Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo ob 20-ih v Stari dvorani, ki so jo preimenovali v Dvorano Frana Žižka, premierno uprizorila dramo Eugena O'Neilla Elektri pristoji črnina. O'Neillovo besedilo iz leta 1926 je sodobna psihološka drama, ki temelji na antični grški tragediji in edini ohranjeni grški trilogiji – Ajshilovi Oresteji. Središče zgodbe so družinski odnosi, posesivnost, maščevanje, ljubosumje in incest, njihov okvir pa vrnitev vojnega dobičkarja v krog družine.

Mariborsko priredbo sta pripravila dramaturg Dino Pešut in režiserka Maša Pelko:«O'Neill na nek način reinterpretira Orestejo in mi na nek način reinterpretiramo O'Neilla. V srži ostajajo stvari podobne, glavni odnos med starši in otroci, kaj se zgodi med njimi in kaj je posledica teh odnosov. Najin interpretacijski postopek je bil vpeljava lika Črnine, ki je to, kar je v Oresteji zbor in postane pri O'Neillu vrtnar Seth Beckwith, ki komentira stvari. Tu smo mi naredili nek postdramski postopek, ki ga igra Minca Lorenci. »

Ob vsej surovosti v odnosih so v uprizoritvi iskali nova gledališka sredstva, pove igralka Nataša Matjašec Rošker:«Ta tekst je tako brutalen v svoji surovi čustvenosti, da smo kot ekipa ugotovili, da nas bo pojedel, da nas bo premagal. Vstopiti vanj po klasični poti je bilo nemogoče, ker si se samemu sebi zdel lažnivec. Ne morem čustvovati na ta način, ker je to pretežko, ker je to tako močno, tako težko življenje in bi se mi zdelo zlagano, da se hočem prepričevati, sebe in prek sebe vas, kako zelo čutim gnus, grozo, neljubezen. To ne gre. To dejansko moraš biti. Hvaležna sem tej mladi ekipi, ki je mene kot zrelo igralko pripravila do spoznanja, da neki naši, neki moji postopki, postopki moje generacije to pot ne pridejo v poštev.«

Dramaturg Dino Pešut pravi, da je imel pomisleke, ali je po koronskem zatišju primerno pripraviti predstavo, ki pušča tako malo prostora upanju:»Mislil sem si, dve leti smo preživeli ujeti v hišah in spoznali veliko temačnih vidikov človeških odnosov, ker smo bili brez zaposlitve in strategij pobega. Zazdelo se mi je, da se gledališče mora začeti ukvarjati z intimnimi mračnimi stvarmi, s provokativnimi vprašanji, povezanimi z našo zasebnostjo, s čustvi. To je zelo posebna, zelo mračna zgodba, ki na nek način nastavlja razbito ogledalo, vsak izmed nas pa bo moral poiskati tisti košček, kjer ga zaboli.«

In vendar želi predstava gledalca prek najslabšega popeljati do najboljšega v njem – ali drugače: ustvarjalci se zanašajo na to, da bo skozi razpoke teme posijala svetloba.

Igrajo: Nataša Matjašec Rošker, Minca Lorenci, Vladimir Vlaškalić, Lea Mihevc, Blaž Dolenc, Petja Labović, Žan Koprivnik in Tina Resman.

Scenografa sta Sara Slivnik in Teo Kajzer, kostumografinja Tina Bonča, skladatelj Marjan Nečak, oblikovalec svetlobe pa Andrej Hajdinjak.