Foto: BoBo

Na otvoritveni slovesnosti, ki je bila obenem tudi sklepna, se je sinoči zgodil zelo poseben večer v 55-letni zgodovini festivala Borštnikovo srečanje. Zaradi epidemioloških razmer so se namreč organizatorji odločili, da ga bodo končali na polovici in bodo tekmovalni spored izpeljali prihodnje leto. Tudi niso želeli odlašati s podelitvijo osrednje nagrade, Borštnikovega prstana Petru Boštjančiču, ker so menili, da je edino prav, da se zgodi pred občinstvom. To ima zaradi razmer, povezanih z virusom mešane občutke, nekatere je namreč strah, da se bodo kulturne ustanove ponovno zapirale.

Gledališče je tisto!

Najprej o prijetnih rečeh. O letošnjemu osrednjemu in - roko na srce - tudi edinemu nagrajencu, gospodu Petru Boštjančiču, igralcu mariborske Drame, ki poslej nosi 51. festivalski prstan. Da je gledališče zrcalo družbi, je poudaril sinoči in poiskal primerjavo pri svojem najljubšem avtorju in najljubšem liku, ki ga je igral pred 40-imi leti in zanj prejel nagrado Prešernovega sklada, pet let pozneje pa še Borštnikovo nagrado za mladega igralca - pri Shakespearju in Hamletu. Slednji, kot se spomnimo, razkrinka, kralja, strica morilca svojega očeta, prav z mišnico - gledališko igro: "Torej, ko igralci to odigrajo, Hamlet sedi z Ofelijo, opazuje kralja. In kaj se zgodi? Kralj odreagira, tisti kanček vesti, ki ga še ima, se zdrzne. In takrat se zgodi, se pravi prek teatra Hamlet ugotovi, da je morilec. Se pravi, da je teater tisti, ki zbudi v nas tista najgloblja doživljanja, ki so del naše psihe, naše podzavesti in to je del teatra, " je razložil Peter Boštjančič.

Bilo je neizbežno

Z lavreatom so se iskreno veselili njegovi kolegi, igralci in igralke mariborske Drame, a letošnji festival je prinesel tudi trpkosti. Vodstvo festivala je moralo sprejeti težko odločitev za prekinitev, a letošnje Borštnikovo bi težko izpeljali zaradi kadrovskih vrzeli, ki so se vse bolj nakazovale zaradi okužb v ansamblih in tehničnih ekipah. Uspelo jim je sicer izpeljati tretjino festivala, uvodni teden skoraj po načrtih. Na nizke prihodke so bili zaradi omejenega števila gledalcev sicer pripravljeni, a zaradi neuresničenih načrtov so nastali nepotrebni stroški. Umetniški direktor Aleš Novak upa, da bodo gledališča ohranila tekmovalne predstave žive in na repertoarju:" V tem primeru pričakujem, da bi lahko najverjetneje že v spomladanskem delu, torej na prehodu med pomladjo in poletjem odigrali naslednjo edicijo festivala Borštnikov srečanje in tudi podelili nagrade za ta segment programa, ki je zdaj ostal brez vsakoletnih nagrad, ki pa so zelo pomembne v slovenskem gledališkem pa tudi širše kulturnem prostoru."

Upanja nam dajte!

Državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo Ignacija Fridl Jarc je v svojem nagovoru spomnila na pomembno vlogo gledališča in umetnosti, ki sta pomembna učitelja dialoga in buditelja upanja. Za to, za upanje, pa se morajo študentje Akademije za gledališče, radio, film in televizijo prav potruditi, ko zrejo v prihodnost. Študent AGRFT Peter Alojz Marn:" Meni se zdi grozno, na kakšen trg dela zdaj prihaja generacija, ki je stopila z akademije. Po drugi strani pa nas čakajo štiri leta akademije in nas skrbi, kaj bo takrat. Ker dejstvo je, da si bo kultura opomogla nazadnje, sploh glede na to, v kakšne smernice nas daje trenutna oblast."

Mešane občutke organizatorjev in občinstva ob prekinitvi festivala in po včerajšnji navdihujoči otvoritveno-sklepni baletni predstavi Hrvaškega narodnega gledlaišča z Reke še najbolje povzame izjava mlade gledalke iz občinstva: "Ta trenutek se počutim izjemno polna in izjemno prazna!"