Že več desetletij trajajo razprave o staranju prebivalstva in o tem, da je treba poskrbeti za sistemske rešitve za zagotavljanje samostojnosti v starosti. Trend se ni spremenil, kljub splošno znanemu dejstvu, da se starejši ob primerni pomoči najbolje počutijo v domačem okolju, pa država razpisuje koncesije za institucionalno oskrbo oziroma gradnjo domov. Pilotni projekti z boljšimi rešitvami obstajajo, žal so le prehodni, zanimanje zanje pa je veliko.

Država (Ministrstvo za zdravje) sofinancira »Preoblikovanje obstoječih mrež ter vstop novih izvajalcev za nudenje skupnostnih storitev in programov za starejše«, namen projekta pa je razvoj integriranih skupnostnih oblik socialnih in zdravstvenih storitev dolgotrajne oskrbe ter razvoj in uveljavitev učinkovitih modelov posodobitve socialnih in zdravstvenih storitev za starejše. Tako je zapisano na spletni strani ministrstva, mi pa smo se na projektu v Mariboru (Usmerjena integrirana oskrba DOMA, nosilec Dom Danice Vogrinec) in na Ptuju (Sodobna oskrba starejših, nosilec Dom upokojencev Ptuj), prepričali, kaj to pomeni v praksi.

Projekta bodo izvajali še do konca junija prihodnje leto, do prvega so upravičeni prebivalci občin Maribor, Hoče-Slivnica, Duplek in Miklavž na Dravskem polju, do drugega pa prebivalci 16-ih občin Upravne enote Ptuj. Veliko zanimanje je povzročilo čakalne vrste, vodja projekta na Ptuju Andreja Potočnik:«Imamo protokol prednostne obravnave. Če je stanje nekje res težko, obstaja tudi možnost prednostne vključitve….Do vključitve v programe so sicer upravičeni starejši od 65 let, ki zaradi posledic bolezni, invalidnosti, starostne oslabelosti, poškodb ter pomanjkanja in izgube kognitivnih sposobnosti potrebujejo pomoč drugih. Ko ste enkrat vključeni, ostanete, dokler želite oz. dokler se program ne zaključi.«

Razkošje, kar bi moralo biti dostopno

Projekta v 80-ih odstotkih financira Evropska unija, v 20-ih pa država. To pomeni, da so storitve brezplačne, lahko bi jih celo označili za luksuzne. Koordinator projekta v Mariboru Drago Perger:« V enem delu so programi res luksuzni, ker nikjer v javni mreži ni mogoče dobiti toliko ur, kot jih imamo v timu za ohranjanje avtonomije, v katerem delujejo delovni terapevti, fizioterapevti, psihologi in to celo na domu. Tudi zakon (Zakon o dolgotrajni oskrbi, op.a.) ne predvideva takšnega obsega. Ravno na teh področjih se pojavljajo največje čakalne dobe.«

Antona Markeža iz občine Destrnik je bolezen prisilila k upočasnitvi, tudi ob pomoči delovne terapevtke Monike Kovačič pa se njegovo stanje počasi izboljšuje. Ujeli smo ju pri vajah za krepitev rok in prstov, sogovornik pa je o obisku negovalk in terapevtk povedal:«Lahko bi bilo drugače, če ne bi one prišle, zdaj pa sem prisiljen sodelovati, saj gre za moje zdravje.«

Vsi sprašujejo, kaj bo potem

Med storitve spadata tudi centralna priprava zdravil in e-oskrba. Prva pomaga pri učinkoviti terapiji, starostniki namreč zdravila jemljejo po občutku, jih pozabijo vzeti ali se o terapiji ne upajo pogovoriti z zdravnikom, e-oskrba pa je namenjena ljudem, ki živijo sami ali so že padli. Verižica oz. zapestnica s sprožilcem namreč omogoča klic na pomoč in hitro ukrepanje. Je velika razbremenitev za starostnika in za svojce. Rajka Petkovski s Ptuja je povedala:" Nedavno sem imela obisk iz te službe in sem se pošalila, da me ta zadeva tako varuje, da še nisem potrebovala pomoči. Prezadovoljna sem z vsem, kar mi lahko nudijo. Imam dve uri tedensko socialno sodelavko, da mi pospravi in gre v trgovino, če ne morejo svojci.«

Srečevanja z izvajalci so za uporabnike storitev zelo pomembna, tako je bilo tudi v času zaprtja družbe med epidemijo, ko so bila ta srečevanja za mnoge starostnike edini stik s svetom. »Tudi uporabniki in njihovi svojci nas sprašujejo, kaj bomo potem? Upamo, da se bo Zakon o dolgotrajni oskrbi končno sprejel, da ga lahko začnemo izvajati, če pa ne, pa pozivamo občine, naj združijo moči in s sofinanciranjem omogočijo nadaljevanje projekta«, je povedala Andreja Potočnik

Denar je, kadra ni

Izvajalci si tudi želijo, da bi se na njihove razpise prijavljal kader, ki ga potrebujejo. V času snemanja je Drago Perger povedal, da so z razpisi večkrat neuspešno iskali diplomirano medicinsko sestro in delovno terapevtko/terapevta.
S kadrom imajo težave tudi na Ptuju, pravi vodja projekta Andreja Potočnik:« Denar je še na voljo, zato bi želeli, da se projekt podaljša. Čakalne vrste so, ker je premalo kadra. Če bi ga dobili več, bi vključili več ljudi, tako pa je treba na storitve počakati. Če nekdo potrebuje le centralno pripravo zdravil, psihologa ali prehranskega svetovalca, to lahko uredimo, če pa potrebuje oskrbo in nego, pa smo popolnoma zasedeni."

Država vse to ve

Drago Perger na vprašanje, ali bodo izkušnje projektov pristojnim jasno sporočile stanje na terenu in kako bodo pomagale pri pripravi in sprejetju Zakona o dolgotrajni oskrbi, odgovarja:«Država to že zelo dolgo ve, navsezadnje se Zakon o dolgotrajni oskrbi sprejema že 30 let. Vsi, ki strokovno delamo na področju starejših, kamorkoli pridemo in kjer le imamo možnost, povemo, da položaj ni dober in da bo zaradi demografskih sprememb stanje še slabše.«. S podaljševanjem življenjske dobe in zaradi vse pogostejših kroničnih bolezni potrebujemo podporo posameznikov in služb, da bi lahko starejši živeli človeka dostojno življenje.

Četudi se na nekatere storitve čaka več mesecev, se je še vedno mogoče prijaviti – vstopni točki na Ptuju in v Mariboru sta v tamkajšnjih zdravstvenih domovih. Ne glede na čakalne vrste, sodelavci projektov pozivajo k oddaji vlog. Zgodi se namreč, da se sprostijo mesta zaradi odhodov v dom, tudi zaradi smrti.

Vabljeni k poslušanju prispevka: