prenesli antični Grki in Rimljani. Mozaik, ki je hkrati največji tovrstni projekt na Slovenskem je delo leta 1943 v Rušah rojenega arhitekta Igorja Orešiča, prostorsko pa zapolnjuje osrednji del centralne osi Hiše stare trte. Njen interier je zasnoval arhitekt mag. Tomaž Kancler.
Potek osi je vzporednica reki Dravi, zato se je docela nevsiljivo ponudila priložnost, da prav reka s svojim večnim tokom simbolično nosi tudi »tok« zgodovine, ki je v tem prostoru pustil številne sledi.
Avtor je s skrbnim izborom okoli milijona delcev mozaika namišljenemu rečnemu toku dal vlogo nosilca zgodovinskih podrobnosti, hkrati pa je z izrazno močjo mozaika ujel barvno raznolikost reke, ki je v nenehni dinamični odvisnosti od položaja sonca in vpadnega kota njegovih žarkov v posameznem letnem času.
Poseben pomen imajo redki a toliko bolj opazni zlati delci mozaika. Reka Drava je v zgodovinskih virih opisana tudi kot zlatonosna reka. O tem je pisal že rimski zgodovinar Plinij starejši. Cesarica Marija Terezija pa je leta 1776 številnim izpiralcem podelila stalna dovoljenja. Še leta 1908 jih je bilo ob Dravi okoli 200. Podatki iz hrvaških obdravskih vasi Dubrava in Vidovac pa govorijo, da so njuni prebivalci še v letih pred drugo svetovno vojno izprali do 12 kilogramov zlata na sezono. Izpiranje zlata je ob Dravi dokončno zamrlo z izgradnjo elektrarn.
